Venezuela ni prva država v Latinski Ameriki, na katero letijo očitki nedemokratičnosti in kršenja človekovih pravic. Je pa na mestu vprašanje, zakaj isto na velja za države, kot na primer Brazilijo, kjer je lani bila odstavljena socialdemokratska predsednica države Dilma Rousseff, na njeno mesto pa je stopila vlada Michela Temera, ki je velikokrat neposredno povezana z najpomembnejšimi kapitalisti v deželi. Primer je minister za kmetijstvo Blairo Maggi, ki je tudi največji producent soje na svetu.
Pri Venezueli se tako pojavita dva vprašanja. Prvič: ali je Venezuela socialistična dežela? Drugič: zakaj je na udaru glede demokratičnosti ravno Venezuela, ne pa tudi druge države, kjer bi obtožba bila ravno tako na mestu?
Na vprašanje, ali je Venezuela socialistična, težko podamo zadovoljiv odgovor, če ne vemo, kaj točno socializem sploh pomeni. Natančneje: socializem moramo nujno ločiti od socialne demokracije, socialistični ekonomski model od mešane ekonomije, ki je sicer značilna za socialno demokracijo.
Osnovna zahteva, da lahko govorimo o socializmu, je kolektivno lastništvo produkcijskih sredstev, kot na primer tovarn, trgovin, kmetij, transporta, pa tudi bank kot finančnih vzvodov. Vprašanje, ali govorimo o državni lastnini, kooperativah oziroma kako se oboje prepleta, je izredno pomembno, a o tem kdaj drugič. Na tem mestu je glavna in najbolj pomembna stvar, da socializem pomeni odpravo privatne lastnine, da torej ne dopušča možnosti privatne produkcije.
To pa ne drži za mešano ekonomijo. Pri tej je večina produkcije še vedno v zasebni lasti, pri čemer pa so ključne ekonomske panoge večinoma pod neposrednim državnim nadzorom. Sem spadajo tako prometna kot komunikacijska infrastruktura, pa tudi ključni sektorji industrije, potrebni za normalno delovanje družbe. Nadalje mešana ekonomija velikokrat v večji ali manjši meri vključuje socialno državo, kamor spada tako javno šolstvo kot zdravstvo, pa tudi sistemi socialne pomoči, kot na primer podpora za brezposelne ter pokojnine. V vsakem primeru je za mešano ekonomijo ključno, da še vedno govorimo o kapitalistični privatni ekonomiji, ki se ravna po tržnih zakonitostih; vloga države je omejena na regulacijsko vlogo in nekaj ključnih ekonomskih sektorjev.
Ob upoštevanju te razlike je odgovor na vprašanje, ali je Venezuela socialistična, očiten. Ni, saj je velik delež njene ekonomije še vedno pod privatnim sektorjem. Za primer naj nam služi podatek, kolikšen delež delovne sile je zaposlen v javnem sektorju, kamor spadajo tudi podjetja v državni lasti. V Venezueli ta odstotek po Mednarodni organizaciji dela oziroma ILO znaša približno 20 odstotkov, kar pomeni, da je zelo velik delež prebivalstva zaposlen v privatni ekonomiji. Za primerjavo: v Sloveniji ta odstotek znaša slabih 23 odstotkov, v Kubi pa malo nad 85 odstotkov.
Venezuelski model tako imenovanega socializma se tako ni lotil resnega napada na kapitalistično privatno lastnino. Nasprotno je poskušal blažiti njene posledice s socialno državo, ki jo je financiral s prihodki naftnih izvozov, ki pa so pod nadzorom državnih podjetij. Velik problem pri tem se je pojavil v začetku desetletja, ko so cene nafte pričele strmo padati, tudi za več kot polovico. S tem je tudi izginil pomemben vir financiranja socialne države, saj je nafta eden izmed glavnih izvoznih artiklov Venezuele.
Ne govorimo torej o socializmu, ampak socialni demokraciji, za katero lahko pri Venezueli glede pohvale rečemo le, da je ena izmed bolj doslednih socialnih demokracij na svetu. Kar pa je ne reši pred problemi, ki nastanejo s socialno demokracijo. Ta je namreč polovičarska v smislu, da se problema ne loti pri njegovem izviru, ampak poskuša blažiti njegove posledice. Na področju produkcije, kjer se ustvarja bogastvo, so ukrepi skromni, osredotoča se predvsem na distribucijo.
Poleg tega, da torej neustrezno naslavljajo vprašanje razredne družbe, so polovičarski ukrepi velika grožnja samim sebi. Glavni problem zadovoljivo povzamemo s komentarjem, da niti nimajo sredstev, da izpeljejo svoje lastne ambicije, saj nimajo ekonomske podlage za to; nimajo nadzora nad družbeno produkcijo. Ga pa imajo še vedno kapitalisti, ki jim takšni projekti socialne pomoči pomenijo nepotrebno zažiranje v njihovo profitno mero.
