Reformacija in opij ljudstva

Komentar na sredin praznik dneva reformacije ne bomo namenili dekonstrukciji slovenske nacionalne mitologije, četudi je tema vsaj omembe vredna. Nasprotno bomo izpostavili in kritizirali neupravičeno poenostavljanje zgodovinskega obdobja reformacije, hkrati pa bomo priložnost izkoristili za obrazložitev marksističnega pristopa do religije; na tem področju namreč pogosto pride do pretiranega enostavljanja. Najbolj tipičen primer je citiranje Marxove fraze, da je religija opij ljudstva; velikokrat brez obrazložitve konteksta, ki frazo obkroža. Trditev, da marksizem nasprotuje religiji, drži, a je potrebna dopolnitve in obrazložitve.

 

Že v prvem koraku je treba narediti razliko med religijo in cerkvijo. Religija je ideologija in oblika družbene zavesti. Slednjo je treba obravnavati s pristopom dialektičnega in historičnega materializma; kaj natančno to pomeni, bomo videli v nadaljevanju.

 

Nasprotno je cerkev, ki ni vezana le na krščanstvo, ideološka institucija, ki je bistveno bolj neposredno, materialno vezana na razredno strukturo družbe. Navkljub njeni notranji stratificiranosti je cerkev kot institucija vedno bila del vladajočega razreda. V fevdalizmu je tako Rimokatoliška cerkev na primer bila največji fevdalec v Evropi; ta je imela v svoji domeni tudi večino intelektualnega dela, od računovodstva in administracije do arhiviranja in šolanja. Sekularizacija, ena izmed zahtev buržoaznih revolucij, je tako imela povsem materialno podlago; razlastitev cerkve kot fevdalca, razrednega sovražnika buržoazije in spodkopanje njenega monopola nad intelektualnim delom. Ko se je cerkev uspela prilagoditi novemu družbenemu redu, drugače rečeno, ko je postala kapitalistična, je tudi izginila sovražnost buržoazije. Primer takšne adaptacije je preobrazba iz fevdalca v zemljiškega veleposestnika, pa tudi razširitev v sfero finančnega kapitala. Takšna primera sta posojanje denarja ter vzpostavitev delniških družb ali "zgolj" lastništvo v njih; slovenski primer zadnjih sta investicijska sklada (oziroma holdinga) Zvon 1 in Zvon 2.

 

Cerkev tako ni kontrarevolucionarna, ker ne bi razumela njenega lastnega nauka, ampak takšna pozicija izhaja iz njenih povsem materialnih interestov; ker je sama del vladajočega razreda in bi z revolucijo ta položaj izgubila. To drži tako za cerkev v fevdalizmu kot v kapitalizmu. Cerkveno moralno obsojanje komunizma tako ni nič drugega kot cinična obramba njenih lastnih razrednih interesov.

 

Kot povedano, religije kot oblike zavesti nikakor ne smemo enačiti z različico, kot jo podaja cerkev. Navsezadnje nikakor ni medsebojno izključujoče, da je nekdo osebno veren, a je do cerkve zadržan ali ji celo nasprotuje. To je najbolj očitno v obdobju srednjega veka, ko je religija bila prevladujoča oblika razredne zavesti. Posledično so se tudi politični in razredni konflikti prikazovali kot religijski konflikti ozroma vprašanje prave in krive vere; in to ravno zato, ker je religija pač bila prevladujoča oblika zavesti.

 

Najbolj zgovoren primer je pred kratkim proslavljeno obdobje reformacije, ki je bilo le površinsko vprašanje religijskih dogem. Nasprotno so prevladujoči faktor bili razredni konflikti v ozadju. Sem spadajo tako boj plemstva proti duhovščini kot konflikti znotraj samega plemstva, pa tudi boj kmetov tako proti duhovščini kot plemstvu, pa tudi vzpenjajočemu meščanstvu; vsi navedeni so se vzdrževali na račun kmeta.

 

Da navedeni razredni boji niso trivialnost, ampak so nasprotno odločilno vplivali na ideološke spopade, najbolj jasno ponazori primerjava med Martinom Luthrom in Thomasom Münzerjem. Obema je bilo skupno, da sta se borila proti duhovščini; njuna temeljna in odločujoča razlika je bila v tem, kateri razred sta zastopala. Luther je zastopal plemstvo; slednjemu je koncept revne cerkve bil v interesu, ker bi si s tem plemstvo pridobilo cerkveno zemljo. Münzer je zastopal kmete, za katere je cerkev bila le ena izmed mnogih razrednih sovražnikov. Temu primerno je Luther radikalno retoriko vzdrževal le, dokler kmetje niso delovali kot samostojen akter; ko so se ti obrnili tudi proti plemstvu, je razkril svojo kontrarevolucionarno naravo in vzhičeno pozival k poboju upornih kmetov. Tako Münzer kot Luther sta nasprotovala cerkvi, a bi Münzerju storili veliko krivico, če bi ga vrgli v isti koš kot Luthra; temeljna razlika v njuni ideologiji izhaja iz razlik v njuni razredni, torej materialni, poziciji.

