Rumeni jopiči - kaj je in kaj bi lahko bilo

Zadnji termin Polizike zdaj lanskega leta posvečamo valu protestov v Franciji, ki so se začeli 17. novembra, ime pa so dobili po rumenih jopičih, ki jih nosijo udeleženci. Obseg protestov se je tekom zadnjih dveh mesecev večkrat spremenil. Tako je vrhunec dosegel v obdobju od druge polovice novembra do 10. decembra, ko je francoski predsednik Emmanuel Macron naznanil minimalno ugoditev zahtevam. Temu je sledila začasna oslabitev protestov, ki pa so v zadnjem tednu ponovno pridobili na številčnosti, četudi so še zdaleč pod svojim vrhuncem. Ne glede na trenutne in bodoče razmere rumenih jopičev so dogodki v Franciji zelo poučni; z ustreznim pristopom se da pridobiti veliko naukov za bodoče družbene boje. Ti so tesno povezani z vprašanjem levice, ki bo obravnavana v naslednjih Polizikah; a tudi brez takšne poglobitve je dogajanje v Franciji nadvse poučno in služi kot dober uvod v problematiko.

 

Prva lekcija rumenih jopičev je, da je strah pred morebitno ne-podporo eskalaciji zahtev in radikalizaciji boja med ljudskimi množicami neupravičen. Rumeni jopiči so z eskalacijo zahtev jasno pokazali, da so ljudske množice plodna tla za radikalni sentiment. Spomnimo, da je iskrica v sod smodnika bila napoved zvišanja davka na bencin v kontekstu tako imenovanega boja proti globalnemu segrevanju. Breme takšne "zelene" politike naj bi nosili vsi, razen buržoazije; slednja je v imenu ustvarjanja novih delovnih mest dobila celo več milijard evrov vredne davčne olajšave. A kmalu so protesti zdaleč presegli nasprotovanje novemu "zelenemu" davku. Še več: moratorij na uvedbo davka ni zadostoval, da bi pomiril proteste. Nabor zahtev se je nasprotno razširil na dvig minimalne mezde ter pokojnine, pa tudi ukinitev omenjenih davčnih subvencij kapitalu, zahtevalo pa se je tudi odstop predsednika države Emanuela Macrona.

 

Kot povedano, je "zelena" obdavčitev bencina bila le iskra v sod smodnika, ki je spodbudila izražanje množičnega nezadovoljstva nad ostalimi tegobami kapitalizma. Pri tem še spomnimo, da navedena obdavčitev ni edini primer pro-kapitalistične francoske politike. Ravno tako aktualni in kontroverzni1 je poskus francoske neoliberalne vlade, da obstoječo delovno zakonodajo spremenijo v prid kapitalu. Primera takšnih ukrepov sta lažje odpuščanje ter zmanjšane pristojnosti sindikatov; vse v imenu višje konkurenčnosti, fleksibilnosti ter privabljanja tujih investicij, seveda.

 

Če je prva lekcija, da množice glede radikalnosti, vsaj po sentimentu, če že ne po vsebini, močno prehitevajo njihove vodje, pa druga pomembna lekcija rumenih jopičev zadeva ravno vprašanje vodstva; v primeru rumenih jopičev, njegove odsotnosti. Filistri in diletanti manko centralnega vodstva z neizpodbitno vrhovno avtoriteto med rumenimi jopiči pozdravljajo kot zgleden primer spontanega samo-organiziranja ljudskih množic. Bolj razgledani primerki bi to celo uporabili kot argument proti avantgardizmu. Naše stališče je ravno nasprotno, da je torej ravno odsotnost revolucionarnega vodstva z jasno zastavljenimi cilji in pregledom nad situacijo največja pomanjkljivost rumenih jopičev.

 

Povedano drugače in bolj celostno. Največja prednost in vrlina rumenih jopičev sta njihova zagretost in uporniški duh; njihova največja hiba je odsotnost vodstva, ki bi revolucionarni potencial bilo zmožno preusmeriti v realnost. Vprašanje vodstva, torej druga lekcija rumenih jopičev, ima tako dve večji podvprašanji; poleg obstoja vodstva sta ključni vprašanji še postavljeni cilji ter zmožnost vodstva reagirati na razvoj dogodkov.

 

Prvo vprašanje, torej vprašanje, kaj so cilji gibanja, je vse prej kot nepomembno. Če so za poslušalca/bralca avtorji, kot na primer Rosa Luxemburg in Vladimir Lenin, nič hudega. Na sporedu imamo rumene jopiče iz Francije; upamo, da dogajanje še ni povozil čas. Rumenim jopičem gre zasluga, da se niso omejili na davek na bencin, ampak so zahteve razširili na druga področja socialne politike. A ravno s postavitvijo tako razširjenih ciljev se je pokazala največja pomanjkljivost protestov; da ne premorejo zahtev, ki bi presegle trenutni družbeni red. Takšnih zahtev niso zmožni niti artikulirati; vsaj ne v meri, ki bi presegla marginalizirane frakcije gibanja.

