Odgovorno potrošništvo ali malo po malo ni veliko

Odgovorno potrošništvo, temo tokratne Polizike, smo že večkrat obrobno naslovili v preteklih oddajah, kjer smo tudi izpostavili nekatere izmed njegovih največjih pomanjkljivosti. Tako smo na primer pri vprašanju zadrug komentirali, da je njihovo preživetje vzporedno s kapitalistično produkcijo v nemali meri odvisno od volje potrošniške baze izbrati zanjo neugodno opcijo, da s tem podpre cilje ali projekte, ki jih smatra za pomembne; v tem primeru obstoj zadrug. Odgovorno potrošništvo in njegovo pomanjkljivost, da se osredotoča na distribucijo, ne na produkcijo, smo tudi omenili v zadnji Poliziki pri vprašanju ekologije. Pri zadnjem smo tudi izpostavili, da se navkljub retoričnim deklaracijam o "sistemskih spremembah" v bistveno večji meri osredotoča na individualni doprinos, kamor spada tudi odgovorno potrošništvo. Vprašanje odgovornega potrošništva se tako ni pojavilo šele tekom tega leta, ampak je kot tendenca, da se ga smatra za relevanten politični pristop, obstajal že prej; linija, ki dominira v ekološkem diskurzu, je zgolj povečala njegovo odmevnost. Odgovorno potrošništvo je tako pristop, ki je v preteklih mesecih sicer precej pridobil na medijskem in nasplošno diskurzivnem prostoru, kar je tudi povod za njegovo podrobnejšo obravnavo, nikakor pa vsebinsko gledano ni novost.

 

Začnimo z osnovno definicijo odgovornega potrošništva: drugače rečeno, s katerega vidika se loti definiranega problema, s kakšnimi mehanizmi operira in navsezadnje, kaj je njegov cilj. Najbolj splošni cilj odgovornega potrošništva je vplivati na produkcijsko sfero z vedenjem v distribucijski sferi; kot je iz imena razvidno, z vedenjem potrošnikov, kamor kot najpomembnejši mehanizem spada izbira kupljenih artiklov. Če ponazorimo na štirih primerih: kupovanje "fair trade" izdelkov in izdelkov iz ekološke predelave, bojkot kozmetike, testirane na živalih ter kupovanje izdelkov v neplastičnih embalažah, kot na primer steklenicah. Pristop odgovornega potrošništva je torej, da potrošniki s svojim delovanjem na trgu, torej nekupovanjem spornih izdelkov, ustvarijo pritisk na kapitaliste, ki nato posledično spremenijo svoj modus operandi v skladu z zahtevami zglednih državljanov in odgovornih potrošnikov. Če nadaljujemo prejšnje primere: v prvem in drugem primeru prehod na fair trade poslovni model in ekološko pridelavo, v tretjem primeru prenehanje testiranja na živalih, v četrtem primeru pa opustitev plastične embalaže.

 

Odgovorno potrošništvo deluje torej popolnoma v okviru tržnih mehanizmov in slednje celo vidi kot pomemben vzvod za dosego svojih ciljev. Zahteve oziroma prošnje po ukrepih, kot na primer prepovedi plastičnih vrečk, ne spodkopavajo predhodne trditve. Ne gre namreč za odpravo trga, temveč državno regulacijo trga. To s kapitalizmom ni izključujoče niti v teoriji, njegova zgodovina pa to potrjuje. Pomembna opazka je še, da se takšen pristop tudi zanaša na finančna, torej materialna sredstva potrošnika in je pristop "glasovanja z denarnico". Obe opazki, torej tako glede mehanizmov delovanja odgovornega potrošništva kot njegove materialne podlage, služita kot zadovoljivo izhodišče za nadaljnjo analizo problemov odgovornega potrošništva.

