Časnik Večer se je z Vanesso Čokl v intervjuju, ki je bil v časopisu objavljen 20.3.2017, odločil malce promovirati avtorja starih seksizmov, dr. Boštjana M. Zupančiča. Kaj šteje za seksizem in na kaj merimo z njimi, ni treba posebej pojasnjevati. Zadostuje že dejstvo, da jih citiramo iz knjig, na katere se v istem Večeru avtor znova sklicuje. Zupančič med drugim verjame (citiramo):
»V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke, izumiteljice.«
»Če je prej grobi slovenski pregovor navajal, da ženske mislijo z zadnjico, potem to ni bilo iz trte izvito.«
»Če mene kdo vpraša, ali bi šel k ženski zobozdravnici, potem je moj odgovor, da bi šel, ampak samo za rutinska dela.«
»Ko je konec leta 1999 v Franciji prišlo do hudega neurja, je glavna meteorologinja javno priznala, da jim je ameriški računalniški program nakazal, da bi do hudih vetrov lahko prišlo. Da pa temu ni verjela. Ker gospa temu ni verjela, je bilo v Franciji skoraj sto mrtvih. O njeni značilni jin napaki pa nihče ni črhnil niti besede. Seveda odkrito trdim, da ta življenja ne bi bila zapravljena, če bi meteorologiji načeloval odgovoren moški.«
»Moški so tisti, ki imajo pravno domišljijo, pravno razsodnost, ideje, ki v pravni diskurz vnašajo nekaj novega. Prispevek žensk je v tem pogledu ne le minimalen, ampak pogosto, zlasti če imajo ambicijo preseči svoj okvir, izrazito moteč.«
»Prislovični »pravi dec« je bil v Sloveniji zvečine velika redkost. Zdaj pa ga praktično ni več.« (konec citata)
Ni prvič, da daje mariborski časopis prostor seksistom; pot do zrelejše družbe in spoštovanja žensk bo očitno pri nas še dolga. Nenazadnje je bil ne tako dolgo nazaj njihov kolumnist tudi mag. Roman Vodeb. Po drugi strani je Boštjan M. Zupančič, na kratko BMZ, v slovenskem prostoru zanimiv fenomen.
Ne samo, da ga imajo mediji in novinarji radi – sploh je zaskrbljujoče, ko gre za novinarke –odzivi v feministični in znanstveni skupnosti so pretežno medli, če do njih sploh pride, ali pa celo končajo s kakšnim dobronamernim svarilom v podporo avtorju. Da častnih doktoratov njemu v čast ne omenjamo.
Pomenljiva je bila lanska polemika v Delu, v katerem se je oglasila dr. Veronika Fikfak in opisala svojo izkušnjo. A je ostalo le pri tem. Niti novinarji Dela se niso opogumili, da bi o evropskem sodniku povedali kaj bolj določnega. Kako tudi bi, če pa so nekateri sodelovali kot avtorji v njegovih knjigah in najbrž z njim delijo mnenje. Skratka, po malem smo narod, ki ljubi seksizme in njegove profete.
Večerov intervju je repeticija že znanega. BMZ opleta s svojo staro tezo o katastrofalni demaskulinizaciji norih dimenzij, ki je zajela svet, sploh to zaznava za Slovenijo, zaradi katere smo vsi po vrsti poženščeni – no, seveda moški. Vsega so bolj ali manj krivi hormonski motilci – v čigar škodljive posledice sicer nihče ne dvomi. A kaj, ko iz njih avtor izpelje številne obskurne družbene, psihološke in psihoanalitične zaključke.
Groza poženščenosti je sploh leitmotiv njegovega kvazi-znanstvenega konspirativnega tolmačenja in se lepo ujema z vsemi stereotipi in spolno diskriminacijo, po kateri hitro pridemo do njegove citirane ugotovitve, da ženske mislijo z zadnjico. Sploh je hudo v pravu in sodstvu, kjer jih je preveč in ustvarjajo velikansko škodo. Mentalna igra utemeljevanja predsodkov in spolnih vlog z globokim zaničevanjem do ženske je osnovana na več nivojih njegove teorije, ki jo ob BMZju zagovarjata še vsaj biolog in etnolog dr. Gorazd Pretnar ter okoljevarstvenik in publicist Anton Komat.