 

Kot odločilni argument povzemimo glavne zahteve protestov: ukinitev višjega davka na bencin, dvig minimalne mezde ter pokojnine, razveljavitev davčnih olajšav za kapital ter odstop Macrona. Nič izmed navedenega ne presega kapitalizma; je napredek glede na status quo, ne pa glede na celotni družbeni red. Pri tem moramo dodatno poudariti, da ni govora o kratkoročnih zahtevah, temveč temeljnih ciljih boja. Če smo še bolj točni; zadnjih ciljev sploh ni, obstajajo izključno kratkoročne, reformistične zahteve, pa še te niso izpolnjene v celoti. Spomnimo: zaenkrat je Macron je pristal na dvig mezd ter pokojnin ter preklic dodatnih obdavčitev, ne pa tudi na ukinitev davčnih olajšav buržoaziji ali njegov odstop.

 

Kar vodi do drugega podvprašanja vodstva; zmožnosti prilagajanja na razvoj dogodkov. Odsotnost te ključne kompetence je najbolj razvidna ravno v razpletu protestov. Drži, da protesti potekajo tudi po delni popustitvi Macrona, a je nemogoče spregledati, da v manjšem obsegu; vsekakor ne na nivoju, da bi bil ogrožen obstoj vlade. Tega ni možno pojasniti zgolj s policijsko represijo, četudi je ta vsekakor močno prisoten in je pomemben dejavnik; policijska represija je bila prisotna tako na vrhuncu protestov kot ob naknadni umiritvi. Represija lahko pojasni, zakaj je udeleženost na protestih manjša, kot bi sicer bila, ne more pa pojasniti, zakaj je obseg protestov po delni popustitvi vlade manjši. Pomemben razlog je v tem, da so ukrepi vlade vsaj nekoliko delovali; za nezanemarljiv delež rumenih jopičev so bili navedeni ukrepi zadostni, da je francoska vlada vsaj delno pridobila nazaj legitimnost, da je zmožna naslavljati njihov položaj in da deluje v njihovem interesu.

 

Razvoj dogodkov tako dokazuje relevantnost vprašanja tako vodstva kot takega kot dodatno postavljenih podvprašanj. Na eni strani je zelo pomemben faktor k de-eskalaciji protestov ta, da zahteve protestov vsebinsko niso presegale reformističnih zahtev. Izpolnitev teh zahtev pomeni izgubo vetra v jadrih protestnega gibanja. Ravno zato, ker je protestno gibanje bilo v veliki meri spontano izražen antagonizem nasproti neoliberalnim politikam Macrona, ga je ta s pristanitvijo na reformistične ukrepe bil tudi zmožen občutno oslabiti.

 

Na drugi strani so razvidne porazne posledice odsotnosti vodstva in zmožnosti naglega odziva na razvoj dogodkov. Glede na okoliščine, torej odsotnost ne le jasno definiranih ciljev in zmožnosti naglega odziva, ampak tudi kar samega centralnega vodstva, je trenutni razplet dogodkov edini možni. Nikakor pa ni edini; odziv bi lahko bil eskalacija zahtev, kot na primer vztrajanje pri Macronovem odstopu, razveljavitvi davčnih subvencij kapitalu, v arzenal bojnih metod pa bi se lahko vključila tudi splošna stavka. Korak v radikalno smer bi tudi bila vzpostavitev alternativnih organov delavske oblasti, kar bi ob uspešni izvedbi vodilo sprva v dvovladje, nato pa tudi zrušitev kapitalistične države. V takšnem primeru bi se Macron s popustitvijo dodatno destabiliziral; takšen prikaz nemoči bi vodil do stopnjevanja pritiska, ki bi tudi vodil v njegovo kapitulacijo. A takšen scenarij ima zahteve, ki jih dejansko stanje ne izpolnjuje; zahteva enotno vodstvo z revolucionarnimi cilji in ki je na vsako spremembo možno odgovoriti naglo in preudarno. Drugače: vprašanje vodstva, tako iz ideološkega kot povsem organizacijskega vidika, je eno izmed ključnih vprašanj, ki pesti francoske proteste in vsakršno gibanje s sorodnimi cilji.