 

Začnimo kritiko odgovornega potrošništva kot politične taktike s praktičnim pomislekom: da stane. Če opazko razširimo, vidimo, da odgovorno potrošništvo za praktično realizacijo od potrošnika zahteva dvoje. Prvič, zahteva razpoložljiv dohodek. Natančneje, zahteva višino dohodka, ki presega življenjski minimum oziroma stroške za kolikor toliko sprejemljiv življenjski standard. Drugače povedano, odgovorno potrošništvo gradi na materialni predpostavki, da obstaja srednji razred oziroma sloj prebivalstva, ki razpolaga s "presežnim dohodkom", zaradi česar je lahko odgovorni potrošnik. Iz tega razloga je ta sloj prebivalstva tudi ciljno občinstvo in akter odgovornega potrošništva. A to je le materialni predpogoj odgovornega potrošništva. Je objektivni dejavnik, je sicer condicio sine qua non, ni pa edini pogoj; za realizacijo odgovornega potrošništva morajo biti izpolnjeni tudi subjektivni pogoji zanj. Posledično tudi drugi pogoj, da je potrošnik zavestno pripravljen izbrati zanj neugodno opcijo, da s tem materialno podpira nek namen. Nekaj primerov, kot na primer zadružništvo in ekološko motivacijo, smo že navedli. V tem kontekstu niso bistvene posebnosti tega namena niti ni bistveno, ali je sploh smiseln. Ključno je le, da ga potrošnik prizna za dovolj relevantnega, da je za podporo le-temu pripravljen sprejeti zanj neugodno blagovno menjavo.

 

Strnjeno: odgovorno potrošništvo zahteva od potrošnika ne le dovolj debelo denarnico, ampak tudi njegovo voljnost, da jo po zanj nepotrebnem oklesti. A to je le površinska opazka, ki zadeva povsem praktične probleme odgovornega potrošništva; opazke, ki sledijo, so bistveno večjega pomena.

 

Temeljna in najpomembnejša zmota odgovornega potrošništva je, da se problemov loti v napačni sferi in svoje gibanje gradi na napačnem akterju. Če ponovimo in razširimo opazko iz uvoda oddaje: največji problem odgovornega potrošništva je, da področje spremembe vidi v distribuciji družbenega bogastva, ne v njegovi produkciji. Posledično tudi akterji spremembe odgovornega potrošništva ne izhajajo iz faze produkcije, temveč distribucije. Odgovorno potrošništvo se produkcije dotakne le posredno; kot povedano, da s tržnimi mehanizmi povratno vpliva na produkcijo, s čimer naj bi tudi prevzelo iniciativo.

 

Ponazorimo problematičnost in zmotnost takšnega mišljenja na predhodno omenjenih primerih. Natančneje, na primeru fair trade oziroma izkoriščanja delovne sile in ekološko škodljivih izdelkov. Pri tem puščamo ob strani sicer zelo pomembno opazko, da v prvem primeru ni problematično izkoriščanje kot tako, ampak v ekscesnem obsegu. Brez izkoriščanja je namreč kapitalistična produkcija nemogoča. To tudi pomeni, da bi mogli, če bi hoteli biti povsem dosledni, bojkotirati sleherni ali vsaj veliko večino izdelkov; že prvi pomisleki, pa tudi praktična izvedba odgovornega potrošništva, potrjujeta našo opazko ideološkega pojmovanja izkoriščanja.

 

A nadaljujmo z razlago, zakaj se odgovorno potrošništvo osredotoča na napačno sfero. Pri tem si postavimo zelo enostavno vprašanje: kje poteka izkoriščanje delavcev? Kje poteka onesnaževanje ob izdelavi blaga? Ali so delavci izkoriščani, ko so v tovarni ali plantaži ali ko kupimo blago teh produkcijskih obratov [Očitek, da s tem zanemarjamo izkoriščanje komercialnih delavcev, ne drži; temeljno vprašanje je namreč vprašanje lastništva oziroma upravljanja produkcijskih sredstev, ki je v trgovskem kapitalu identično kot v industrijskem kapitalu. Nadalje trgovski kapital ni samostojen, ampak osamosvojeni člen družbene produkcije; obstoj trgovskega kapitala tako na nikakršen način ne vpliva na postavljeno linijo.]? Ali se emisije zgodijo ob proizvodnji blaga ali ko ga kupimo? Odgovor na oboje je očiten: izkoriščanje poteka v sferi produkcije, tam delavcu kapitalist odtuji del njegovega produkta, tam se tudi ustvari onesnaževanje kot posledica proizvodnje izdelka. Navsezadnje sta tudi obseg in stopnja akumulacije kapitala tista, ki forsirata k širitvi družbene konsumpcije; smoter obsežnega oglaševanja je namreč ravno dvigniti povpraševanje prebivalstva, da naj bi slednje dohajalo ponudbo.

