Sindikati in kapital – socialni partnerji?

Tokratna Polizika je namenjena kritiki pristopa, ki ga pogosto uberejo bolj zmerni sindikati. Govorimo o pristopu, ki delavske zahteve, kot na primer višje mezde ter krajši in manj naporni delovni dan, predstavljajo kot ukrepe, ki bodo koristili tudi kapitalu. Takšno argumentacijsko linijo lahko najbolje povzamemo s sledečim: »Zahteve delavcev dejansko niso izguba za kapitalista in njegove profite, ampak mu celo koristijo, saj bo s tem bolj konkurenčen na trgu«.

Na prvi pogled je kritika takšne argumentacije nesmiselna. Zakaj oporekamo takšnemu pristopu, če ta kvečjemu poveča možnosti za izpolnitev delavskih zahtev? Mar ne bo kapitalist prej sprejel delavske zahteve, če so te tudi v njegovem interesu?

Če ostanemo pri povsem kratkoročnih interesov, ima takšna logika nekaj legitimnosti. Takšen pristop vsaj poskuša otopiti konflikt med delavci in kapitalistom. Kratkoročno to poveča možnosti za mirno razrešitev konflikta; toliko bolj, če delavci uspejo prepričati kapitalista, da bodo njihove zahteve koristile tudi kapitalistu.

Največji problem pa je ravno v tem, da je takšna logika izredno kratkovidna. V upanju, da se bo na takšen način lažje doseglo popolnoma kratkoročne zahteve, se odpove dolgoročnejšim ciljem. Ti niso vezani na zahteve, kot so višje mezde in nagrade, več dopusta in bolj znosen delovni dan, ampak nasprotno zadevajo vprašanje, kdo naj ima nadzor nad produkcijskimi sredstvi in s tem nad produkcijo.

Pristop, ki si prizadeva izenačiti interese delavcev in interese kapitala, žrtvuje ta dolgoročni cilj kratkoročnim pridobitvam. Z drugimi besedami: je klasična definicija oportunizma in vizija najbolj naivnega reformizma.

Prvi in največji problem takšnega sporazumaškega pristopa sindikatov do kapitala je, da si prizadeva vzdrževati iluzijo, da interesi delavcev in kapitalistov sovpadajo, da torej med obema razredoma ni globokih in sistemskih konfliktov. Iz tega temeljnega problema izhajajo ostali problemi takšnega »zmernega« sindikalizma. Posebej bomo izpostavili dva večja problema. Prvi problem je kooperacija delavstva in kapitala, drugi problem pa je, da se to razmerje sploh ne postavi pod vprašaj.

Začnimo s prvim problemom: navidezne kooperacije delavcev in kapitalista. Če se sprejme tezo, da interesi delavcev in interesi kapitalista niso v medsebojnem konfliktu, iz tega tudi sledi, da morajo delavske zahteve biti tudi v interesu buržoazije ali vsaj kompatibilne z njimi. S takšnim pristopom se de facto zanika vsakršen globlji in sistemski konflikt med delom in kapitalom, ki ga iz tega razloga znotraj kapitalizma ni mogoče dokončno razrešiti. De facto to tudi pomeni kapitulacijo buržoaziji.

S tem so sindikati obsojeni na dvoje. Prvič: omiliti svoje zahteve do mere, da te sploh ne povzročijo večje ekonomske škode kapitalistu, kaj šele, da bi zamajale njegovo politično in ekonomsko oblast. Drugič: sindikati s tem ogromno truda zapravijo za argumentacijo, kako bodo njihove relativno skromne zahteve na dolgi rok koristile tudi izkoriščevalcu. Tako se, na primer, sindikalisti bolj ubadajo s tem, kako njihove zahteve ne bodo vplivale na zdravje podjetja, kot na dejansko gradnjo in povezovanje delavskega gibanja.

Pri tem pa se popolnoma pozabi, da osnovna naloga sindikatov ni skrbeti, kako bodo njihove zahteve vplivale na kapitalski proračun. Nasprotno je njihova naloga varovanje interesov delavcev nasproti naravni težnji kapitala, da te delavce ožame, kolikor jih lahko, nato pa jih zavrže in zamenja za novo »potrošno« oziroma »fleksibilno« delovno silo. Drugače povedano: naloga sindikata ni, da skrbi za ugodno finančno bilanco podjetja, ampak da ščiti delavce pred samovoljo kapitala. Vsakršno dosledno zavzemanje takšne pozicije zaradi navzkrižja objektivnih materialnih interesov neizbežno vodi do konflikta med delom in kapitalom.

Drži, da je situacija malce bolj kompleksna. Neugodno finančno poslovanje kapitala, ki lahko navsezadnje vodi tudi v stečaj, delavce pahne v še bolj neugoden položaj. To pa ni izgovor za konzervativen pristop v delavskem boju, ampak kvečjemu spodbuda in opomin k njegovi radikalizaciji. Če ukrepi, kot na primer dvig minimalne plače ogrožajo poslovanje kapitala, je to kvečjemu dodaten argument, da kapitalizem brez množičnega izkoriščanja ne more obstajati. Ni poziv najti rešitve, ki bi zadostila tako zelo zmernim reformističnim zahtevam kot kapitalistični lakoti za profitom, ampak kvečjemu tovariški opomin, da ima kapitalizem zgornje meje, kar se da znotraj njega doseči z razrednim bojem.

