V tokratni oddaji komentiramo dogajanje v Latinski Ameriki, ki jo je v preteklih tednih zajel val nemirov; kot aktualne primere navajamo Čile, Bolivijo in Kolumbijo. Že zelo grobi povzetek političnega dogajanja na celini pa bi bil nezadovoljivo pomanjkljiv, če ne bi omenili še Guaidojev poskus državnega udara v Venezueli iz začetka tekočega leta. Za slednjega spomnimo, da je užival veliko podporo mednarodne skupnosti, vključno s slovensko politiko in mediji; njegova zavzetost za demokracijo je očitno bila dovolj prepričljiva, da je bila njegova pripravljenost uvoziti jo z ameriškim posredovanjem postranskega pomena.
Ob zelo površnem opazovanju in posledično ravno tako vulgarnem poenostavljanju in posplošitvi bi prišli do zaključka, da je Latinsko Ameriko zajel val ljudskega nezadovoljstva, ki se upira samovolji (državnih) elit in zahteva, da ta pri svojem delovanju upošteva voljo in interese državljanov. Takšno pojmovanje omenjamo izključno zato, ker ni hipotetično; je ideološka pozicija, ki ima v javnem diskurzu zaradi institucionalne podpore, kot na primer medijev, dovolj velik vpliv, da smo jo navkljub vsem njenim pomanjkljivostim prisiljeni obravnavati kot relevantno politično silo.
In teh pomanjkljivosti je veliko in so zelo problematične. Na povsem abstraktni ravni lahko začnemo s komentarjem, da je takšno pojmovanje ne le odnosa med družbo in državo, ampak tudi same družbe, popolnoma ne-materialistično in ahistorično. Samo družbo namreč obravnava kot neko homogeno celoto v smislu, da imajo različne družbene skupine, kot na primer delavski in kapitalistični razred, nek skupen interes, ki presega njihove partikularne interese in celo njihove medsebojne konflikte. Takšno pojmovanje izhaja iz liberalnega pojmovanja demokracije, ki v ospredje postavlja enakopravnost, torej enakost pred zakonom; posledično tudi vprašanje države pojmuje kot vprašanje države kot nad-družbene entitete nasproti abstraktnim državljanom. Abstraktnim, ker se zanemari vse njihove medsebojne neenakosti, ki pa se izkažejo za bistvene. Še več: kot bomo zelo kmalu videli, je temeljni pogoj politične svobode ravno to, da ta ne ogroža ostalih (razrednih) družbenih neenakosti.
Nadalje ima že ideja enakosti pred zakonom v družbi neenakih dva temeljna problema. Prvi problem je v tem, da to pomeni enako obravnavo neenakih. To je sicer napredek od fevdalizma in suženjstva, kjer si vladajoči razred zagotovi tudi pravne privilegije; še vedno pa ne reši problema, da enako obravnavanje neenakih de facto pomeni, da ti niso enako obravnavani. Drugi problem je v tem, da enakopravnost nikakor še ne pomeni odpravljanje neenakosti. Enakopravnost pomeni le enakost pred zakonom; nikakor ne smemo zmotno in naivno sklepati, da sami zakoni odpravljajo ostale neenakosti. Ravno nasprotno; zakoni te neenakosti utrjujejo s tem, da jih povzdignejo v uradne družbene norme. S tem država kot monopolni izvajalec zakona skrbi, da so te norme dosledno uresničene. Na tem mestu spomnimo na citat iz Komunističnega manifesta, ki zadovoljivo povzame bistvo:
" Toda ne prepirajte se z nami, ko merite odpravo buržoazne lastnine s svojimi buržoaznimi pojmi o svobodi, izobrazbi, pravu itd. Vaše ideje same so proizvodi buržoaznih proizvodnih in lastninskih odnosov, kakor je vaše pravo le za zakon proglašena volja vašega razreda, volja, ki ji je vsebina določena z materialnimi živjenskimi pogoji vašega razreda. "