 

Upoštevajoč vse povedano je tako tudi edino smiselno zaključiti, da je vir problemov, ki jih naslavlja odgovorno potrošništvo, v produkcijski sferi; v distribucijski sferi se ti kvečjemu le realizirajo. Nadalje je produkcijska sfera tista, ki ima v dialektičnem odnosu s produkcijsko sfero dominantno vlogo; kriz ne povzroča podkonsumpcija, temveč hiperprodukcija glede na kapacitete trga.

 

Če bi se hoteli navedenih problemov, kot na primer ekologije in izkoriščanja, lotiti sistemsko, je razvidno, da bi težišče našega delovanja bilo v produkcijski sferi. Tako bi tudi morali storiti. V primeru izkoriščanja so tako glavni akter brez vsakršnega dvoma producenti, cilj pa sprememba produkcijskega načina oziroma kolektivizacija produkcijskih sredstev; to je tudi osrednja paradigma pri ekološkem vprašanju.

 

Odgovorno potrošništvo takšen pristop zavrne; četudi velikokrat ne deklarativno, pa vsekakor de facto. Že v svoji zasnovi namreč postavlja distribucijsko sfero nasproti produkcijski sferi kot celoti; drugače povedano, potrošnika nasproti industriji oziroma potrošnika nasproti tako kapitalistom kot delavcem. Še več: zaradi svojega modus operandi odgovorno potrošništvo ne naslovi razrednih protislovij znotraj produkcije, ki navsezadnje definirajo tudi temeljne poteze družbene distribucije, vključno z dohodkovno in posledično materialno neenakostjo. Nasprotno ekonomske prevlade buržoazije ne problematizira. Spomnimo, da je temeljni pristop odgovornega potrošništva s tržnimi mehanizmi vplivati na vedenje buržoazije; takšen pristop njenega monopola nad produkcijskimi sredstvi ne ogroža, ampak ga nasprotno postavlja za naravno stanje, kar tudi pomeni ideološko obravnavanje kapitalističnega načina produkcije.

 

Deklarativno se odgovorno potrošništvo seveda ne omejuje le na odgovorno potrošništvo. Bolj artikulirani zagovorniki pristopa bodo odgovorno potrošništvo prikazali kot le sestavni element širšega družbenega boja, ki zajema vse sfere življenja. Tako bomo na primer dobili odgovor, da je ločevanje na delavca in potrošnika zavajajoč manever, saj ena in ista oseba opravlja obe vlogi. Nadalje, da je potrebno agitirati tako med potrošniki kot delavci, pa tudi za širše politične in ekonomske spremembe in da se odgovorno potrošništvo pač osredotoča na potrošnike kot enega izmed mnogih aspektov družbenega boja.

 

Zelo lepe, a žal prazne besede. Če bi družbeni boj res dosegal takšne opevane razsežnosti, bi odgovorno potrošništvo kvečjemu izgubljalo na pomenu, ker bi se izkazalo, da ima zelo omejene potenciale in je omejene vire boljše izkoristiti na bolj kritičnih področjih. Trendi bi torej bili ravno nasprotni od sedanjih. Nadalje je že sama ideja, da lahko trajno istočasno delamo na agitaciji med potrošniki in delavci, zmotna; če takšno stanje v danem trenutku obstaja, je lahko zgolj začasno in posledica nestabilnega ekvilibrija. Na dolgi rok sta možna le dva izida: ali se odgovorno potrošništvo izkaže za neustrezen pristop in tone v marginalnost ali pa nasprotno prevlada individualni pristop na račun kolektivnega boja ter sprememb produkcijskega načina in političnega sistema.