Zelo zgovoren primer je ravno mezdni boj, ki svoje zahteve omeji na stabilno rast plač. V tem primeru same tržne zakonitosti poskrbijo, da produkcija presežne vrednosti ostane relativno stabilna. Če plače rastejo prehitro in pričnejo ogrožati profitno mero, bo povečana kupna moč, ki izhaja iz rasti plač, vodila v inflacijo, ta pa bo v veliki meri zanemarila pridobitev rasti plač. Če poleg tega še razpoložljivi trgi postajajo prenasičeni, toliko slabše; na vidiku je namreč ena izmed periodičnih gospodarskih kriz.

Na takšen ali drugačen način sami zakoni kapitalistične privatne lastnine in tržnega gospodarstva poskrbijo, da temeljne značilnosti kapitalistične razredne strukture ostanejo nespremenjene. Tako imenovano zlato obdobje kapitalizma, ki je na Zahodu trajalo od konca druge svetovne vojne do začetka 70' let, je največ, kar kapitalizem lahko doseže. Ta »veliki eksperiment« pa je propadel zaradi lastnih notranjih protislovij kapitalizma; na eni strani z inflacijo kot rezultatom tržnih zakonitosti, na drugi strani pa krize hiperprodukcije, ki je za kapitalizem stalnica in se je zaradi unikatnih tržnih okoliščin vojnega razdejanja in potencialov neo-kolonializma le zamaknila.

To vodi do zaključka, da znotraj kapitalizma ni možno najti trajnih odgovorov na njegove lastne konflikte in protislovja, da je torej potrebna tudi politična sprememba. Ravno tej pa se sindikalizem, ki si na vso moč prizadeva uskladiti interese delavstva in kapitala, odpove. S tem se tudi izpostavi drugi problem takega pristopa; da kapitalistično privatno lastnino jemlje za stalnico. Kapitalističnega monopola, da si torej kapitalist prisvoji vse sadove dela izključno zato, ker je kapitalist, ne postavlja pod vprašaj.

Glavna pridobitev posameznega sindikalnega boja niso neposredne zahteve, ampak nasprotno gradnja delavskega gibanja. Vsak uspešen reformistični boj je le odskočna deska za naslednji boj z višjimi zahtevami. Nadalje: zelo pomemben dosežek delavskega gibanja je povezovanje ekonomskega in političnega boja ter radikalizacija obeh; to je temeljni kamen za vsakršne večje družbene spremembe. Borbeno geslo delavskega gibanja, ki ga namerava tudi dosledno uresničiti, tako ni »Pomiritev strasti!«, temveč »Eskalacija boja!«; ne »Socialni dialog!«, ampak »Vso oblast delavcem!«.

Sindikalizem, ki si prizadeva poenotiti interese dela in kapitala, krene v nasprotno smer. Ne prizadeva si graditi združeno fronto dela proti buržoaziji, ampak si prizadeva doseči sporazum s slednjo. Za sindikalizem, ki teži k povezovanju s kapitalom, so cilji, kot na primer delavsko upravljanje in družbena lastnina, nevarni ekstremizem in neuresničljiva utopija. Ne zavzame gesel, kot so »odprava mezdnega suženjstva«, ampak se zadovolji z mitičnim »pravičnim plačilom za delo«, ki pa je že zaradi osnovnih zakonitosti kapitalistične produkcije – utopično.

Najpomembnejša napaka oportunizma, ki je definiran kot opustitev dolgoročnih ciljev zavoljo kratkoročnih pridobitev, je zelo dobro prikazana ravno pri sindikatih, ki si prizadevajo vzdrževati prijateljski odnos z buržoazijo. Takšen pristop, namerno ali nenamerno, zameša med ciljem in orodjem za dosego tega cilja. Reformistične zahteve, ki so de facto kompromisi, ne vidi kot zgodovinsko pogojen vmesni korak do končnega cilja, temveč kar kot končni cilj. Temu prilagodi tako teorijo kot prakso, s čimer postavi omejitve svojim lastnim dosežkom in si na dolgi rok zapečati svojo lastno usodo; v zameno za skledo leče se je pripravljen podrediti in vzdrževati vladavino kapitalistične privatne lastnine. Oportunizem se nam tako prikazuje kot bleščeča pot s peščico takojšnjih pridobitev, na dolgi rok pa se izkaže, da je – slepa ulica.

 

Dodatno branje:

Rosa Luxemburg: Množična stavka, partija in sindikati

Rosa Luxemburg: Reforma ali revolucija?

Vladimir Lenin: Kaj storiti?

Facebook Twitter Deli
0 comments