Naslednji logični korak je vprašanje položaja in vloge države. Če upoštevamo izhodišča historičnega materializma in posledično ključnega koncepta baze in nadstavbe, vidimo, da država spada v družbeno nadstavbo, kar velja tudi za pravo in zakone kot konkretne primere pravnega reda. To pomeni, da država ni ahistorična tvorba, ki bdi nad družbo in jo usmerja k napredku; nasprotno izhaja iz same družbe, se poraja iz njenih notranjih konfliktov in protislovij. Ravno zaradi zadnjih dveh države razredne družbe ne moremo pojmovati kot države celotne družbe; vsaj ne v smislu, da bi delovala v interesu vseh družbenih razredov, ker je navsezadnja takšno pozicijo tudi nemogoče zavzeti. Nasprotno je njena glavna naloga zavarovati produkcijske odnose, na katerih temelji trenutni vladajoči razred; v primeru kapitalizma je to privatna lastnina (produkcijskih sredstev). Vsakršni ukrepi, ki na prvi pogled delujejo v škodo vladajočega razreda, dejansko delujejo njemu v prid, saj reformistični ukrepi, kot na primer zakonska regulacija mezdnega dela in mehanizmi socialne države, kupujejo socialni mir, s tem pa tudi zavarujejo položaj vladajočega razreda. Socialna demokracija, kamor spada tudi pristop mešane ekonomije, tako sicer nekoliko omejuje oblast kapitala, a ravno z namenom, da jo ohrani. Zgodovinska izhodišča sleherne državne tvorbe, pa tudi, kaj so njene naloge in kateremu razredu posledično služi, nikoli ne smemo izpustiti izpred oči.
A če preidemo nazaj na Latinsko Ameriko, vidimo, da ima liberalna interpretacija dogajanja kot spopada ljudstva nasproti (državnim) elitam še eno veliko pomanjkljivost; da v isti koš meče različne družbene situacije. Spomnimo: Bolivija in Venezuela sta primera tako imenovanega roza vala; socialdemokratskih režimov, ki imajo občasno še grandiozen vzdevek "socializma 21. stoletja". Za Čile in Kolumbijo je nasprotno značilna neoliberalna ekonomska politika, pri čemer še posebej izpostavljamo, da je ta popolnoma kompatibilna z avtoritarizmom, vključno z vojaškimi vladami, kot je to bilo v času generala Pinocheta.
Drži sicer, da temeljna protislovja kapitalizma obstajajo v vseh primerih; v deželah roza vala zaradi polovičarstva, v neoliberalnih deželah pa je eskalacija razrednih neenakosti in antagonizmov neposredna posledica neoliberalne ekonomske politike. Kljub temu pa je družbena situacija v obeh taborih bistveno različna. V prvem primeru socialdemokratsko državo ogrožata tako (kompradorska) buržoazija kot zunanji (ameriški) imperializem. Slednji, pa tudi domači vladajoči razred, torej buržoazija, pa tudi veleposestniki, tvorijo jedro protivladne opozicije, kar pa ne pomeni, da niso prisotni tudi oportunistični elementi iz vrst delavcev in kmetov. Kljub temu pa velik delež slednjih podpira obstoječi socialdemokratski režim, pri čemer pomembno vlogo vsekakor igra pragmatizem; opozicija ni namreč zgolj domači vladajoči razred, temveč tudi imperialisti, torej tuja nadvlada. V drugem primeru je buržoazija, predvsem kompradorska, tista, ki ima v rokah vajeti državne oblasti, opozicija pa je sestavljena iz vrst družbenih razredov: proletariata, pa tudi drobne buržoazije in dela malomeščanstva, ki jih kapitalizem eksistenčno ogroža. Za ta scenarij se bomo v tem prispevku omejili na komentar, da trenutne zahteve ostajajo na nivoju reformističnih ukrepov, kar so že glede na dosedanji, glede na potencialni razvoj dogodkov pa vsekakor neustrezno pomanjkljive razsežnosti.
