Termin za NVO: Zofijini ljubimci

Vprašaj filozofa! - Vi sprašujete, filozofi odgovarjajo

Zofijini ljubimci na svoji spletni strani že nekaj let izvajamo rubriko, ki smo jo poimenovali »Vprašaj filozofa!«, s katero želimo filozofijo približati splošni javnosti. Na eni strani se vsakdo v svojem življenju sooča s filozofskimi vprašanji, toda na drugi strani imamo zelo redki priložnost temeljito spoznati filozofijo, ki se običajno poučuje samo na ravni univerze. Zakaj je temu tako? Dobrega razloga za to ni, je pa veliko slabih.

Na spletu je pretežno v tujih jezikih najti kar nekaj spletnih strani, ki se na ta način trudijo filozofijo približati splošni javnosti, v slovenskem jeziku pa podobnih strani nismo zasledili, zato smo se odločili, da po svojih najboljši močeh za naš jezikovni prostor zapolnimo to praznino. Za začetek smo kombinirali vprašanja in odgovore že obstoječih strani, hkrati pa ponudili možnost, da nam na našem elektronskem naslovu zastavite kakšno vprašanje, ki ga morda še niste uspeli najti drugje. Vprašanja nam lahko zastavite tako, da jih s pripisom za rubriko »Vprašaj filozofa!«, pošljete na naš elektronski naslov zofijini@gmail.com. Potrudili se bomo, da bomo na vprašanja ustrezno odgovorili ali pa vam bomo kako drugače pomagali poiskati odgovor. Vaša vprašanja in naše odgovore bomo nato objavili na naši spletni strani. Za tokratno priložnost navajamo primer enega tovrstnih vprašanj in odgovorov filozofov in filozofinj, ki se nanaša na temo moralne spornosti uživanja mesa.

Vprašanje:

»V hipotetični situaciji se kot vegan pogovarjam z mesojedcem, ki kupuje meso v trgovini in ga ne zanima od kod to meso izvira. Povem mu, da po mojem mnenju ljudje nimajo pravice uživati mesa, če niso pripravljeni izvedeti kaj je potrebno za pridobitev tega mesa, da temu prisostvujejo z lastnimi očmi ali celo sami sodelujejo pri proizvodnji. On pa odvrne, da ne želi vedeti od kod pride meso in če jih to veseli, z veseljem prepušča umazano delo drugim ter zaradi tega sploh nima slabe vesti. Je njegovo razmišljanje moralno napačno in ali je moj argument utemeljen?«

Lisa Cassidy, ki uči filozofijo na javnem humanističnem kolidžu Ramapo v New Jerseyu, odgovarja:

»To je res idealna situacija, saj se mesojedec niti malo ne kesa. Vegana mora to res razdražiti. Predstavljam si, da mesojedec med razpravo drži v roki tudi sočen hamburger. Naravnost popolno!

Menim, da je to filozofsko vprašanje v bistvu povezano z nevednostjo. Je namerno vztrajanje v nevednosti moralno sprejemljivo?

Kot lahko opazite, to ni enako kot, ali je namerno vztrajanje v nevednosti psihološko bolj prijetno? Vemo, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. To je tudi razlog zakaj je bilo treba ujetnike v Platonovi prispodobi o votlini s silo privesti na sončno svetlobo.

Vrnimo se k vprašanju ali je namerno vztrajanje v nevednosti moralno sprejemljivo. Obstajajo primeri, kjer bi lahko po mojem mnenju odgovorili, da je nevednost sprejemljiva. Na primer, slišala sem, da znani filozof Peter Singer, ki je predstavil stališče, da bi morala večina zahodnjakov ves presežek kapitala darovati revnim po svetu, ni sposoben hkrati igrati nogometa in misliti na revne ljudi. Recimo, da je ta zgodba resnična in se namerno odloči prenehati misliti na trpljenje v svetu, da bi lahko igral nogomet, ker zaradi teh misli ne bi igral dobro, niti se ob tem ne bi zabaval. Vendar nam je iz Singerjevih del znano, da sicer nedvomno usmerja svoja prizadevanja k revnim po svetu in da do njih ne ostaja dolgo brezbrižen.

V primeru stiske živali domnevam, si veliko od nas namerno zatiska oči pred njihovim trpljenjem, da lahko normalno živimo svoja vsakdanja življenja, uživamo pikantne piščančje perutničke, nosimo usnje, itd. Toda strinjam se z vami, da je trajno preusmerjanje misli stran od trpljenja - ljudi ali živali - moralno škodljivo. Tako lahko namreč zmotno povzdigujemo lastno pomembnost ali preprosto pozabimo, kako je biti sočuten do drugih.«

Jean Kazez, ki uči filozofijo na Južni metodistični univerzi v Dallasu, odgovarja:

»Če ste res dejali vse to, potem menim, da ste svoje stališče argumentirali morda malce preveč odločno. V dobri veri se lahko odpovem doživljanju proizvodnje določenih stvari in jih tudi sama ne želim proizvajati. Morda trpim za klavstrofobijo in se raje ne bi spuščala v rudnik. Morda mi ne odgovarja vonj tovarne papirja. Nekaj povsem drugega pa je namenoma ostati v nevednosti, da se izognemo vedenju ali se dogaja nekaj kar je narobe.

