Jutri bodo v Ljubljani ponovno potekali protesti, tokrat proti privatizaciji ?e zadnjih omembe vrednih podjetij, ki so v dr?avni lasti. In ?eprav si del mene ?eli, da bi na proteste pri?lo veliko ljudi, ki bodo izrazili svoje nestrinjanje s tem resni?no nepotrebnim in nepremi?ljenim podvigom, mi po drugi strani nek glas pri?epetava, da ?tevilo udele?encev v resnici ni kaj prida va?no. Ne zato, ker je ve?ina neko? dru?benega premo?enja, ki so ga vladajo?e elite rokohitrsko preimenovale v dr?avno, da so ga lahko lastninile, ?e zdavnaj od?la v zasebne roke ali bila na?rtno uni?ena, ne, pravi razlog se skriva povsem drugje.
?eprav bi se rad nekako prepri?al, da so protesti upravi?en izraz kriti?no razmi?ljajo?ega, progresivnega dela prebivalstva, med katerega bi rad pri?teval tudi sebe, mi vendar nekatera dejstva govorijo proti temu. V ?asu, v katerem smo, protesti ?e zdavnaj niso ve? odraz avantgardnega, progresivnega mi?ljenja, temve? so po svoji naravi povsem konzervativni oz. reakcionarni. Na ulice namre? ne hodimo ve?, da bi se borili za nekaj, borimo se vedno in samo proti. Proti kr?enju socialnih in drugih pravic, proti koruptivnim politikom, proti prodaji dr?avnega premo?enja. Igro, kakr?no smo sprejeli, igramo s ?rnimi figurami, z obrambne pozicije.
Ob tem je zlasti zanimivo, da si prete?no radi domi?ljamo ? priznam tudi sam do neke mere delim to fantazmo, da protestiramo proti kapitalisti?nemu dru?benemu redu, a hkrati s svojimi dejanji v resnici izvajamo neke vrste restavracijo. V resnici si ne ?elimo, da sistem propade, ?elimo da ostane pri ?ivljenju v svoji nekoliko bolj sprejemljivi obliki. Tak?ni, ki nam bo zagotavljala pokojnine, delovna mesta in brezpla?no zdravstvo in ?olstvo. Pa hi?ico v vrti?kom in jeklenega konji?ka privezanega v gara?i. Sanje, ki vodijo na?e protestno delovanje, niso revolucionarne sanje, to so sanje reakcije relativnega udobja vajenega srednjega razreda, ki opa?a, da se mu tla pod nogami majejo vse bolj in da so mu odvzemajo dolo?eni privilegiji.
Na?i protesti niso protesti solidarnosti in upora, ?e bi to bili, bi se mno?i?no zbirali in v stotiso?ih skandirali, da ho?emo polno zaposlitev, priznanje vseh pravic migrantskim delavcem in recimo 30 urni delavnik. A za kaj tak?nega sploh ni ve? prostora v na?em imaginariju. Na?in, kako izra?amo svoje nezadovoljstvo in proti ?emu v resnici protestiramo, je globoko simptomati?en za zgodovinsko obdobje, v katerem se nahajamo. In ?eprav mislimo, da vemo kaj po?nemo, je resnica precej druga?na, saj nas pri na?em odlo?anju pogosto vodi na?e nezavedno.
V nostalgi?nemu upanju na neko drugo preteklost in v strahu pred neznano prihodnostjo se radi oklenemo prvega, a vrnitev nazaj ni ve? mogo?a. Ne, ker bi za to obstajala kak?ne resne politi?ne in druge omejitve, ampak in predvsem zato, ker tega v resnici no?emo. ?e bi res hoteli imeti npr. samoupravljanje in druga?en dru?beni red, bi ga pa? uvedli. Legitimnih revolucionarnih sil zgodovini ni nikoli uspelo zaustaviti, pa naj so bile mo?nosti za uspeh ?e tako neznatne. A danes o?itno ?e ni ?as tovrstnih zgodb. Danes smo v ?asu reakcije na nepravilnosti obstoje?ega dru?benega reda, ki pod krinko ogor?enosti in protestni?tva skriva v sebi globoko ukoreninjeno ?eljo po ohranitvi statusa quo.
Z navideznim odporom, ki ga ustvarjamo, tako samo oskrbujemo sistem s potrebno koli?ino antagonizma, ki ga le-ta potrebuje za svoje osve?evanje, prilagajanje in pomlajevanje. Mi smo tista mala doza strupa, ki v pravem odmerku deluje kot zdravilo. S svojim navideznim odporom brzdamo nepremi?ljene in slabe odlo?itve bodisi elit, bodisi avtopilota sistema (pa? odvisno od interpretacije) in ga tako ohranjamo zdravega in vitalnega. ?e bi resni?no ?eleli kolaps kapitalizma, za katerega vemo, da je inherentno nevzdr?en in nagnjen h kriznim kolapsom, bi ga prepustili v nebrzdano upravljanje samemu sebi.
