Pribli?ujejo se dr?avnozborske volitve. Praznik demokracije, dan, ko se izrazi volja ljudstva, bi dejali zagovorniki parlamentarne demokracije. Pred nami je mesec pranja mo?ganov s tem hlinjenim zanosom. Ko se bodo na televizijskih ekranih, na radijskih valovih, v ?asopisnih stolpcih delali, kot da se ni ni? zgodilo. Kot da ima njihov spektakel ?e kak?no veljavo in lahko razre?ijo politi?no in dru?beno krizo z volitvami. Da bo njihov umetelen sijaj ?ude?no prepri?al ljudi, da imajo opravka z zlatom in ne z drekom. Na prihajajo?ih julijskih volitvah bodo zagotovo najve?ja politi?na sila volilni abstinenti.
Kaj je narobe z volitvami? Kako je mogo?e, da je pravica, ki so jo dajali na visoko mesto prapora zgodovinskih gibanj za emancipacijo ? spomnimo se bojev za volilno pravico delavcev in delavk, ?ensk in segregiranih ras ? zvodenela v popolnem razo?aranju in mno?i?nem dezanga?iranju? Je problem v neobstoju novih obrazov? V tem, da se v volilno ponudbo ne prebijejo nove ideje in agenda? Ali je problem v tem, da predstavni?ka politika, ki uporablja volitve kot trenutek legitimacije in prostovoljnega prenosa mo?i in pameti na predstavnike, strukturira na?ine mi?ljenja in delovanja tako, da novi obrazi nikoli ne prinesejo ni? novega, nove ideje in agenda pa sploh ne morejo nastati. Preprosto se jih ne da misliti in prakticirati.
?e sprejmemo, da volitve ni?esar ne spremenijo zaradi pomanjkanja novih obrazov in posledi?no izostajanja novih idej v politiki, je problem lahko re?ljiv. Vsi nezadovoljni se pove?ejo, predlagajo svoje kandidate in agendo in vstopijo v volilno tekmo. Rezultati zagotovo ne bodo izostali. ?e pa je res, da se z volitvami oblast nujno vedno znova izvoli na oblast, ker same volitve v predstavni?ki demokraciji strukturirajo mo?nosti mi?ljenja in delovanja na na?in, da proizvajajo kapitalisti?ni oblasti ustrezne dr?avljane, moramo misliti, kako na osnovi eksodusa iz volilnega cirkusa in predstavni?ke kvazi demokracije zgraditi nove strukture druga?ne demokracije.
Ko so v Sloveniji potekale vstaje, je obstajal orkestriran pritisk policije, sodstva in medijev na udele?ence takratnih protestov. Policija in sodstvo sta kriminalizirala udele?ence vstaj in s tem vstaje kot neavtorizirane oblike zdru?evanja in politi?nega delovanja. Mediji pa so sistemati?no pozivali udele?ence vstaj, naj ?e vendarle ustanovijo stranke in se umaknejo iz ulic. Na ulicah so ljudje premlevali mno?tvo mo?nih izhodov vstaj ? revolucija tega ali onega tipa, volitve v ustavodajno skup??ino, ki bi dala novo ustavo, nove institucije neposredne in horizontalne demokracije itd. Pritisk represije, razredne pravice in korporacijskih medijev pa je zred?il diskurz vstaj in osvetlil le en mo?en izhod ? dati sve?o legitimacijo institucijam sistema s kooptacijo dela vstajnikov in vstajnic. S figo v ?epu. Danes je jasno, kaj je bil namen pokroviteljskega trepljanja embrionalnih vstajni?kih strank s strani dela korporacijskih medijev - omogo?iti politi?no regrupiranje in vzpostaviti prostor za novo politi?no silo tehnokratske, zbirokratizirane in dolgo?asne sredine, ki obljublja sramotni mir, ?ivljenje v ustaljenih tirnicah in konsolidacijo petindvajset letnih procesov razla??anja in privatizacije. Pravna dr?ava ?ber alles. Se je spla?alo odpovedati se ostalim scenarijem za radikalne dru?bene spremembe? Se je spla?alo zavzeti konstruktivno pozo in priznati kapitalisti?ni dr?avi, da ima monopol nad produkcijo norm in soglasja? Da, v kolikor se ?elimo vrniti v anesteti?na devetdeseta, ko smo bili normalna dr?ava, zgodba o uspehu in so politiki nenehno gobcali o ?lovekovih pravicah in pravni dr?avi. Medtem ko je ?ivel ?ez en procent prebivalstva brez pravic in so na primer delavce in delavke, ki so nasprotovali privatizaciji, preganjali s privatnimi varnostnimi slu?bami in psi.
Predstavni?ka politika ne more postaviti omejitev kapitalisti?nemu pusto?enju. ?e je kapital redukcija ?ivega dela na normo opredmetenega in mrtvega dela, je predstavni?tvo redukcija ?ivega dru?benega ?ivljenja na normo zamrznjene vizije dru?be z vsemi odnosi izkori??anja in gospostva. Transcendentalizem kapitala in predstavni?tva sta sopotnika, dve plati iste medalje. Predstavni?ka demokracija in volitve v njenem okviru bistveno reducirata mo?nosti mi?ljenja in delovanja. Kar dokazuje tudi raz?irjena nezmo?nost, da si zamislimo na?ine delovanja zunaj predstavni?tva. Je pa zgodovina in sedanjost polna takih praks. Zanje je zna?ilno, da ne reducirajo mno?tva volj na eno voljo, ampak omogo?ajo rast razlik. ?e je za predstavni?ko politiko zna?ilna redukcija, je za neposredno ali bolje re?eno radikalno demokracijo zna?ilno svobodno izra?anje mnogoterosti. V?asih se radikalna demokracija ena?i z gibanji. Za razliko od predstavni?kih strank, ki delujejo kot ma?ina poenotenja, gibanja nenehno proizvajajo nove skupne pojme, ki omogo?ajo komponiranje razli?nih na na?in rasti njihovih posami?nih in skupnih mo?i. Ta zna?ilnost gibanja je lepo predstavljena v dokumentarcu Berkeley in the Sixties. Obravnavano ?tudentsko gibanje se za?ne kot boj za pravico do svobodnega izra?anja, obenem za?ne tvoriti radostno sre?anje z gibanjem za dr?avljanske pravice oziroma z antirasisti?nim gibanjem, nakar na skup??ini v ?tudentskem naselju iskra presko?i iz vpra?anja svobode izra?anja na univerzi na vpra?anje vojne v Vietnamu in ?e se anga?irajo v protivojnem gibanju, v stiku s kontrakulturo po?ene radikalno ekolo?ko gibanje in na novo izku?ana svoboda se prenese v intimo domov in spalnic kot feministi?no gibanje. Spinoza je dejal, da ne vemo, kaj lahko naredi telo. ?e ?elimo, da nas preseneti, se nikar ne zapirajmo v predstavni?ke stranke. Telo lahko misli in ?uti ve? v gibanjih.