Z ideološkega vidika je nujen preskok na vprašanje razrednih odnosov, torej vprašanje, kako se interesi posameznih družbenih razredov medsebojno prepletajo in si nasprotujejo, pa tudi vprašanje, kateri razredi naj prevzamejo vodstvo v sedanjih in bodočih družbenih konfliktih; v nasprotnem primeru bo ne glede na številčnost in vztrajnost protestnikov ter opredelitve državnih represivnih aparatov (da npr. del vojske prestopi na stran protestnikov) nabor ukrepov ostal omejen na kozmetične popravke in manjše sicer dobrodošle izboljšave, ki pa se temeljnih izkoriščevalskih mehanizmov ne bodo dotaknile. Za odpravo slednjih je potrebno spremeniti tako ekonomske kot politične strukture družbe; drugače rečeno, tako produkcijski način kot državno ureditev.
Ravno zato je za nas v tem prispevku bolj zanimivo dogajanje tako v Venezueli kot Boliviji. Ponovno spomnimo, da v obeh primerih ne govorimo o socializmu, ampak socialni demokraciji, aplicirani na družbene okoliščine Latinske Amerike. Pomembna značilnost je vezana na svetovni sistem imperializma; natančneje, da niso dežel Latinske Amerike tiste, ki črpajo presežno vrednost iz drugih dežel, ampak ravno nasprotno druge imperialistične dežele, predvsem ZDA, črpajo presežno vrednost iz Latinske Amerike. To ima za pomembno posledico eskalacijo razrednih antagonizmov znotraj samih latinskoameriških dežel. Ne le, da z izkoriščanjem (neo)kolonij nimajo manevrskega prostora za miritev domačih razrednih antagonizmov, ampak so ti zaradi (neo)kolonialnega položaja celo okrepljeni.
Takšen mednarodni položaj pa ima pomembne posledice tudi za notranji razvoj razrednega boja. Sama buržoazija je razdeljena na kompradorsko buržoazijo in nacionalno buržoazijo; prva je podizvajalka tuje nadoblasti, druga pa se je hoče osvoboditi. To osnovnih potez kapitalističnega razrednega boja, torej konflikta med delom in kapitalom, sicer ne spremeni. Kljub temu pa takšna družbena posebnost kratkoročno vodi v možnost nastanka tako imenovane ljudske fronte, katere skupni imenovalec je boj proti tuji nadvladi. Ljudska fronta pa je že po svoji zasnovi nujno začasnega značaja in se tudi v primeru svojega uspeha ne more trajno obdržati v takšni obliki; opozarjamo še, da začasno sodelovanje nacionalne buržoazije in proletariata v boju proti tuji nadoblasti nikakor ne pomeni, da je njun medsebojni antagonizem razrešen.
Tako imenovani roza val, torej aplikacija socialne demokracije v Latinski Ameriki, je tako zanimiv z dveh vidikov. Prvič, da se prikaže vezanost reformizma na stanje razrednega boja. Drugače rečeno: da vidimo, kako se ista izhodišča aplicirajo v drugačnih okoliščinah. Drugič, ker s tem toliko bolj pridejo do izraza pomanjkljivosti socialdemokratskega pristopa oziroma reformizma nasploh.
Splošna značilnost reformizma je, da ta poskuša odpraviti protislovja družbe, ne da bi pri tem odpravil strukturne mehanizme, ki ta protislovja sploh producirajo in reproducirajo. Ponazorjeno na primeru: poskuša odpraviti brezposelnost in izkoriščanje dela, produkcijska sredstva pa ostanejo v rokah kapitalistov. Tako reformistična praksa kot tudi postavljeni cilji pa so odvisni od stanja razrednega boja, v katerih opazovana različica reformizma deluje.
