Revščina in izkoriščanje

Prispevek oziroma intervju, ki je glavna tarča naše kritike, je v ponedeljek praznoval svoj prvi rojstni dan. Navkljub starosti, ki je za aktualno-politično komentiranje toliko večja, pa smo prispevek izbrali, ker je še vedno aktualen. Z drugimi besedami: prispevek smo izbrali, ker je njegova kritika dober povzetek najbolj osnovnih problemov, ki težijo aktualni politični prostor, ki mu lahko zelo na široko rečemo levica.

 

Sam članek je intervju z antropologinjo Svetlano Slapšak, ki trdi, da je revščina osnovna politika slovenske države in da torej ni naključna. Kot razlog za takšno politiko navaja, da naj bi slovenska država razmišljala zelo kratkoročno in se financirala z majhnimi prispevki veliko revežev, kar pa je na dolgi rok pogubno.

Same pozicije intervjuvanke zelo dobro povzamejo kolikor toliko samoumevno opazko glede analize razredne družbe, ki pa jo bo očitno treba še velikokrat ponoviti. Priznavanje, da razredna družba obstaja, nikakor ni dovolj, da se njene probleme tudi dejansko razreši (z njeno odpravo). Še več: priznavanje obstoja razredne družbe še nikakor ne pomeni, da se jo sploh pravilno razume. Opazka, da obstaja revščina, še nikakor ni zagotovilo za pravilno razlago te revščine.

Intervju, ki je tarča naše kritike, to zelo dobro prikazuje. Edino, kar mu lahko rečemo v obrambo je, da priznava in močno poudarja obstoj revščine v državi. Po celi črti pa pogrne pri samem razumevanju revščine, posledično tudi pri vprašanju, kako jo odpraviti. Natančneje, pogrne pri treh večjih vprašanjih: o samem izvoru revščine, kakšno vlogo ima pri tem država ter kakšno vlogo ima pri tem pravo. Pogrne tudi pri predlaganih rešitvah, ki niso kaj več kot moralizmi.

Prvo vprašanje, torej vprašanje izvora revščine, je izmed vseh treh vprašanj zdaleč najbolj ključno. Pravilni odgovor na to vprašanje v zelo veliki meri pogojuje, ali bomo sposobni odgovoriti na preostali dve vprašanji. V intervjuju pa glede revščine ni najbolj zgovorno, kaj je povedano, temveč kaj je izpuščeno. Natančneje: razredna družba, na takšen ali drugačen način, ni omenjena niti z besedico. Omenja sicer tako bogataše kot sistematično izkoriščanje, a ne prvo ne drugo ni nujno tudi sinonim za razredno družbo. Pri »sistematičnem izkoriščanju in zmanjševanju delavskih pravic«, kot je navedeno v samem prispevku, manjka ključni podatek, kdo izkorišča. Sicer lahko sami dokaj hitro pridemo do zaključka, da so to kapitalisti, a problem je v tem, da ti v takšni ali drugačni obliki v samem prispevku sploh niso omenjeni.

Revščina v Sloveniji, tako kot v katerikoli drugi državi razredne družbe, ne izhaja iz državne politike, temveč iz družbenih produkcijskih odnosov, torej iz kapitalistične privatne lastnine. Revščina v kapitalizmu ni anomalija, ampak je nasprotno ključni stranski produkt, brez katerega kapitalizem ne bi mogel obstajati. Besedo »stranski produkt« smo namenoma uporabili, da lahko izpostavimo povezavo in razliko med vzrokom in posledico; v tem primeru, med produkcijo presežne vrednosti in revščino.

Trditev, da je glavni cilj kapitalizma ustvarjati revščino, je poenostavitev. Glavni cilj kapitalizma je maksimiranje profita; revščina je posledica tega profita. Kapitalist ne izplačuje mizernih mezd delavcem iz čiste zlobe, ampak da si poveča profit; v določenih okoliščin tudi zato, da lahko sploh konkurira večjim kapitalom. Nadalje: izkoriščanje delovne sile, drugače rečeno produkcija presežne vrednosti, je nivoju družbenega kapitala edini izvor profita, saj se špekulacije, ki koristijo enemu kapitalu in škodijo drugemu, medsebojno izničijo. Obstoj zunanje trgovine problema ne reši. Ta določa le, ali so špekulacije in izkoriščanje delovne sile omejene na nacionalno ali mednarodno raven; narave ne prvega ne drugega ne spreminjajo.

To ni zagovarjanje kapitalizma; s tem le dodatno potrjujemo, da izkoriščanje v kapitalizmu ni anomalija, ampak temeljni ekonomski mehanizem, brez katerega profit ne bi mogel obstajati. Revščine tako ne ustvarja državna politika, ampak kapitalistični produkcijski odnosi; državna politika te kvečjemu ščiti. Tiho to priznava sam prispevek, ki se sprašuje predvsem, kako pomagati revnim; s tem tiho priznava, da revščino jemlje za družbeno stalnico, kot nekaj, kar se da zmanjšati, ne pa tudi, kako jo dokončno odpraviti. Tudi pri državi je temeljno vprašanje, kako naj ta rešuje posameznike iz revščine; kako in zakaj ti vanjo sploh zapadejo, liberalni pristop ne obravnava.

