Tokratna Polizika je namenjena analizi in kritiki Severnoatlantske zveze, bolje poznane kot zveza NATO. Povod in referenca je manjši protest oziroma "manifestacija", ki je spremljala obisk generalnega sekretarja zveze Jensa Stoltenbergerja. Omenjena manifestacija je neposredno zadevala nasprotovanje uporabi Luke Koper za namene NATA, naša kritika zveze pa bo temeljila na dvojem: kratkem zgodovinskem pregledu njenega delovanja ter pojmovanjem NATA kot eno izmed značilnosti kapitalističnega imperializma.
Zgodovina NATA
Pričenjamo s hitrim pregledom zgodovine NATA. Ta je namreč skozi ves njegov obstoj bil orodje za uveljavljanje interesov imperialistične buržoazije oziroma buržoazije nasploh na svetovnem nivoju.
Njegovo temeljno poslanstvo je razvidno že z njegovim nastankom; bil je ustanovljen kot vojaško zavezništvo zahodnih imperialističnih dežel proti Sovjetski Zvezi. Drugače rečeno: že ob svojem nastanku NATO ni bil nič drugega kot protikomunistično vojaško zavezništvo. To ni tajna informacija, ampak je celo ena izmed pomembnejših alinej današnjega "levega" liberalizma. Njegova linija je, da je NATO preživel svoj namen in da naj se zato razpusti ali vsaj opusti svojo agresivno držo. Takšna linija pa ima dva zelo velika problema. Prvič: da je anti-komunistična, da v osnovnem poslanstvu NATA sploh ne vidi problema, kar je zelo zgovorno tudi za preostanek liberalne linije. Drugič: da je takšno moraliziranje obsojeno na propad. NATA namreč ne obravnava v kontekstu imperializma, tega pa kot značilnost kapitalizma; če bi to storilo, ne bi bilo moraliziranje in ne bi bilo anti-komunistično.
Nadalje NATO ni nastal kot odgovor na "sovjetsko agresijo", ampak je Varšavski pakt, vojaška organizacija Vzhodnega bloka, bil ustanovljen kot odgovor na nastanek NATA. Spomnimo: NATO je bil ustanovljen leta 1949, Varšavski pakt pa 1955. Nadalje je na področju Evrope bil NATO tisti, ki je nasprotoval demilitarizaciji kontinenta. Navsezadnje je bila Sovjetska Zveza tista, ki je predlagala Rapackijev plan. Ta je predlagal demilitarizacijo Srednje Evrope, vključno s predlogom, da bi v tem področju jedrsko orožje bilo prepovedano; NATO je predlog zavrnil. Po razpustitvi Varšavskega pakta in širitvi zveze NATO so se njene vojaške enote premaknile na mejo z Rusijo, kjer so prisotne še danes. Toliko o NATU kot obrambnem paktu in sovjetski, v nadaljevanju pa tudi ruski "agresiji"!
Tudi na mednarodnem nivoju zgodovina NATA jasno kaže na njegove dejanske cilje; uveljavljanje interesov zahodnega kapitala. Kot dokaz bomo navedli tri primere: korejsko vojno, razpad Jugoslavije ter operacijo Gladio.
Današnja situacija na korejskem polotoku je posledica imperialistične politike, ki sega še v konec druge svetovne vojne. Takrat je korejski polotok bil začasno razdeljen na severni in južni del: severni del je bil v sovjetski, južni pa v ameriški interesni sferi. Meja med obema je bila določena po 38. vzporedniku, ki je z manjšimi spremembami še danes veljavna. Ta začasna meja je postala trajna, ko se je izkazalo, da kompradorska buržoazija ZDA ne bi bila zmožna obdržati oblasti. Delno je to bilo zato, ker je odporniško gibanje pod vodstvom Kim Il Sunga uživalo veliko podpore tudi na južnem delu polotoka. Delno pa tudi zato, ker so pod omenjeno kompradorsko buržoazijo spadali tudi japonski kolaboranti in na splošno vladajoči razred, ki je v preteklosti živel na račun korejskih kmetov in delavcev. Razlog korejske vojne je bil izključno v uveljavljanju ameriških interesov na polotoku; zveza NATO je pri tem bil vir dodatne vojaške pomoči, predvsem pa ideološkega izgovora, da gre za "zaustavitev komunistične agresije", ne pa imperialistične vojne, kar je vojna dejansko bila.