Pri tem ima zelo pomembno vlogo vpliv revolucionarnih pozicij in če so te sploh relevantna politična sila. V tem primeru se je tudi reformizem prisiljen vsaj delno radikalizirati, če hoče ohraniti družbeno relevantnost. Predstavljati se mora kot politika, ki je vsaj kratkoročno zmožna nasloviti družbene probleme z vsaj primerljivo učinkovitostjo kot njena revolucionarna alternativa in ki vsaj nekoliko poseže v razredne strukture družbe. Če nacionalizira del družbene produkcije in vzpostavi sistem mešane ekonomije, to nedvomno stori zato, da kapitalistični razred zaščiti pred celostno ekspropriacijo in anarhijo trga; kljub temu pa s takšnim ukrepom vsaj nekoliko poseže v ekonomsko prevlado kapitala, ki sicer še obstaja, a ni več absolutna. Če nasprotno grožnja ekspropriacije kapitala ne obstaja, se bodo isti ukrepi zdeli kot radikalni, mešana ekonomija pa celo kot socializem. V vsakem primeru pa bo celo mešana ekonomija ostala bolj ideal kot praktični program, v praksi pa bodo ukrepi omejeni na državno regulacijo kapitala v socialno-liberalnem duhu.
Razvidno je torej, da četudi ima isto temeljno izhodišče, pa sta tako konkretna vsebina kot praktični ukrepi reformizma odvisni od stanja razrednega boja, v katerem deluje. Spomnimo: izhodišče reformizma je obdržati kapitalistični način produkcije in politično nadstavbo, a brez razrednih antagonizmov, ki iz njih izhajajo ali pa so vsaj pod kontrolo. Če je sam družbeni red, ki ga hoče reformirati, eksistenčno ogrožen, mora toliko bolj posegati vanj, da ga ohrani; če je stabilen, so isti posegi smatrani za radikalne in je reformizem bistveno bolj omejen tako z vidika postavljenih ciljev kot sredstev za njihovo dosego.
Obrnimo se sedaj na pomanjkljivosti reformističnega pristopa, ki so v primeru latinskoameriške socialne demokracije toliko bolj razvidni. Četudi se obe kategoriji tesno medsebojno pogojujeta, bomo zavoljo lažje preglednosti ločeno opisali ekonomske in politične pomanjkljivosti,.
Z ekonomskega vidika je največji problem socialne demokracije, da zgolj omeji, ne pa tudi odpravi ekonomske oblasti kapitala. Temelj socialdemokratske politične ekonomije, vsaj bolj "radikalne", je mešana ekonomija. Drugače rečeno; da so v državni lasti ključni ekonomski sektorji, kamor poleg javnih storitev spadajo tudi ključne surovine in izdelki, kot na primer naftni derivati, električna energija, pa tudi glavni izvozni artikli dane dežele. Preostanek ekonomije ostaja v kapitalistični privatni lastnini. Ta preostanek je enak večini ekonomije tako z vidika ustvarjene vrednosti kot zaposlene delovne sile; na obeh področjih je delež državnega lastništva tipične socialdemokratske mešane ekonomije nekje med 20 in 30 odstotkov.
To odpre tri večje probleme. Prvi problem je, da je zaradi prevlade trga tudi državni ekonomski sektor podvržen zakonitostim tržnega gospodarstva; te se lahko sicer z ukrepi, kot na primer monopolnim položajem, omeji, ne pa tudi odpravi. Drugi problem je, da se s tem ohranjata kapitalistično izkoriščanje delavskega razreda, navsezadnje pa tudi obstoj samih družbenih razredov; produkcije presežne vrednosti obstoj mešane ekonomije ne ogroža, v primerih javno-zasebnega partnertsva pa jo država, ker vzame v zakup interese kapitala, celo vzpodbuja. Kapitalistični razred ponovno ni odpravljen, ampak se zgolj omeji obseg njegove oblasti. Tretji problem je povsem pragmatičen. Ker levji delež družbene ekonomije še vedno ostane v rokah kapitalističnega razreda, slednji tudi razpolaga z ekonomskimi vzvodi za destabilizacijo in nadalje rušenje socialdemokratske vlade, če se ta preveč premika v smeri socializma, pa tudi, če je zgolj preživela svojo uporabnost. To se je zgodovinsko zgodilo v Čilu pod vlado demokratičnega socialista Salvadorja Allendeja, podobne ukrepe pa je bilo moč zaslediti tudi v Venezueli.