 

Razlog, zakaj je zaenkrat prevladalo drugo, je ob upoštevanju širšega družbenega konteksta precej enostaven. Sprememba družbenega sistema, torej produkcijskega načina in političnega sistema, je dolgotrajnejša naloga, ki zahteva ne le nesorazmerno več truda in sredstev, ampak tudi obstoj avantgarde, ki je takšen cilj zmožna začrtati in ga tudi v praksi realizirati. Drugače: spremembe takšnih razsežnosti zahtevajo bistveno več truda in nikakor ni nujno, da dajo takojšnje otipljive rezultate. Začetni plimi radikalne energije tako sledi oseka defetizma; ob prvotnih neuspehih in začetni trdoživosti statusa quo se de facto sprejme teza o njegovi nespremenljivosti, obseg dejavnosti pa se konsistentno krči iz kolektivnega na individualno delovanje. Revolucije postanejo stvar življenjskega stila in identitet: "Radikalni družbeni prevrat!" postane "Socializem gradimo okrog sebe!" oziroma "Največ lahko za okolje prispevamo sami!" v primeru ekologije. Odgovorno potrošništvo je kot naročeno za tako skrčen pristop "aktivizma"; je tako rekoč popolna projekcija omejitev individualizma tako v ideološko sfero kot področje praktičnega delovanja.

 

Zadnja opazka je na prvi pogled nekoliko presenetljiva: da ima osredotočanje tudi na individualno konsumpcijo lahko povsem koristne učinke v socializmu in nadalje komunizmu. Natančneje: največja pridobitev individualne racionalizacije konsumpcije je zmanjšan obseg družbene potrebe, ne da bi pri tem bistveno utrpel življenjski standard prebivalstva. Posledica je zmanjšan obseg produkcije, kar ima poleg krajšanja delovne obveznosti tudi ugodne posledice za okolje. A to velja le za socializem in komunizem, torej ko so produkcijska sredstva že v družbeni lasti, kar pa tudi pomeni upravljanje celotne družbene produkcije pod planskim gospodarstvom. Drugače povedano: racionalizacija indvidualne konsumpcije kot koncept, soroden odgovornemu potrošništvu, postane relevantno orodje šele v socializmu in komunizmu, a tega vsaj trenutno ni. Te okoliščine nikakor ne moremo dovolj poudariti; boja v kapitalizmu ne moremo graditi na postavkah, da imamo pogoje socializma.

 

Poliziko zaključujemo s komentarjem, da so individualni potrošniški vzorci politično irelevantni; ali je nekdo odgovoren potrošnik ali ne, je samo na sebi popolnoma postranskega pomena. Nasprotno je bistveno bolj pomembno vprašanje, ali se takšen osebni vzorec obnašanja promovira kot relevantno politično delovanje. V taistem trenutku odgovorno potrošništvo preneha biti stvar osebnih preferenc in postane vprašanje politične linije, za katero pa smo videli, da je z več vidikov izredno problematična. Dodajamo še, da so namere avtorjev takšnih izjav povsem nepomembne; drugače, ni pomembno, ali je zagovarjanje odgovornega potrošništva mišljeno kot retorična manipulacija, izhaja iz iskrene želje po individualnem doprispevanju k reševanju obravnavanih problemov ali pa morebiti zgolj individualnemu pranju vesti. Problem odgovornega potrošništva ni v nameri njegovih zagovornikov in izvajalcev, temveč v sami vsebini političnega pristopa ter omejitvah in protislovjih, ki iz te vsebine izhajajo. Te obstajajo ne glede na namere zagovornikov pristopa, saj jih ne izoblikujejo namere, ampak strukturna protislovja kapitalizma, ki jih odgovorno potrošništvo ni zmožno zadovoljivo nasloviti.

Facebook Twitter Deli