Če je prav razumeti, se hormonski motilci v predvsem pesticidih nato spravijo na možgane zarodkov, ki se posledično nepopolno razvijejo, zato je preprečena njihova maskulinizacija. Ker BMZ v svoje štorije rad vplete Freuda in Junga, je posledica vidna nemudoma: moški ne znajo razrešiti Ojdipovega kompleksa, zato temu psihološkemu stanju sam pravi nastop prededipalcev – ker so ti ostali na ravni »pred Ojdipom«.
V informativni oddaji Odmevi, je zmago Donalda Trumpa označil za dominacijo alfa samca in za končno politično ravnovesje, v katerem je moški jang princip prišel do svoje veljave.
Ena od posledic demaskulinizacije možganov je nato še katastrofična »globalna pandemija patološkega narcizma« – ni treba posebej pojasniti, da BMZ vidi v politiki in na najodločilnejših mestih v družbi le še nevarne psihopate. Ta čudovita psevdoznanstvena mineštra ima en skupen imenovalec, ki se glasi: groza pred žensko. Groza pred jinom.
Novinarka Vanessa Čokl je bila pričakovano servilna. Na kratko nekaj poudarkov. Njeno vprašanje največkrat želi izzvati »pravilen« seksističen odgovor. Na njen: »Povprečnost. Po vašem je tudi to grenki sadež feminizacije. Pa ima spol res kaj s tem?« je lahko zato BMZ gladko prikimal: »Očitno gre za feminizacijo. Slovenija je osma najbolj feminizirana država na svetu. Za Ruando, ki je sedma. Zakaj je do tega prišlo?«
Kakšne statistike ima avtor v mislih in na kaj referira izraz »feminizirana država«? Gre za lestvico Svetovnega gospodarskega foruma, s katerim vsako leto merijo napredek obravnave ženske in spolno enakost v 144 državah širom sveta. V poročilu Global Gender Gap Report se zadnji dve leti Slovenija in Ruanda uvrščata zelo visoko. Poročilo ocenjuje napredek v oceni ženske delovne sile na podlagi ekonomskih, izobraževalnih, zdravstvenih in političnih kazalcev, torej analizira kakovost življenja žensk. Mediji so širom sveta za zadnja leta navajali, kakšno prijetno presenečenje je Ruanda, tudi Slovenija.
Očitno tega BMZ ne ceni, nad takšno »feminizacijo« družbe je ogorčen. Napredek v kvaliteti življenja žensk je čista groza, ki nas poriva v bližino nerazvite Ruande… Lahko za tem premislekom stoji kaj drugega kot mizoginično sovraštvo, pri katerem se sodniku za človekove pravice zatakne v grlu vsakič, ko naleti na indikatorje o enakosti in enakopravnosti žensk?
Najbrž se mu zdi ta svet krivičen, kajti on je že dolgo nazaj vse »na dolgo in široko razložil«. Mehanizmi demaskulinizacije so posledica učinka hormonskih motilcev. In ja, »po Fukušimi že govorijo tudi o maskulinizaciji žensk«. Nihče ni več varen. Ni več ravnotežja med moškim in ženskim principom, ki je porušeno. In posledica je jokcanje politikov, omeni v intervjuju: »Zato namesto normalne moške reakcije vidimo empatičnega in jokavega Trudeauja. Vloge so se zamenjale, kolikor je to sploh mogoče… V milejši obliki se to zdaj dogaja v Evropi. Po drugi strani pa se je pokazala masovna demaskulinizacija. Polmoški, kot je na primer kanadski feminist Justin Trudeau, so navdušeno glasovali za Hillary. V Franciji je za take volivce idealen kandidat Macron.«
Nekoliko si lahko oddahnemo: prislovični »pravi dec« ni velika redkost le v Sloveniji, polmoški s solzami v očeh se pojavljajo tudi drugod.