S političnega vidika je glavna pomanjkljivost socialne demokracije, da vztraja pri buržoaznih državnih aparatih, četudi se zanje izkaže, da so bodisi že preživeli svojo uporabnost in izgubljajo na družbenem pomenu bodisi bolj ali manj odkrito nasprotujejo kakršnimkoli ukrepom, ki bi resno ogrožali kapitalistično privatno lastnino in bi pomenili korak v smeri socializma. Kot primer, kjer sta dobro razvidni obe pomanjkljivosti, ponovno navajamo demokratičnega socialista Salvadorja Allendeja. Slednji je vztrajal pri nadaljnjem obstoju parlamenta tudi, ko je ta postal eno izmed legel kontrarevolucije in je zaviral vsakršne ukrepe v smeri socializma. Istočasno je pustil nedotaknjen vojaški aparat, kar je tudi pomenilo, da so reakcionarni oficirji obdržali svoje položaje. Pogubnost takšne človekoljubnosti in političnega pluralizma sta za Allendeja postala popolnoma očitna z državnim udarom 11. septembra 1971 pod vodstvom generala Augusta Pinocheta.
Če se vrnemo v sedanjost, je smotrno izpostaviti razliko med stanjem v Venezueli in Boliviji; v obeh primerih lahko glede na obravnavo v primeru Venezuele potencialnih, v primeru Bolivije pa vsaj zaenkrat dejanskih uzurpatorjev oblasti rečemo, da sta za domnevno avtoritarno državo presenetljivo tolerantni. Je pa med njima ključna razlika v stanju represivnih aparatov. V Venezueli do večjih razkolov znotraj vojske ni prišlo, Madurovo vlado pa so podprli tudi oficirji; v Boliviji je vojska zavzela nevtralno pozicijo, policija pa se je uprla. Na primeru Bolivije se izkaže, da njen "demokratični socializem", ki ga liberalna struja opeva za vrlino, dejansko ni vrlina, ampak je pomanjkljivost, ki ga trenutno tudi eksistenčno ogroža; opazko lahko potrdimo na primeru Čila izpred petih desetletij.
Iz aktualnega dogajanja v Latinski Ameriki lahko tako potegnemo tri pomembne zaključke. Prvi je ta, da družbenih bojev nikakor ne smemo gledati skozi liberalno prizmo ljudstva proti državi oziroma demokracije nasproti diktaturi. Nasprotno moramo pri vsakem primeru analizirati nasprotujoče si strani in šele na osnovi tega graditi nadaljnje teoretske izpeljave in predlagane praktične ukrepe. Drugi zaključek je ta, da moramo biti sposobni ne le razlikovati med dolgoročnimi cilji in kratkoročnim taktiziranjem, ampak je potrebno tudi uskladiti drugega s prvimi, upoštevajoč tako okoliščine delovanja kot možnost dolgoročnega vpogleda v razvoj družbenih bojev. Pri tem je treba tudi upoštevati potrebo po zmožnosti naglega reagiranja in prilagajanja na nagel razvoj družbenih dogodkov, do katerega v primeru družbene nestabilnosti skorajda zagotovo pride. Tretji zaključek je, da omenjeni dolgoročni cilji ne morejo in ne smejo biti omejeni na socialdemokratske ali ostale polovičarske ukrepe; njihova protislovja pridejo ravno v Latinski Ameriki zelo dobro do izraza, saj je zaradi ostrejšega razrednega boja reformizem primoran zaostriti svoje ukrepe, s čimer se pa tudi približuje svoji zgornji meji, kar lahko doseže. Če hočemo iskati in razumeti meje socialne demokracije oziroma reformizma nasploh, jih tako ni smiselno iskati v Evropi, temveč v Latinski Ameriki.