V Evropi gremo po časovnici: začenjamo z operacijo Gladio. Ta je bila prvotno mišljena kot ustanovitev in vzdrževanje enot, ki bi se v primeru hipotetične sovjetske agresije tej upirale z gverilskim bojevanjem. Do predvidenega vpada ni prišlo, za prebivalstvo ameriške interesne sfere Zahodne Evrope pa je komunizem navkljub največjim prizadevanjem ZDA ostal privlačna opcija. Gladio se je tako preusmeril v subverzivno kontrarevoluciorno delovanje, kar je vključevalo terorizem, napade pod lažno zastavo ter vzdrževanje in urjenje paravojaških enot. Povedano bolj enostavno in konkretno. To je vključevalo podpiranje fašističnih organizacij, kot na primer italijansko Ordine nuovo, rehabilitacijo nacistov v obveščevalne službe ter pripisovanje terorističnih napadov komunističnim skupinam. Takšen primer, ponovno iz Italije, je takojšnji pripis bombnega napada na trgu Piazza Fontana v Milanu komunistom. A Gladio in sorodne organizacije so bile vse prej kot omejene na Italijo: vključevale so tudi dežele kot Avstrijo, Francijo, pa tudi Belgijo, v program pa so bili vključeni tudi Sivi volkovi v Turčiji.
Jugoslavija je izmed vseh navedenih primerov posebnost. Ima namreč posebno "čast", da so njene dežele izkusile vse tegobe imperializma; Titova naklonjenost Zahodu Jugoslavije ni rešila imperialističnega plenjenja. To se je začelo že v 80' letih preteklega stoletja: natančneje, s prisilno uvedbo kapitalističnih reform oziroma "prestrukturiranja", za kar so bile zadolžene insitucije, kot Mednarodni Denarni Sklad in Svetovna Banka. Te "reforme" so vključevale zamrznitev plač ter oklestenje pristojnosti jugoslovanske centralne banke, kar je vodilo v ekonomski kolaps. To je vodilo v eskalacijo etničnih konfliktov ter razpad federacije na njene posamezne republike, pa tudi avtonomne pokrajine. V naslednjih letih državljanske vojne so sledile "humanitarne" intervencije NATA, kot na primer "humanitarno" bombardiranje srbskega mesta Novi Sad.
NATO kot orodje imperializma
Zadnji primer, ki je poslušalcem tudi verjetno najbližje, je najbolj zgovoren glede vloge NATA in imperializma, katerega del je. Grozote NATA, kamor vsekakor spada nešteto državnih udarov in vojaških intervencij v neo-kolonijah, bi še lahko naštevali; a če ne uspemo pokazati, da so nujna posledica imperializma, višjega, poslednjega stadija kapitalizma, nismo veliko dosegli. Cel roj oportunistov bi nas zasul z odgovori, da je NATO le odklon, da kapitalizem ali celo imperializem lahko obstajata brez opisanih "deviacij" in "napak". Takšen odziv bi ponovno bil vse prej kot novost, kot nam lahko Vladimir Lenin ob kritiziranju oportunista Karla Kautskija več kot dovolj jasno ponazori.