Ne samo, da se dogaja strašljivi vzpon feminista Trudeauja, polmoškega, to nam pojasni, zakaj je navdušeno podprl Hillary. In zdaj se lahko bojimo še uspeha Macrona, kajti velikansko škodo so demaskulizirani možgani naredili tudi v glavah volivcev. O francoskem kandidatu svareče pojasni BMZ tole: »Če bo predsednik Macron, bo to katastrofa. Da je z njim nekaj narobe, se vidi že po tem, da je njegova žena 24 let starejša od njega. Če bo prededipalni Macron predsednik, sledi še pet let razpadanja francoske države.«
Prededipalci na oblasti z demaskuliniziranimi možgani pomenijo pretečo nevarnost. A še huje je, kot vidimo, da je Macron poročen z nekom, ki je od njega 24 let starejši. Kako perverzno drugače je to od alfa samca kakšnega Trumpa! Za pogled intervjuvanca je najbrž večja od groze pred žensko lahko le še groza pred starejšo žensko. Sploh, če si z njo, kar je sicer sploh nepojmljivo, še poročen. Najbrž čisti antipod Trumpovemu svetlemu zgledu, ki mu velja slediti.
Od seksizma je bržkone huje le še to, da se ga trudiš znanstveno utemeljiti. A bodi dovolj o tem. V Večerovem intervjuju bi znova veljalo opozoriti tudi na nedopustnost, s katero BMZ opleta na svojem področju. Pravosodni minister Goran Klemenčič, njegov tesen kolega, ga je zaposlil kot strokovnjaka in dolgoletnega sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v svojem kabinetu. Zakaj? Tam naj bi se ukvarjal predvsem s sistemskim spremljanjem uresničevanja sodb ESČP in prizadevanjem Republike Slovenije za izboljšanje uveljavljanja in izvajanja sodb ESČP.
Slovenija je pred nekaj dnevi sramotno deportirala tričlansko družino Korba-Soliman nazaj na Hrvaško. Poskus protestnikov pred azilnim domom na Viču, da bi policiji deportacijo preprečili, ni bil uspešen. Članica te družine je napovedala, da bo iskala svojo pravico tudi na ESČP. Kaj je BMZ povedal na istem mestu o zakonu o tujcih in razmerju med interesi države in človekovimi pravicami? Tole: »Kaj pa je drugega naredila Avstrija? Kaj je naredila Francija? Zaprli sta meje. Makedonija je zaprla mejo, ustavila je pritok migrantov in zato dobila nemire, ki jih je financiral Soros. Zanetil je požar, ki ga zdaj gledamo. Za kazen je destabiliziral Makedonijo. Zakon o tujcih ni problem. Popolnoma jasno je, da je suverenost države nad njenim teritorijem nedotakljiva.«
Odrezav odgovor nam pojasni, s čim se ukvarja BMZ na ministrstvu. Človekove pravice so se nekam izgubile do te mere, da se več niti ne omenjajo. Kar je ostalo od nasvetov, je le še legitimacija zapiranja mej in razprava o nekakšni suvereni pravici države. Kršitve človekovih pravic zaradi odrekanja pravice do učinkovitega in poštenega azilnega postopka, prepoved kolektivnih izgonov in prisilnih vračanj, načelo nevračanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva več niso nobena težava. Tudi ne opozorila mednarodne skupnosti. Vsega je kriv le Soros.
Na koncu sledi presenečenje. Minister Klemenčič je pred tedni na trenutke vsaj malo poskušal dajati vtis, da spornemu zakonu o tujcih nasprotuje. Na ključnih točkah je sicer klecnil. A pričakovali bi, da je s svojim zaposlenim strokovnjakom debatiral o tem. Ni se zgodilo, lahko preberemo: »Nisva govorila o tem in ne pustim si vzeti svojega mnenja.«
Če bo kdaj družina Korba-Soliman prišla na ESČP iskat svojo pravico, pa bi vsaj stališče enega (bivšega) sodnika bilo znano. Škoda le, da nam ista oseba že v naslovu intervjuja svetuje: »Ne iščite pravice po sodiščih!«.
To so torej ti nasveti, ki jih plačuje minister. Če upoštevamo njegovo dolgoletno participacijo v njih in naša pričakovanja do sodnikov, ima BMZ najbrž popolnoma prav.
Prispevek je bil izvirno objavljen na blogu In Media Res, ki ga pripravlja dr. Boris Vezjak. Zofijine lahko spremljate na domeni zofijini.net.
