Pravljice za zombije

Se vam ne zdi, da je ?e skrajni ?as za dobro staro radijsko grozljivko? Ni? se ne bojte! V njej ne bo nobenega sre?nega konca, dobro tudi tokrat ne bo premagalo zlega, razen tega pa se bojo uresni?ili tudi vsi va?i najglobji strahovi! Glavni junak vas bo ?e spet spominjal na soseda, tudi on bo imel ve?ji avto in tudi njegova ?ena bo imela lep?o rit. ?aka vas, skratka, peklenska pustolov??ina, ki je ne boste pozabili, pa ?e si jo boste ?e tako ?eleli! Zato si ?im prej odve?ite kravato in odpnite zadrgo! Nima smisla, da se ?e naprej upirate!

- Prosim, ?e se lahko predstavite.
- Jaz sem Matja? Strel, poveljnik odprave Onostranstvo.
- Kaj? Kdo si rekel, da si?! Kaj je zdaj to? Kdo je ta butelj?
- Pomirite se, gospod. Tole je ?isto obi?ajni postopek. Nobenega razloga ni, da se razburjate.
- Potem pa mi ?e enkrat povejte, kaj se dogaja! Kaj dela tu ta ponaredek? Kako mu lahko dovolite, da uporablja moje ime?
- ?akaj malo. Tega pa meni ni treba prena?at. ?e se bo tale frajer ?e naprej takole obna?al, ga bom moral poslat na hladno.

- Halo? sem zamomljal v slu?alko.
- Dober ve?er, je rekel glas na drugi strani: - Bi lahko dobil gospoda Primo?a Dragovana?
Pomel sem si o?i in pogledal na uro. Kazala je pol treh.
- Ja, pri telefonu.
- Jaz sem Matej Debelak iz sprejemne pisarne na ob?ini. Se opravi?ujem, da kli?em tako pozno. Saj vas ne bi, ?e ne bi bilo nujno. Gre za eno zelo resno stvar. Ste ?e sli?ali za okvaro v jedrski elektrarni?
- Mislim, da sem nekaj bral o tem, ja.
- No, v resnici ni bilo nobene okvare. V parku je pristal neznani lete?i predmet. Z okvaro so nas samo zavajali.

- Kon?no je pri?el dan, ki smo ga vsi nestrpno ?akali, je siknila po?ast s ka?jim jezikom: - Med nami je zlo?inec, ki je zakrivil ve? grozodejstev kot vsak od nas posebej in mi vsi skupaj. Kako je lahko nekdo tako podel, presega celo mojo bolno pamet!
Jamo je napolnil tolik?en tru??, da so se po stenah za?ele ?iriti razpoke.
- Ampak jaz nisem tu zato, da bi sodil namesto vas, je rekla po?ast na prestolu: - Jaz razsodbo prepu??am vam. Vi ste tisti, ki ste se celo ve?nost cvrli v peklenskem ognju, medtem ko so se pokvarjenci v nebesih vdajali razvratu.

Meni ?arovnik samo pravijo. Nikoli se mi ni posre?ilo, da bi to tudi postal. Pa ne, da se nisem trudil. ?e je na svetu kdo, ki se je kdaj trudil, potem sem to jaz. Mogo?e bi bilo bolj?e, ?e bi se malo manj. Potem mogo?e ne bi ?e med svojim prvim nastopom vseh ?arovnij pome?al v eno. Mislim, da se je to zgodilo na dan ?ole. Nekje na polovici prve to?ke mi je postalo jasno, da ne vem, kam sem dal u?iteljevo uro. ?ele ko sem med ?repinjami pred seboj zagledal kole??ke in vzmeti, mi je postalo jasno, da je bila najbr? to v?asih ta ura. ?e sanjalo se mi ni, zakaj s kladivom tol?em po njej.

Vse najine te?ave so se za?ele zaradi tega, ker me ni bilo na tistem prekletem koncertu. ?e bi bil tam, bi Danijelo povabil k sebi ?e preden bi lahko to naredil Mare. Ampak, kar je bilo, je bilo. Stvari se za nazaj ne da popraviti. Razen, ?e ima? na razpolago ?asovni stroj.

Nad mano je morje, pod mano pa luna in zvezde in hi?a z balkonom. Skozi balkonska vrata prihaja ?enska z dolgimi ?rnimi lasmi. ?iv?no se obra?a okrog sebe, potem pa se nagne ?ez ograjo in pogleda v prepad, ki se ?iri med nama. Ko me zagleda, opazim, kako se za?ne njen strah spreminjati v grozo. Njene roke se kar same od sebe dvigajo k njenemu obrazu in pod njimi se mi ?e zadnji? ponuja pogled na njene prsi, na njene napete bradavice, na bledo telo, ki izginjajo tam doli na dnu neba.

Max je milijonar. Ne samo milijonar. Miljarder. In ne samo milijarder, pa? pa tudi poslovni ?arovnik, ki si je sam prislu?il vsak cent svojega premo?enja. Ampak v resnici mu denar ni? ne pomeni. Sovra?i ga. Rad pa ima ?enske. Veliko ?ensk. ?e bi bilo po njegovem, bi jih imel kar vse. In ?e je na svetu kdo, ki jih bo nekega dne tudi imel, je to on. Poleg vseh dobrih lastnosti, pa ima Max seveda tudi nekaj napak, khm, no... ne ravno napak... reciva raje, nekaj muh, ki sodijo k vsakemu mo?nemu zna?aju...

Iskal sem smisel v daoizmu in zenu, stopil skozi vrata brez vrat, se z zobmi dr?al za vejo nad prepadom in ploskal z eno roko, pa ni vse skupaj ni? pomagalo. Leta so minevala, meni pa se je zdelo, da se ni ni? spremenilo. ?e vedno nisem na?el odgovora na vpra?anje, ki nam ga je neko? postavil profesor filozofije. Kak?en je smisel na?ega ?ivljenja?
Potem pa sem nekega dne nepri?akovano do?ivel razsvetljenje.

- A ti tudi ne more? zaspati?
- Zakaj pa misli?, da te tako pozno kli?em?
- Kaj pa jaz vem, kake bedarije ti grejo spet po glavi.
- Take kot ponavadi. ?e cel ve?er razmi?ljam o tebi.
- Bolj potiho govori. Bi rada, da te sli?i tvoj fant?
- Kak?en fant?
- Tisti v tvoji postelji. Za onega v dnevni mi je vseeno.
- Nobenega fanta nimam. Nobenega, razen tebe.
- Aja? Ti, pa si prepri?ana, da si prav poklicala?

 

... S kazalcem sem si pokril usta, potem pa sem pobral steklenico in jo spravil v ?ep svoje ve?erne halje. Imel sem ob?utek, da jo bom ?e potreboval. Stopil sem na tema?en hodnik in hodil od vrat do vrat. Vsa po vrsti so bila zaklenjena. Nazadnje sem kon?no le opazil pramen svetlobe, ki se je ?iril po drugi strani hodnika. Tam vrata sploh niso bila zaprta. Videti je bilo, kot da bi ?e komaj ?akala na mene...