 

Dogajanja v Franciji pa ne moremo zadovoljivo opisati brez tretje pomembne lekcije. Govorimo o vlogi buržoazne države v razrednem boju, pri čemer nam zadnjih nekaj mesecev v Franciji ponuja zgoščeno sliko njenih temeljnih značilnosti.

 

Prvi primer je predlagan davek na bencin, ki je sprožil proteste, pri čemer je ta davek nujno treba upoštevati v kombinaciji z davčnimi olajšavami za kapital. V praksi to pomeni, da breme vsakršnih "progresivnih", še posebej "zelenih" politik, nosi prebivalstvo, vloga države pa je vzdrževati optimalne pogoje poslovanja za kapital; sem spada poleg čimmanjših davčnih obremenitev tudi za kapital fleksibilen trg delovne sile.

 

Da je poglavitna naloga buržoazne države skrbeti za interese kapitala, je dodatno razkril pristop, s katerim je francoska vlada ugodila zahtevam protestnikov. Posledice dviga minimalne mezde2 za 100€ ne bo občutila buržoazija, temveč država, kar je Macron tudi eksplicitno povedal. Stroške tako pridobljenega miru bo tako namesto buržoazije nosila francoska država, kar naj bi jo okvirno zaenkrat stalo 10 milijard evrov.

 

Zadnje, a še zdaleč ne najmanj pomembno, je uporaba represivnih sredstev proti gibanjem. Sem spadajo ne le "preventivne aretacije" protestnikov pred prihodom na zborovanja ter izkoriščanje strelskega napada v Strasbourgu za prepoved javnega zborovanja, ampak tudi uporaba solzivca, vodnih topov ter gumijastih nabojev. Pripomba, da so vse navedeno "orožja z nesmrtonosnim delovanjem", ni bistvenega pomena; bodisi je zahrbtno in cinično zagovarjanje in poveličevanje policijske represije bodisi naivno samozavajanje. Za prvega ni vredno izgubljati besed; drugi je potreben nagle iztreznitve. Uporaba gumijastih nabojev ni znak "civiliziranosti" francoske policije, ampak je dokaz, da je na protestnike pripravljena tudi streljati; vprašanje je le, na kateri točki bo v imenu "reda in miru" ter "zaščite pred vandali" gumijaste naboje zamenjalo živo strelivo. Hkrati tudi kratko in jedrnato povzame temeljni problem pacifizma - da takšen pristop odpove, ko je nasprotna stran pripravljena poseči po nasilju, do česar v vsakršnem resnem konfliktu neizbežno tudi pride.

 

Največji dosežek rumenih jopičev je, da so ob kritični analizi dogajanja učni material za nadaljnje družbene boje. Če povzamemo vse tri pomembnejše lekcije. Prvič. Strah, da bodo ljudske množice radikalne pozicije sprejele z neodobravanjem, je neutemeljen; na francoskem primeru so na primer zahteve eskalirale tudi v odstop Macrona. Drugič. Še najbolj ognjevit in čist radikalni duh sam na sebi ni dovolj, ampak se mora preliti v ravno tako radikalne cilje; v nasprotnem primeru imamo opravka z radikalnim duhom, omejenim na reformistične zahteve, kar je ponovno razvidno na primeru Francije. Takšni cilji se ne morejo pojaviti spontano, ampak se mora vzpostaviti sila, ki radikalnemu duhu da teoretsko in organizacijsko podlago, da uresniči svoje potenciale. Nadalje mora ta sila biti zmožna prepoznati in hitro izkoristiti priložnosti v še kako dinamičnem družbenem dogajanju. Drugače rečeno: odpre se vprašanje avantgarde. Tretjič: glavni in prevladujoči smoter kapitalistične države je varovanje razrednega položaja buržoazije; če ugodi zahtevam delavcev, to stori, da stabilizira oblast buržoazije. Drugače: kapitalistična država ni na strani delavskega razreda in se nanjo tudi ne gre zanašati, da ga bo rešila izpod jarma kapitala in razrešila razredno vprašanje. To so lekcije, ki nam jih ponujajo rumeni jopiči; ali bodo lekcije uslišane, bo določalo, ali bo razredni boj v bodoče presegel omejitve rumenih jopičev ali jih bo ponovil.

 

 

Odpoved: Poliziko je pripravil Jerič.

 

Dodatno branje:

 

In Defence of Marxism (serija komentarjev):

1

2

3

 

Komentar na Radiu Študent

 

Opomba: prispevek je zaradi razvoja dogodkov popravljen.

 

 

 

 

1Kontroverzna v smislu, da sproži burne družbene odzive, kot na primer množične proteste.

2Ki ne bo dosegel vseh z minimalno mezdo, ker bo upošteval socialni položaj gospodinjstva delavca.

Facebook Twitter Deli
0 comments