Naj vam povem anekdoto:
Predlani je neki dunajski nepremi?ninski me?etar najni?je sorte - saj veste, premo?en, povezan s kapsi in z mafijo, ne izbira sredstev, da lahko poceni kupi in drago proda - kupil starej?o me??ansko zgradbo. ?elel jo je predelati v enega od onih pol legalnih samskih domov, saj veste, dvajset poljubnih balkancev v eni sobi in tako. Ampak, klinc, ko se trmasti prebivalci niso hoteli izseliti iz stanovanj, ki jih je ?elel predelati. Tako je ubral nekoliko drugo taktiko.
V pritli?ju te zgradbe je namre? bila opu??ena picerija. In ta dunajski barabin je vanjo povabil skupino zanemarjenih mulcev, z veliko psmi in dreadlocksi in ?udnimi raztrganimi cotami in slabimi higienskimi navadami. Mislil je, da bo ?e sama pojava te mladine, skupaj z njihovimi glasnimi zabavami in liberalnim odnosom do narkotikov pregnala neposlu?ne stanovalce. Ampak mo?akar se je zajebal. Mlade? so bili namre? prepri?ani anarhisti.
In, kdo bi si mislil, v piceriji ni bilo posebej glasnih zabav, niti nobene preprodaje drog, ?e celo nekoliko so uredili tako prostor, kot sebe. Najhuj?i udarec pa so lastniku zadali s tem, ko so s sostanovalci za?eli sodelovati. Ta je v navalu besa za?el izvajati prava grozodejstva, saj je imel na svoji strani tudi policiste. Tako so njegovi nasilniki sredi zime razbili okna in an stopni??e polili vodo, da bi starej?i prebivalci padli in se po?kodovali. Razbijal je streho, da je v hi?o de?evalo in se je razpasla plesen. Po enem nadstropju je razlil kislino, da je smrdelo ?e tedne. Vendar so prebivalci picerije vedno pomagali ?kodo popraviti in odpraviti, nekajkrat pa so najete nasilne?e tudi odgnali. Po vsem tem je posku?al ljudi iz picerije podkupiti. Tudi to ni ?lo.
Hec pa je v tem, da so bili ti anarhisti v piceriji povsem legalno. Ko jih je povabil notri je z njimi tudi sklenil najemno pogodbo. Lastnik jo je posku?al prekiniti, saj mu niso za najem ni? pla?evali, vendar so picera?i uspeli na sodi??u dokazati, da so v piceriji opravljali vzdr?evalna dela, s tem pa nadomestili najem. Ko je lani pogodba potekla, pa jim je lastnik seveda ni podalj?al. Vendarle pa so imeli prebivalci picerije sre?o, da so nabasali na naklonjenega sodnika. Ta jim je off the record celo povedal, da bo postopek zavla?eval, kolikor je mogo?e, saj lastnika pozna in ga ne mara. To je tudi storil. Vendar pa jim je moral tudi sodnik po tretjem prizivu vro?iti odlo?bo, da morajo prostore picerije zapustiti. To naj bi se zgodilo z lanskim oktobrom. Pa se seveda ni, saj so se, zdaj skvoterji, odlo?ili v piceriji ostati, dokler jih ven ne vr?ejo policisti.
In zato grem v petek na Dunaj. Da podprem njihov upor. V njihovi borbi namre? ne gre za ekonomske ali bivanjske pravice, gre za politi?ni boj. Gre za soodlo?anje o mestu, za pravico do mesta. Gre za to, da ne smemo podrediti temeljev ?love?kega dostojanstva barabam, ki ?elijo zaslu?iti. Gre, konec koncev, za razredni boj. Gre za majhno, obvladljivo ina?ico tega, kar se je zgodilo celemu Mariboru, kar se dogaja po Bosni, po Ukrajini, v Gradcu in v Chiapasu, v Venezueli in v Parizu, povsod. Oblastniki in njihovi prijatelji nas ?elijo izkori??ati. Mi pa se temu moramo upreti. In upremo se lahko le s solidarnostjo, le z aktivnostjo, le z mo?no zavestjo, da smo vsi le ljudje, da nas je veliko in da v tej borbi absolutno zmagujemo.
Ne pozabimo lekcij iz Vietnama in Afganistana tam v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Velesile so dobile ?isto vse bitke, vojno pa so izgubile. Ker za nas zatirane je dovolj, da re?emo ne enkrat ve?, kot oni re?ejo da. Mi moramo samo obstati, oni se morajo truditi. In zato se tudi tako trudijo, da bi nadzirali na?e mo?gan?ke in da bi nas ?imbolj razdelili na mlade, stare, ?rne, bele, cigane in ?efurje, ?enske in mo?ke, brezposelne in tako naprej in tako naprej in tako naprej. ?e stari rimljani so dejali, da deli in vladaj. In da daj plebsu kruha in iger. No, kruha je za?elo primanjkovati. Ampak, ?e parafraziram Mario Antonieto, bomo pa jedli pico!
