V ponedeljek sem s prijatelji in drugimi martin?ki u?ival v prijetnih son?nih ?arkih in espressu na Po?tni ulici. Kot se za omizje odpornikov in dru?beno anga?iranih mladcev spodobi, smo vneto razpravljali o stvareh, ki se ti?ejo na?ega mesta in ?ivljenja v njen. Na? pogovor je najprej zelo subtilno prekinil gospod, ki je z zadr?anim nasme?kom mol?e potisnil obesek za klju?e na na?o mizico in nekaj sosednjih. ?ez minutko ali dve se je prav tako zadr?ano upajo? mol?e vrnil in pobral obeske ter se brez besed poslovil. Od omizja de?urnih aktivistov ni dobil prispevka in mislim, da tudi od drugih ne. S prav tako zadr?anim nelagodjem smo nadaljevali pogovor, kot da se ni? ni zgodilo.
Kmalu je pri?el drug obiskovalec. Starej?i gospod v pono?enih obla?ilih in z vejico zelenila zataknjenega za klobuk. Njegov videz je izdajal, da mu v ?ivljenju ni bilo postlano z ro?icami. Precej nerazlo?no je zamomljal nekaj in se zastrmel v nas. Dru?no smo odkimali, nakar je zamomljal ?e nekaj in mi smo ponovno zmajali z glavo. Ni? ne bo.
Povesil je obraz in poskusil pri naslednji mizi, verjetno s podobnim uspehom. V svoji pravi?ni?ki dr?i smo v naslednjih petih minutah ?e pozabili nanj. Nakar je pri?el nazaj. Tokrat sem si ga ogledal nekoliko bolj podrobno in bolj pozorno prisluhnil.
Vsemu navkljub njegov pogled ni bil pogled zlomljenega ?loveka. Gledal me je bolj z nekim radovednim pri?akovanjem. Iz momljanja mi je le uspelo izlo?iti besedi: ?pet centov? in roka stegnjena v prepoznavni kretnji je govorila svoje. Odkimal sem. Razo?arano je zamrmral nekaj v slogu: ?Pa saj to ni res.? in od?el. Morda za zmeraj. Kmalu po njegovem odhodu smo se raz?li tudi mi.
Ko mi je v zavest prodrla absurdnost mojih dejanj, sem ga pri?el iskati po mestu. Bilo me je sram in bil sem zgro?en nad svojim dejanjem. ?elel sem ga poiskati, da se mu opravi?im, in da mu v roko stisnem nekaj denarja. Nisem ga na?el. ?e dobro. ?e bi ga, bi ga s tem v resnici poni?al ?e bolj kot s svojo zavrnitvijo. Izro?il bi mu denar zaradi slabe vesti, kar pomeni, da bi ga uporabil za cunjo, s katero bi obrisal made? s svoje du?e. Kako zavr?no dejanje je ?ele to.
Kadar prosilcu pogleda? v o?i, se s tem odlo?i? za stik, ki presega izmenjavo par ko??kov svetle?e kovine ali listkov papirja. In odgovornost, ki pride s tem, je mnogo ve?ja ? na obeh straneh. To ni pav?alen, be?en moment, je intimen stik med dvema ?love?kima bitjema, ki drug z drugim delita trenutek stiske. In v stiski smo si ljudje bli?je kot sicer. Pogosto tudi bli?je kot bi si ?eleli ali si bili pripravljeni priznati, kajti v vsakem pogledu se zrcali tudi tvoj odsev.
Vsak stik je v svojem bistvu politi?no dejanje. Stik je politi?no dejanje, katerega na vsak na?in posku?amo izbrisati iz sistemov politi?nega odlo?anja preko anonimne sterilnosti volitev, nedostopnosti odlo?evalcev, mrtve brezdu?nosti birokracije in upravnih postopkov, prelaganja odgovornosti in ve?nega: ne.
Na ulicah pa postaja vse bolj jasno, kak?ne so posledice politike ve?nega: ne. Hvala vam vsem, ki nas s svojim ?ivljenjem u?ite te dragocene lekcije. Ne verjamem, da vam bomo lahko kdaj nasuli toliko kovancev, da vam popla?amo uslugo. Lahko pa? Lahko pa tej vseprisotni politiki ve?nega: ne vrnemo z njeno lastno mero. In ji re?emo preprosto: ne! Pa da vidimo, kako se znajde na ulici.