Nadaljujemo na drugo in tretjo vprašanje; vlogo državo in prava v razrednem boju. Če se revščino ne obravnava iz perspektive razrednega boja, je nemogoče to storiti za državo, kar obravnavan prispevek tudi zelo dobro dokazuje. Če je glede kapitalistov prispevek zelo skop z besedami, pa je toliko bolj zgovoren in oster do države. Slednjo, natančneje, »politično kasto«, smatra za glavnega družbenega izkoriščevalca oziroma je edini izkoriščevalec, ki ga sploh poimensko omenja.

Prispevek zavzema do same države zelo moralističen pristop, kar se najbolje da povzeti kar z neposrednim citiranjem iz prispevka. Citiramo domnevne krivce: »Intelektualna omejenost skupaj s sebičnostjo in prilaščanjem vseh dosegljivih komoditet je odgovor.« Problem torej ni v kapitalistični državi kot taki, ki ščiti privatno lastnino, vir kapitalističnega izkoriščanja, ampak v neustreznih političnih elitah. Vrhunec liberalnega pristopa, ki obravnava razredno homogeno ljudstvo nasproti skorajda mistični sili države, postane toliko bolj očiten ravno s tem, da se kapitalistično državno politiko prikazuje kot rezultat intelektualne omejenosti in moralne sprijenosti. Situacija zelo komično spominja na brezzobe kritike ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki poskušajo njegov šovinizem v vseh pomenih besede pripisati duševni neprištevnosti. Če povemo drugače: iz takšne perspektive ni nič narobe s kapitalistično državo, kaj šele s kapitalizmom kot takim; problem je le v »sebičnih elitah«. Takšno mešanje med sistemskimi značilnostmi in osebnostnimi lastnostmi je učbeniški primer moralizma, ki grešnega kozla razredne družbe išče v vedno izmuzljivih »pokvarjenih elitah«, ki jih je začuda vedno na pretek.

Ob tem ne preseneča, če takšne liberalne pozicije pogrnejo tudi pri vprašanju prava. To je morda najbolj očitno pri sklicevanju na ustavo kot nezmotljivo svetinjo, pri čemer avtorica še zdaleč ni edina. Ustavni pravnik Andraž Teršek je na primer predlagal, da naj bi revščina postala kar protiustavna.

Prvi primer izpostavlja napačno pojmovanje pravne države oziroma prava nasploh. To ni zemeljska manifestacija Dobrega; dosledno spoštovanje prava ne pomeni, da ne bo izkoriščanja. Pravo oziroma zakoni niso namreč nič drugega kot skupek formalno določenih pravil, ki veljajo za vse prebivalce na ozemlju suverene države. Ta pravila nadalje niso nekaj nadzgodovinskega, ampak so nasprotno formalna verzija družbenih produkcijskih odnosov. Če ti temeljijo na izkoriščanju, bodo zakoni to izkoriščanje dopuščali in utrdili; odprava izkoriščanja bo tako nezakonito dejanje. Opazka, da so vse revolucije nezakonite, dokler ne uspejo, je samoumevna, a na tem mestu primerna. Ustava pri tem ni izjema, saj ni nič drugega kot najvišji in najbolj osnovni zakon družbe; če je ta družba razredna, bo tudi ustava razredna.

Drugi primer izpostavlja, da zakonodaja ne more presegati dejansko obstoječih produkcijskih odnosov. Zakon, ki prepoveduje revščino, je sicer v razredni družbi lahko napisan, a to ne pomeni, da revščine dejansko ne bo. Kot smo videli, ta ni stvar prava, ampak produkcijskih odnosov, ki jih je treba spremeniti, če naj bo revščina zares odpravljena. Zakon, ki samo prepoveduje revščino, sam na sebi ni kaj več kot skupek puhlic. Če pa ta zakon dejansko odpravlja pogoje, ki ustvarjajo revščino (torej privatno lastnino), tudi v tem primeru ni zakon tisti, ki sproži spremembe, ampak je nasprotno sprememba zakona tista, ki odraža širše družbene premike.

Vprašanja, ki naj služijo za osnovno orientacijo v razrednem boju, so tako sledeča. Ali je izkoriščanje anomalija ali sistemska značilnost kapitalizma? Če je sistemska značilnost, ali je ta ključna za funkcioniranje razredne družbe? Ali se jo da odpraviti z reformo ali bodo za to potrebne korenitejše spremembe, drugače rečeno revolucija? Ter navsezadnje: kakšno vlogo igra v razrednem boju kapitalistična država? Ali je njena funkcija ščititi delavce pred kapitalisti ali nasprotno kapitaliste ter njihovo lastnino in presežno vrednost pred delavci? In še zadnje, morda malo manj pomembno vprašanje: ali je sploh smiselno govoriti o etičnih načelih kot nekih večnih resnicah ali jih je bolje opustiti in govoriti odkrito in neposredno o – razrednih interesih?

Izvirni prispevek

Vladimir Lenin: Država in revolucija

Nekaj ustav (za primerjavo):

Ustava RS

Ustava SFRJ (1974)

Ustava ZSSR (1936) (Stalinova ustava)

Ustava ZSSR (1977)

 

Facebook Twitter Deli
0 comments