Kako lahko mesojedca prepričate, da se pusti podučiti? Menim, da je tukaj ključni pojem sokrivda. Če kupite izdelek, ste sokrivi za karkoli se je med proizvodnjo dogajalo. Z nakupom izdelkov, ki so delo otroških rok, podpiramo tovrstne prakse. Če pa odklonimo tak nakup, bomo tako morda pripomogli k njihovi odpravi. Po potrebi se lahko zatečete k miselnemu eksperimentu. Če bi njegovo najljubšo vodico po britju lahko izdelali samo z mučenjem tisoč babic, ali tega ne bi želel vedeti … in jo posledično nehal kupovati?

Upam, da vam bo uspelo vašega mesojedega prijatelja prepričati, da je sokriv in bi zato moral biti bolje podučen. Drugo vprašanje pa je ali ga lahko pripravite do tega, da bi spremenil svoje navade. Osebno mislim, da je najboljši pristop »korak za korakom«. Če veliko število ljudi naredi majhne korake (se odpove telečjemu mesu, neha kupovati jajca iz baterijske reje, podpisuje referendume za dobro počutje živali itd.), se bo to seštevalo in sčasoma imelo velike koristi za živali. Iz lastnih izkušenj vem, da je to težko: čeprav mislim, da bi bilo bolje, če bi bila veganka, sem še vedno samo vegetarijanka.«

Sally Haslanger, ki uči filozofijo na oddelku za lingvistiko in filozofijo na MIT-ju, odgovarja:

"Ostaja še vprašanje ali ima kdo »pravico« jesti meso, čeprav dobro ve, od kod izvira. Predpostavimo, da Marija Novak trdi, da ima »pravico« pojesti debel reženj govedine, ker je kravo ubila sama. S tem se sama nikakor ne bi strinjala. Bilo je narobe ubiti kravo in narobe je tudi, če jo poje. V tem kontekstu prav nič rada uporabljam pojem »pravica«. Bistveno pa je, da če ob popolni vednosti ravnamo narobe, še vedno pomeni, da ravnamo narobe. Morda je še huje. Če je Novakova tako brezčutna do trpljenja, da z veseljem ubije kravo in poje njeno meso, menim, da je to še veliko huje kot jesti meso brez vedenja o mukah, ki jih je ob smrti doživljala žival."

Peter Smith, upokojeni predavatelj na filozofski fakulteti univerze v Cambridgeu, odgovarja:

"Brezbrižnost do trpljenja je zares slaba, vendar je implikacija Sally Haslanger, da je za pripravljenost na uboj živali in uživanja njenega mesa potrebna brezčutnost do trpljenja, zelo sporna. Z veseljem lahko grem pozno zvečer s puško in psom po zajca za v lonec - to je dobra, trajna hrana in hitro množeče se zverinice so prava nadloga, kljub temu da lisice, kanje, podlasice in tudi lokalne mačke pridno opravljajo svoje delo. Morda to pomeni, da nisem pretirano sentimentalen do zajčkov dolgouščkov iz otroških pripovedk, toda ali to nujno kaže tudi na brezbrižnost do trpljenja? Zakaj? Ravno nasprotno, vzamem puško, s katero bo smrt hitra, bolna žival bo rešena trpljenja, in tako naprej.

Na javnem zemljišču, ki se razprostira skoraj do središča Cambridgea, lokalna veterinarka sedaj vzreja prikupno govedo pasme Red Poll in s tem koristi starodavno pravico lokalnih prebivalcev - govedo se pase na travi, ki bi drugače šla v nič. Za živino je dobro poskrbljeno, nato pa je lokalno in na human način zaklana, njihovo meso pa prodano na tržnici. Še enkrat, ali to pomeni, da mora biti naša veterinarka brezbrižna do trpljenja živali? Mislim, da ne.

Morda obstajajo - ali pa tudi ne - dobri razlogi, da se odrečemo uživanju zajčjega mesa ali govedine, vendar predpostaviti, da mora to dejanje na nek način kazati neprimerno stopnjo brezbrižnosti do trpljenja, ni eden izmed njih."

Jean Kazez, ki uči filozofijo na Južni metodistični univerzi v Dallasu, odgovarja:

"Besedna zveza »brezbrižnost do trpljenja« lahko pomeni – (1) »da se ga po lastni krivdi ne zavedamo« ali »smo do njega nesočutni«. Lahko pa pomeni tudi (2) »da zmanjšujemo njegovo pomembnost« ali »mu dajemo premalo težo«.

Če ustrelite zajca, potem mu s tem gotovo prizadenete kar nekaj trpljenja. Nedvomno obstaja velika verjetnost, da vam »hitra smrt« ne uspe. Če menite, da je trpljenje, ki ga povzročate, vredno užitka zajčje obare, potem verjetno zmanjšujete pomembnost trpljenja živali. Torej ste brezbrižni do njega v drugem pomenu besedne zveze.

Morda, čeprav to ni nujno, ste brezbrižni tudi v prvem pomenu. Dejansko se zdijo lovci s katerimi se pogovarjam - v Teksasu namreč poučujem predmet o pravicah živali - pogosto zelo vdani predstavi, da ustreljene živali ne občutijo velike bolečine. Do živali se ne odzivajo s sočutjem, čeprav živali gotovo trpijo.

Celo na human način vzrejeno govedo trpi – pri označevanju, kastraciji, odstranitvi rogov in najverjetneje tudi pri zakolu. Menim, da se ne moremo kar otresti skrbi, da so ljudje, ki so neposredno ali kot potrošniki vpleteni v te prakse, brezbrižni do trpljenja v enem ali obeh pomenih besedne zveze."

Prispevek je prevedla Andreja Poštrak. Več o rubriki »Vprašaj filozofa!«, lahko preberete na spletni strani zofijini.net.

Facebook Twitter Deli
0 comments