Klasi?na anarhisti?na parola je, da ?e bi volitve lahko kaj spremenile, bi bile prepovedane. Dr?i. Tudi ?e bi protesti lahko kaj spremenili, bi bili prepovedani. Tako volitve, kot protesti odli?no opravljajo povsem enako dru?beno funkcijo. Dajejo nam zelo nevaren in povsem navidezen ob?utek, da imamo vpliv na odlo?anje, ki je morda majhen ? a vendar ? vsak glas ?teje, mar ne? V resnici pa gre predvsem za to, da zelo dobro slepimo sami sebe in si brez kakr?nekoli zunanje prisile sami re?emo peruti, na katerih bi lahko poleteli.
Protesti v tej dr?avi slu?ijo predvsem kot mehanizem neke sorte samopohabljanja iz vsaj treh razlogov. 1. Protestov je resni?no veliko in praviloma se na njih zbere v najbolj?em primeru par sto ljudi. To ustvarja izjemno slabo sliko, ker se protestnike v javnem diskurzu potem zlahka predstavlja kot neko skupino radikaliziranih ve?nih nezadovoljne?ev, kar povsem banalizira kakr?nokoli sporo?ilo, ki bi ga protestniki ?eleli predati. ?eprav je otro?je, je nizko ?tevilo protestnikov najbolj?e mo?no darilo, ki ga lahko protestniki podelijo sistemu. Ta jih lahko potem tako reko? zastonj zasmehuje.
2. Kadar so protesti mno?i?no obiskani, je njihovo sporo?ilo s strani vladajo?ih oz. avtopilota sistema povsem prezrto. Nikoli ni nikakr?nega relevantnega odziva z strani institucij, organov, strank ali posameznikov, ki jih protesti naslavljajo. Odziva ni, ker ni potreben in ker so se elite oz. avtopilot (odvisno od interpretacije) ?e zdavnaj nau?ili strategije psi laju, karavani prolaze. Kadar na mno?i?ne proteste ni odziva, je to strahovit udarec za javno moralo. V Mariboru si ?e vedno nismo opomogli od dejstva, da niti desetiso?e ljudi na ulicah ni v resnici spremenilo ni?esar. To je res bole?e in iz te bole?ine se je potrebno kaj nau?iti.
In tretji? ne glede na obisk ? pri udele?encih protesti zbujajo vtis, da so nekaj pa vendarle naredili. Da oni ?e niso tisti zape?karji, ki si pustijo pri ?ivem telesu sle?i ko?o, ker sem ji ne da vstati s fotelja. A v resnici je edina razlika ta, da nam sla?ijo ko?o, med tem, ko stojimo na mrazu in protestiramo. Ampak, ker smo v gibanju in ker nam toplo zavetje daje kolektivnih duh oz. ?redni nagon (odvisno od interpretacije) to malo manj opazimo in posledi?no la?je prena?amo.
Torej, da bi ohranili stvari, kakor so, da bi obdr?ali pri ?ivljenju ta sistem, ki nam pije du?o ter telesno in mentalno pohablja milijarde ljudi, smo pripravljeni iti celo tako dale?, da protestiramo proti njemu. Ob?asno celo v velikem ?tevilu. Bravo na?i.
Po teh besedah je seveda pri?akovati, da bo kak?na revolucionarna du?a sko?ila v zrak, ?e? kaj se pa ti gre? tukaj in pridiga? neko ?udno proti uporni?ko vero in tiho sistemsko hlap?evstvo. Au contraire dragi moji , pravzaprav ?elim s svojimi besedami spodbuditi k razmisleku o potencialno bolj radikalni obliki upora, katerega obrisi ?e niso povsem znani. Kapitalizma preko konflikta in konfrontacije ne moremo premagati iz dveh razlogov, prvi?, ker gre za sistem, ki je zgrajen na antagonizmu in borbi med posameznimi akterji in skupinami znotraj njega, in drugi?, ker smo ga do te mere ponotranjili in sprejeli pi?kotke, ki nam jih ponuja, da se pravzaprav vsaki?, kadar se borimo proti sistemu, borimo tudi proti sebi. Sistema torej ne bomo premagali, ker nam zagotavlja ?ivljenje oz. pre?ivetje (odvisno od interpretacije) in ker je del nas. Edini na?in? kako se ga osvoboditi in kako osvoboditi tudi sebe, je, da ga prerastemo.
?ele, ko se bomo osvobodili ?elja, ki nas priklepajo nanj, bomo verjetno ugotovili, da pravzaprav ni sistem in niso elite ta veliki bavbav, ki nas stra?i, temve? da je okostnjak v omari na? lasten. Na? strah pred tem, da bi za?iveli ?ivljenje, kakr?nega si sploh ne znamo predstavljati, na?a nepripravljenost na skok ?ez rob brezna, na dnu katerega ne vemo, kaj se skriva. In strah je upravi?en ? morda nas na dnu v resnici ?aka poguba. Zato vztrajamo pri tem, kar ?e poznamo. Raje zagotovo umiramo na obroke, kot da bi tvegali katastrofo. A morda nas prav ona lahko osvobodi.