Na tem mestu je treba obrazložiti samo naravo kapitalističnega imperializma. Imperializem je obstajal tudi pred kapitalizmom, a ravno zato ne smemo napačno sklepati, da je imperializem le relikvija preteklosti. Najbolj osnovni vzrok za obstoj kapitalističnega imperializma je enak kot za obstoj kapitalizma samega: profit kot glavni smoter produkcije ter težnja po maksimaciji tega profita. A to zelo pretirano poenostavitev moramo razširiti in obrazložiti. Delno lahko imperializem izhaja iz povsem oportunističnih okoliščin: natančneje, da je ceneje investirati v tujini kot doma. A to je priložnostno; imperializem postane nujna značilnost kapitalizma, ker ta okoliščina postane nujnost. Drugače rečeno: imperializem je nujna značilnost kapitalizma, ker ima kapital nepotešeno lakoto po zunanjih trgih. Do zasičenosti domačih trgov pride toliko hitreje zaradi akumulacije in koncentracije kapitala, ki razmerje med ponudbo in povpraševanjem dodatno nagne v prid ponudbe; s tem dodatno potisne v ospredje potrebo kapitala po širitvi v tujino.
Pri tem je treba nujno povedati, da trg ni eden, ampak sta dva. Prvi trg zadeva blagovno menjavo od potrošnih dobrin do industrijske opreme. Ponudba kapitala narašča hitreje od povpraševanja na domačem trgu; to sili kapital v širitev na zunanje trge. Če so ti zaprti, na primer zaradi protekcionistične trgovske politike, mora kapital uporabiti vojaško silo, da vsili njemu ugodne spremembe trgovske politike. Upoštevajoč povezave politike in ekonomije je na tem mestu smiselno parafrazirati pruskega generala Carla von Clausewitza, ki velja tudi v nadaljevanju: "vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi".
Drugi trg zadeva izvoz kapitala oziroma investicij v tujino. Najbolj tipični primeri so investicije v prometno in industrijsko infrastrukturo; primera prvih sta ceste in železnice, primera drugih pa energijska infrastruktura (kot npr. elektrarne) ter investicije v industrijske obrate, kot so tovarne in rudniki. Pri tem je nujno povedati, da ključni faktor pri odločanju, ali investirati doma ali v tujini, ni, ali so domači naravni viri izčrpani, ampak kje bo investicija požela večji dobiček. Pomembna faktorja pri ustvarjanju temu "kapitalu prijaznega vzdušja" sta poceni, včasih tudi suženjska delovna sila ter ignoriranje okoljskih standardov ter s tem uničevanje okolja. Povedano z Marxovimi besedami: "Če pošiljajo kapital v tujino, ga ne pošiljajo zato, ker ga absolutno ne bi bilo mogoče zaposliti doma. Pošiljajo ga zato, ker se v tujini lahko zaposli po višji profitni meri".
Ker so trgi na zemeljski obli omejeni, hkrati pa obstaja več kot ena imperialistična sila, pride med temi silami neizbežno do konflikta za delitev plena. Ta konfikt iz tržne konkurence preraste v politični konflikt za interesne sfere, v nadaljevanju pa tudi v oboroženi konflikt oziroma vojno med imperialističnimi silami. Z vzponom jedrskega orožja so se neposredni konflikti med imperialističnimi velesilami, kot je bila prva svetovna vojna, preusmerili v posredniške vojne; aktualna primera sta sirska in še potekajoča ukrajinska državljanska vojna. Vojaški konflikt tako nadalje ostaja sredstvo za izpolnitev ekonomskih in političnih ciljev.
Na osnovi tega tudi bistveno lažje obrazložimo današnji smoter NATA, ki je ostal nespremenjen od njegovega nastanka dalje: uveljavljanje imperialističnih interesov buržoazije Zahoda. Pri tem pa niti NATO ne more tudi biti trajno zavezništvo imperialističnih sil, četudi bi to sploh bil zaželen izid; ob svetovni hegemoniji bi ob odsotnosti skupnih tarč razpadel, njegove bivše članice pa bi se spopadle med seboj za ponovno razdelitev sveta. Da je glavno vodilo imperialističnih zavezništev in vojn pragmatizem, nam dokazuje sama zgodovina imperializma; ta je polna hitro spreminjajočih se zavezništev, držav, ki so se vedno bojevale - enkrat skupaj, drugič med seboj, nato spet skupaj in tako naprej.