Posledično se bodo takšnega režima znebili ob prvi priložnosti, ker pa imajo v lasti tudi ekonomske vzvode, jim je to toliko lažje izvesti. Kopičenje in nato špekulacija s ključnimi dobrinami, kot na primer hrano, ki se dogajata v Venezueli, sicer še zdaleč niso novost. Četudi (neupravičeno) zanemarimo "prazgodovinski" primer Sovjetske zveze, imamo na zalogi dodatne primere. Kot na primer Čile pod Salvadorom Allendejem ob koncu 60' let prejšnjega stoletja. Ta je ob pospešenem tempu nacionalizacije bil deležen več močnih povratnih udarcev, kot na primer stavke prevoznikov. To je bil notranji del širšega ekonomskega pritiska na demokratično-socialistično vlado, ki jo je takratni predsednik ZDA Richard Nixon takole povzel v direktivi obveščevalni službi CIA: »Make the Chilean economy scream!«
Če je za bralca teoretski argument, da je razredno družbo nemogoče odpraviti, ne da bi se pri tem dotaknili privatne lastnine, preveč »ideološko pristranski«, pa naj bodo toliko bolj zgovorna zgodovinska dejstva. Velika hiba Allendejeve vlade je bila prevelika popustljivost do sovražnikov revolucije, za posledico pa je imela neprestano ekonomsko sabotažo ter državni udar, ki je tudi pomenil njen konec. Podobno je velika hiba venezuelske vlade, da je v veliki meri zaobšla boj proti ekonomski oblasti kapitala, s čimer mu je tudi v rokah pustila pomemben vzvod, s katerim jo lahko destabilizira, čemur smo dejansko tudi priča.
Čemur smo priča pri Venezueli, zgodovinsko nikakor ni novost, ampak govorimo o tako imenovanih spremembah režima, s katerimi ima v Latinski Ameriki CIA več kot pol stoletja izkušenj. Še več: Venezuela je tako rekoč učbeniški primer take operacije.
Imamo ekonomski pritisk; zunanjega v obliki sankcij, notranjega v obliki ekonomske sabotaže domačih kapitalistov. Nadalje imamo politični pritisk; znotraj države opozicijo, ki sistematično destabilizira deželo, na mednarodnem področju medijsko kampanjo, ki osami deželo. Nadalje imamo vprašanje človekovih pravic in diktature, ki sta klasični argument ameriškega imperializma, saj je oboje problem le v deželah, ki niso naklonjene Zahodu, ravno tako hitro pa te kršitve ob spremembi režima čudežno izginejo.
Za zaključek komentar, da smo pri situacijah, kot je Venezuela, na tankem ledu. Po eni strani si ne smemo delati iluzij, da govorimo o dejanskem socializmu kot prehodu v brezrazredno družbo oziroma komunizem, ampak moramo nasprotno reči bobu bob: takšne režime označiti za socialdemokratske in držati temu primerno kritično distanco. Po drugi strani pa je jasno, da glavnina opozicije ne namerava teh hib odpraviti, ampak jih še dodatno poglobiti in odpraviti, kar je socialdemokratski režim vsaj začel.
V tem smislu je obramba takšnih režimov pred desnimi napadi upravičena, a tej obrambi morajo istočasno slediti zahteve po doslednejšem izpolnjevanju lastne politike, ki pa lahko vodi le v radikalizacijo. Če je res govora o vladavini ter interesih delavcev in kmetov, kje je potem boj proti kapitalistom? Zakaj dopuščati politično in ekonomsko svobodo tistim, ki jo bodo uporabili za krepitev lastnega položaja, tudi če morajo zaradi tega vsi ostali, tudi dobesedno, stradati? V takšnih razmerah postane pogubnost tako imenovane srednje poti toliko bolj jasna, izbira pa toliko bolj očitna: ali brezobziren boj proti kapitalistični privatni lastnini ali poskusi sporazumaštva, ki poskušajo zadovoljiti vse strani, a se ravno zaradi tega sfižijo in prevesijo v prid statusa quo, torej razredne družbe?
Odpoved: komentiral je Jerič.
Dodatni viri:
Trgovski profil Venezuele:
http://atlas.media.mit.edu/en/profile/country/ven/
Zaposlenost v javnem sektorju:
https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_countries_by_public_sector
Čile (»Make the economy scream!«)
https://www.democracynow.org/2013/9/10/40_years_after_chiles_9_11
Venezuela in privatna lastnina (kratki video prispevek)
https://www.youtube.com/watch?v=k_JhRVlIR-c
Gibanje cen surove nafte:
http://www.fedprimerate.com/charts/nymex-crude-oil-future-chart.gif
