Umetnice in umetniki Boris Beja, Mina Fina, Jaka Babnik, Valerie Wolf Gang, Hana Karim, Nina Koželj, Tadej Vaukman in Tanja Radež so ustvarili 10 umetniških pripovedi žensk, ki so se zaradi doživljanja nasilja umaknile v varno hišo Društva SOS telefon. S sodelovanjem Centra za socialno delo Maribor - svetovalnica za žrtve nasilja in zlorab, pa se razstava nadgrajuje še s pridružitvijo 11 umetniške pripovedi ženske, ki je bila žrtev nasilja in jo je upodobila umetnica Saša Bezjak.
Naslov razstave »Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat«je neposreden citat ene od žrtev, ki ga je zapisala v svoji zgodbi. Nazorno pripoveduje o ponavljajočem se nasilju in nemoči, da bi mu ubežala. Luknja v vratih je po eni strani grozljiva poškodba intimnega življenjskega okolja, po drugi strani pa simbol strahu in dobesedno naluknjanega duševnega stanja žrtve. S preprosto gesto prekrivanja luknje s plakatom je žrtev prekrila tragično realnost in jo zamenjala s podobo, ki ji ponuja rešitev in nov začetek. Vrata lahko razumemo kot prispodobo za mejo med javnim in intimnim prostorom, prispodobo za mejo v svet, v katerega lahko vstopimo le, če smo vanj povabljeni. A kaj lahko storimo, če slišimo in vemo, da se za vrati dogajata ponavljajoče se nasilje in nenehen boj za golo preživetje v zičnem in v smislu golega človeškega dostojanstva?
Če dovolimo umetnosti, da nas preseneti, lahko zaznamo vizionarskipotencialumetniških del,ki postopoma spreminjajo naše zavedanje o družbenih problemih. Tako bomo tudi lažje razumeli njen namen in moč, da lahko dolgoročno prispeva k izboljšanju družbe. Nasilje se odvija za zaprtimi vrati, zato je razstava priložnost, da o njem spregovorimo na glas in v najrazličnejših kontekstih ter tako omogočimo žrtvam, da postanejo slišane.
Kustosa: Božidar Zrinski in Nina Jeza