Povzemimo značilnosti imperializma, kot je ta podan v leninistični teoriji. Prva značilnost je vzpostavitev kapitalističnih monopolov, kar vodi do in ojača problem zasičenosti domačih trgov in potrebo po širitvi na tuje trge. Druga značilnost je povezovanje industrijskega, trgovskega in bančnega kapitala, ki skupaj tvorijo finančni kapital. Obstoj takšnega kompleksa deluje kot katalizator za prvo značilnost in nadalje poveča protislovja kapitalizma. Tretja značilnost je izvoz kapitala, ki torej ne zadeva le blagovne menjave, ampak dolgoročnejše investicije v tujini, kot na primer železnic in tovarn, pa tudi odplačevanj državnega dolga. Vlogo varovanja vseh navedenih investicij zapolni imperialistična država: ta s političnimi in vojaškimi sredstvi igra vlogo psa čuvaja kapitalističnih investicij v tujini. Četrta značilnost je delitev trga med imperialističnimi silami, kar se tesno prepleta s peto značilnostjo; delitvijo sveta med imperialističnimi silami.
Takšna delitev sveta je posledica ravnotežja moči med imperialističnimi silami, ki pa je lahko le začasno, saj vsaka stran izkoristi vsakršno priložnosti, da se okoristi na račun tekmecev. Vojna med imperialističnimi silami za ponovno porazdelitev sveta oziroma delitev kolonialnega plenjenja je tako neizbežna. V tej značilnosti imperializma NATO dobi svoj smoter za obstoj; njegova naloga je ščititi interesne sfere zahodne buržoazije pred drugimi imperialističnimi tekmeci.
Zaključek
Ravno iz tega razloga mora boj proti NATU nujno biti boj proti imperializmu; ker je imperializem posledica razvoja kapitalizma, mora, če naj bo dosleden, postati tudi boj proti kapitalizmu. Zadnje je še posebej pomembno, saj kot zahtevo postavlja odprava okoliščine, iz katerih imperializem, s tem pa tudi NATO, sploh lahko izhajata in v katerih lahko edinole tudi obstajata.
Brez tega boja smo ranljivi za več vrst oportunizma, pri čemer bomo omenili le dva. Prvi je malomeščanski pacifizem, ki si prizadeva graditi svet brez imperializma in vojn, ne da bi odpravil njun izvor; drugi je v pozivanju k ustanovitvi mednarodnih oganizacij, katerih edina značilnost je proti-utež NATU, razredni element pa smatra za povsem nepomemben. Prvi pristop si prizadeva za kapitalizem, a brez njegovih "slabih plati", drugi rešitev vidi v vzpostaviti rivalnih imperialističnih organizacij NATU; obema je skupno, da vir imperializma pustita nedotaknjenega.
Izstop iz imperialistične zveze NATO je pravilni korak, ki pa odpre več vprašanj. Iz vidika notranje politike na eni strani odpre vprašanje družbene vloge vojske in policije; odpre pa tudi bistveno širšo in bolj ključno temo, da je največji sovražnik slehernega delavskega ljudstva vladajoči razred vseh dežel, tako zunanji kot notranji. Odpre tudi legitimno opazko, da (potencialni) upor zgolj ene majhne dežele še ne pomeni konca svetovnega kapitalističnega reda; ne le, da se mora proti-imperialistični boj nujno razviti v razredni boj proti lastnim izkoriščevalcem, ampak morajo temu zgledu slediti delavci preostalih dežel imperialističnega NATO zavezništva - vse do največjih članic zavezništva.
Odpoved: Kariero generalnega sekretarja NATA si je uničil Jerič.
Dodatna literatura:
Natova skrivna vojska: operacija Gladio
Vladimir Lenin: Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma
Rosa Luxemburg: Juniusova brošura
