David Colannino: Badhdads 1258/2003

David Colannino: Badhdads 1258/2003 (ali Imperij in Orange County)
GuestRoomMaribor
Petek, 17. 11. ob 19.00
Galerija K18

Vabljeni na otvoritev razstave Rezidenta GeustRoomMaribor Davida Colannina: Badhdads 1258/2003 (ali Imperij in Orange County) v prostore Galerije K18.

Badhdads 1258/2003 (ali Imperij in Orange County)
“Vpis #41: Imperij je institucija, kodifikacija nereda; nor je in z nasiljem to norost vsiljuje tudi nam, saj je nasilne narave.”
“Vpis #42: Boj proti imperiju je okužen z njegovo neuravnovešenostjo. To je paradoks: kdor premaga segment imperija, sam postane imperij; razmnožuje se kot virus, svojo obliko vsiljuje svojim sovražnikom in s tem postane oni.”
- Philip K. Dick, Valis

Živimo v ahistoričnem času. Preteklost pogosto razumemo preko pripovedi, ki sploh nikoli niso obstajale. To je prisotno pri vseh kulturah; kar se moje lastne tiče, obstaja perverzno označevanje Američanov kot »dobrih fantov« - dobrohotnih prenašalcev demokracije. Kljub vsemu našemu kolektivnemu zlu je ta zmotna oznaka prevladala in še vedno živi, zakoreninjena je v sami ideji tega, kar definira sodobnega Američana. Absurdna je in v nasprotju z ameriško zgodovino tajnih operacij, ekonomskega davljenja in popolnoma vojnih policijskih aktivnosti. Konflikti obstajajo že tisoče let na istih ozemljih in iz istih razlogov, a mi, javnost, dovolimo, da nas zmanipulirajo do te mere, da jih vsakič znova podpiramo.
Ta instalacija se je rodila iz zdaj že desetletnega nezadovoljstva s tem, kako Američani pogosto gledajo na Bližnji vzhod. Gre za rasistično in ignorantsko perspektivo, ki ne upošteva zapletov v zgodovini tega območja (npr. britanski in francoski imperializem po I. sv. vojni ali pa starodavne konflikte med suniti in šiiti). Povrh vsega pa sloni še na predpostavki dobronamerne ameriške intervencije, ki je v veliki meri napačna. Odrasel sem v času, ko je moja država nezakonito napadla Irak. Ta vojna, ki še vedno traja, je povzročila več deset tisoč nesmiselnih smrti in destabilizirala celotno regijo. A moji rojaki na vojno ne gledajo tako. Dovolijo, da jih zmanipulirajo z neko nezrelo zgodbo o dobrem in zlem. Dovolimo, da nas preslepijo do te mere, da sprejmemo poenostavljene razlage in razloge za vojne konflikte, ki ne upoštevajo kompleksnosti regij.
Leta 1258 so Bagdad zasedli Mongoli in ga popolnoma uničili. Sto tisoče ljudi je umrlo. Največja knjižnica na svetu in center za prevajanje sta zgorela. Teksti, ki so bili uničeni, so za vedno izgubljeni. Epicenter islamskega akademskega in kulturnega življenja je bil pohabljen to te mere, da si ni nikoli več opomogel. Do te točke je bila skoraj vsa »zahodna« literarna tradicija ohranjena prav zaradi kalifata. Zdaj ta termin uporablja Isis, sledeč tradiciji salafizma (vahabizma) (ki je simulaker lastne zgodovine), kot način ustvarjanja svoje lastne manipulativne zgodbe, katere namen je rekrutirati. Isis je seveda mogoča le zaradi ameriške imperialistične vojne v Iraku in posledične destabilizacije regije. Cikel se nadaljuje.
Badhdads 1258/2003 obe obleganji združi. Seveda ne gre za celotno zgodovino, a nekatere vzporednice se mi zdijo izrazite. Isis bo splahnela, ameriška dominanca prav tako. Sčasoma vse izzveni, a bojim se, da se ničesar ne naučimo in to neskončno obleganje Bagdada ohranjamo pri življenju.
Kot Valis Philipa K. Dicka tudi Badhdads 1258/2003 dva dogodka umešča v isti prostor, da bi izzval novo pojmovanje nelinearne zgodovine, ki je implicitno tavtološka. Živimo v svetu znanstvene fantastike. Objektivna resničnost je nenavaden, staromoden koncept. Resnica je relativna, a je ta koncept zmanipuliran in zapakiran v ready-made preproste zgodbe. Statistike postanejo besede z magično močjo, čeprav se jih pogosto navaja brez virov. Kjer bi neobjektivna resničnost morala povečati empatijo, dosega ravno obratno – krepi naše predsodke, na katere sicer vplivajo številni drugi dejavniki, a verjamem, da je strah najpomembnejši med njimi.
Instalacija Badhdads 1258/2003 je participatorna; interakcija s plastičnimi figurami v pesku je dobrodošla. Ustvaril sem igrišče in vabim vas k igri. Plastične figure v pesku predstavljajo konflikt med Mongoli in kalifatom; daljna preteklost so, zato jo spreminjamo in preoblikujemo tako, da ustreza našim potrebam in sicer na način, ki se mi zdi zelo otroški. V središču je zelena cona, območje, ki simbolizira bližnjo prihodnost in je postala preveč zapletena, da bi jo lahko razumeli. Razmerje med figurami in njihovimi nazivi naj bi bilo temačno komično; to namiguje na zmotne predstave in napačne klasifikacije v naši naraciji zgodovine. Trdno verjamem v umetnost (in umetniško delo) kot kolaborativni dialog med umetnikom in občinstvom, ne le kot ogled objektov, ki jih je nekdo ustvaril.
S participacijo v Badhdads 1258/2003 boste delo spremenili. Vaše podzavestne misli ob instalaciji so bistveni element dela samega. Instalacija je dinamična. Ko obiskovalci premikajo njene posamezne dele, to odraža množico udeležencev v zgodovini. Vsako razumevanje preteklosti, ki eno osebo označuje kot glavnega pobudnika dogodkov, zanemarja množico drugih dejavnikov, ki so privedli do tega dogodka. Noben posameznik ne deluje v vakuumu.

David Thomas Colannino (r. 1985) je odraščal v mestu Providence na Rhode Islandu. Študiral je filozofijo, zgodovino in književnost na Univerzi v Rhode Islandu ter na King's College v Londonu. Več let je živel v Barceloni, potem pa se je vrnil v ZDA in leta 2016 diplomiral na Univerzi v New Orleansu na področju likovne umetnosti. Trenutno živi v New Yorku in je član kolektiva Wayfarers artist collective iz Brooklyna.