Ta zadu?nica je posve?ena velikanom slovenske literature: Cankarju, Vorancu, Pre?ernu, Bevku Tav?arju in vsem drugim nepre?tevnim o?etom na?ega naroda. Tistim, ki so nas rodili iz svoje potne, krvave tinte, s katero so pojili liste z blatno teko?ino slovenskega in svojega trpljenja. O mrtvih samo najbolje ali ni? - tako pravijo. Vnaprej vas prosim odpu??enja, morda bi bilo bolje, ?e ne bi rekel ni?.
Ivan in ostali dragi moji ? mater vam? Lepo ste nas zaklali. Zaklali z mo?jo svojega peresa, s svojo izpovedno liriko, z neverjetno prepri?ljivostjo va?ih del. Zabili ste na? duh v mo?virnato, lepljivo, du?e?o slovensko grudo z opisi bede, poni?anja in brezupa, ki so ?e stoletje po va?i smrti tako ?ivi, da njihovi duhovi iz mesa in krvi sko?ijo iz papirja, vsaki? ko odpremo ?itanko.
Prisiljeni v samo?rtveni kanibalizem leta in leta po?iramo Po?iralnike, ki Na Klancu in na Betajnovi znova in znova po?irajo Hlapce, Pastirce, Pesterne in Samorastnike, in na katerih vla?ni, prsteni grob ob prerani smrti potem polagamo Jesensko Cvetje. Dan za dnem nam v goltance trpajo ali pa si trpamo sami ta nasitni kolektivni safer, ki nas po?ira iz vseh strani. In temu pravimo umetnost, visoka literatura. Pa saj je visoka, ?e previsoka je!
Ivan, France in ostali miserabli ? za vraga, a ste res morali biti tako prekleto dobri pri svojem delu? Ste morali biti tako prepri?ljivi, tako dobri analitiki, tako navdihnjeni preroki, da so va?a dela postala ve?ni substrat, iz katerega ?rpamo to prekleto slovenskost, ki nas ubija? A niste zmogli biti to, kar se zahteva od Slovencev ? biti lepo tiho in biti povpre?ni? A se zavedate, kako neslovensko ste nas definirali s svojim izstopanjem, s svojo izjemnostjo? Za bo?jo voljo, postavili ste okvire na?ih mo?nost ? naredili ste nas Slovence!
Na straneh va?ih del ni prostora za radost, ni prostora za ?ivljenje, nih?e ne diha s polnimi plju?i. Povsod le gro?nja smrti, obup in strah. Leta in leta vrhunskega programiranja v brezup in pogubo. Ivan, kar spregovori, naj sli?ijo vsi o ?em govorim ? iz mojih ust prisegam, da govori? zadnji?:
?Vsi so obsojeni, vsi, prijatelj! Ni? ne govori! Jaz sem bil dale? po svetu in sem videl na?e ljudi: vsi hlapci, vsi siromaki s klanca! Poglej njih zgodovino ? tiso? let hlap?evstva! Tiso? let stra?nega truda in ni? niso dosegli ...?
Gledal je na klanec, na kopo hi?, ki so se ti??ale skupaj, kakor ?reda prestra?enih ovac. Ena sama medla lu? se je svetlikala iz teme. Gledal je in kakor da bi videl skozi slamnate strehe, skozi razpala zidovja. Nizke, zadehle izbe; vla?ne stene, samo nad posteljo sveta podoba, morda glava Kristusova, s trnjevo krono in krvavimi kapljami na ?elu; pohi?tva ni, ljudje spe na tleh, na cunjah in s cunjami so odeti. Obrazi suhi, potni; mo? sope na glas, napil se je bil ?ganja in le?i z razgaljenimi prsmi, smrde?a sapa polni te?ki vzduh; otroci imajo starikave obraze, komaj so pri?li iz zibke, pa se jim ?elo guba, lezejo obrvi na o?i, lica upadajo; ?ena ne spi, legla je, ali ko je bil zaspal mo?, je vstala in sedi na klopi ob pe?i, kolena privzdignjena skoro do obraza, glavo oprto v dlani ... Hi?a za hi?o, vse izbe so enake. Zrak je samega bera?tva poln, bera?tvo v pogledih, v besedah, v srcu, bera?tvo in poni?nost, nezaupnost, bera?tvo brez konca. Komaj utriplje mlado srce, ?e srka bera?tvo, trpljenje in skrbi iz materinih prsi ... srka nemo?, vdanost in poni?nost; vdanost v hlap?evstvu, nemo? za ?ivljenje ...
Raste ? in hodi z upognjenim ?ivotom, o?i uprte v tla, rojen hlapec. Lahko je vesel in razposajen, lahko si pridobi bogastva ? v svojem srcu ostane hlapec, v vsem svojem nehanju. Na klancu je bil rojen in nih?e mu ne izbri?e tega pe?ata.
Ivan, glej, kar se mene ti?e, je to bilo to. Brez zamere, ampak? dovolj je bilo. Dovolj tega, da ?e danes ob?udujemo tvoje mojstrovine, dovolj tega, da polemiziramo in razpravljamo o tem, kako si v nulo opisal slovenski narod. Kako so tvoje besede nesmrtne in ve?ne in danes ?e bolj resni?ne kot takrat, ko si jih napisal. Ivan, svaka ti ?ast, ampak ?e ho?emo karkoli spremeniti v tej dolini ?entflorjanski, ?e ho?emo presekati s tiso?letno zgodovino te bede in trpljenja, te moramo poslati nazaj v preteklost. Opravil si svoje, po?ivaj v miru.
Kaj res ne vidi?, da si svojim peresom povzro?il prav to, ?esar te je bilo tako groza: ?Komaj utriplje mlado srce, ?e srka bera?tvo, trpljenje in skrbi iz materinih prsi ... srka nemo?, vdanost in poni?nost; vdanost v hlap?evstvu, nemo? za ?ivljenje?? Ivan, ti nisi samo o?e, si tudi mati, in iz tvojih prsi pijemo to nemo? za ?ivljenje. Bruhamo od tvojega mleka, laktozno smo intoleran?ni, a ?e kar si ga s cucljem na silo zlivamo po grlu, sedaj ko so tvoje dojke ?e zdavnaj prah in pepel?
Ivan, povej ?e svojim prijateljem in vrstnikom, da ste spili zadnjo rundo in da je ?as za po?itek. Ne moremo se ve? valjati v samopomilovanju in vdanosti v usodo. ?e ho?emo ?iveti, Ivan? je tvoja in njihova smrt ta, iz katere bo zraslo nekaj novega. Lepo vas prosim, sprostite se? in po?ivajte v miru. Amen.