 

Če je religija oblika zavesti, je naslednji korak postaviti vprašanje, kako se človeška zavest sploh izoblikuje. Slednja namreč ni dana vnaprej, ni neodvisna od življenjskih okoliščin, v katerih človek biva. Nasprotno človek svojo zavest, poznavanje in razumevanje tako samega sebe kot sveta okrog njega izoblikuje z izkustvom tega sveta; ker je človek družbeno bitje, večino tega sveta določa družba, v kateri biva. Ti materialni pogoji bivanja nadalje niso statični, temveč se spreminjajo tekom zgodovine; isto velja za obseg znanja, ki ga družba poseduje. Banalen, a informativen primer je razumevanje naravnih pojavov, kot na primer neviht, poplav, potresov in suš. Dokler zanje še ni bila podana znanstvena razlaga, so bili interpretirani kot dejanja božje sile; danes se vse navedene pojave da obrazložiti brez opiranja na višje sile.

 

Teza, da ni zavest tista, ki določa razvoj materialnih pogojev, ampak so nasprotno materialni pogoji tisti, ki določajo razvoj zavesti, je izhodišče dialektičnega materializma. Slednji nadalje postavi, da zavest povratno vpliva na materialne pogoje, ki so jo ustvarili. Pri tem pa zavest ni povsem samovoljna, ampak jo tudi v tem prizadevanju omejujejo zgodovinske materialne okoliščine. Na tem mestu je za religijo ključno, da ta ni brezčasna, ampak je kot oblika zavesti odsev materialnih pogojev, v katerih obstaja; ni iz neba podana niti ni nespremenljiva.

 

Na videz zdravorazumska pripomba, da zavest človeka izoblikujejo pogoji, v katerih ta človek živi, ima za religijo pomembne posledice. Tako na primer bog ni nič drugega kot projekcija lastnega človeškega uma v nadnaravno; v nekaj, kar presega človeka in njegovo razumevanje; drugače rečeno, v transcendentno. Pri tem je popolnoma postranskega pomena, ali so ta božja sila duhovi, politeistični bogovi, kot na primer v stari Grčiji in Rimu, ali monoteistična religija, kot na primer krščanstvo, judaizem in islam. Tako kot je človek tisti, ki ustvarja religijo in ne obratno, tako tudi človek ustvari boga, ne obratno.

 

To ne velja le za boga, ampak tudi za posmrtno življenje, ki ni nič drugega kot odsev idealnega zemeljskega življenja. Če je bog pravičen, je to zato, ker je zemeljski svet nepravičen; isto velja za sočutje in ostale moralne pridevnike. Če so v posmrtnem življenju izkoriščevalci in zatiralci kaznovani v peklu, je to zato, ker so na Zemlji gospodarji; ravno tako trpeči vidijo posmrtno življenje kot nebesa, da njihovo zemeljsko trpljenje dobi smisel. To je tudi pomen besedne zveze "Religija je opij ljudstva".

 

Religija je oblika lažne zavesti ravno zato, ker v zemeljskem trpljenju išče nebeške vzroke, ker v izkoriščanju in bedi razredne družbe išče božje načrte, da jo upraviči. Boj za odpravo razredne družbe oziroma zemeljskega trpljenja seveda zahteva tudi boj proti njeni ideologiji, a nikakor ne smemo misliti, da je to dovolj ali celo najpomembnejši del. Smrtni udarec religiji kot ideologiji razredne družbe je možno zadati edinole z odpravo materialnih pogojev, v katerih lahko biva; drugače rečeno, z odpravo razredne družbe. Kar pa v prvi vrsti ni vprašanje zavesti, temveč produkcijskih odnosov, na osnovi katerih se izoblikuje zavest. Ko bo izginilo izkoriščanje človeka po človeku, ko bo glavna naloga družbe poskrbeti za razvoj vseh njenih članov, bo tudi izginila potreba po božji sili; ta bo odvečna, ker bo sleherni človek gospodar svoje lastne usode.

 

Po takšni poziciji do religije se marksizem razlikuje od dveh tendenc. Prva, sekularizacija, se zadovolji s tem, da je religija potisnjena v zasebno sfero. Takšna pozicija je napredek glede na državno religijo in teokracijo, značilni za fevdalizem. Kar pa ne pomeni, da je s tem človek osvobojen religije; ni osvobojen pogojev, ki religijo ustvarjajo. Druga tendenca postavi boj proti religiji za glavno prioriteto. Zmota je v tem, da posledico zameša z vzrokom; ideološki boj postavi na prvo mesto, materialne okoliščine, ki to ideologijo ustvarijo, pa smatra za postransko zadevo.

 

Marksistični boj proti religiji tako sestoji iz treh vidikov. Prvi vidik je boj proti cerkvi kot delu vladajočega razreda in kontrarevolucionarni ideološki instituciji; iz tega vidika se cerkev ne razlikuje od preostalih kontrarevolucionarnih sil. Drugi vidik je boj proti religiji kot ideologiji razredne družbe; tukaj je glavna naloga pokazati, kako se izoblikuje religija kot zavest in zakaj je ta lažna, popačena zavest zatiranih. Tretji vidik je boj proti materialnim okoliščinam, v katerih religija obstaja in cveti; uspeh na tem področju je absolutni pogoj za prevlado v preostalih dveh vidikih. S komunizmom religija preneha obstajati, a v končni fazi ne zato, ker bi bila zatirana, ampak ker se ne sklada z novimi materialnimi pogoji bivanja; drugače rečeno - odmre, ker postane odvečna.

 

Odpoved: Poliziko je pripravil Jerič.

 

Dodatno branje

Nemška kmečka vojna - religijski konflikt kot fasada za razredni boj (Friedrich Engels)

Marx o religiji (Uvod v Kritiko Heglove filozofije prava)

Sekularizacija in religija kot zasebna zadeva (Marx - O židovskem vprašanju)

Cerkev kot del vladajočega razreda

Lenin o boju proti religiji

Facebook Twitter Deli
0 comments