Libreto: Adolphe Nourrit
Izvirna koreografija: August Bournonville
Praizvedba: 28. november 1836, Dansko kraljevo gledališče, Kopenhagen
Balet La Sylphide (Silfida) je v svetovni baletni zakladnici eden prvih večjih romantičnih baletov, vsekakor pa eden najstarejših, ki še danes razmeroma pogosto najde svojo pot na baletne odre. Zgodba o nemogoči ljubezni med nadnaravnim bitjem oziroma vilo (silfido) in naivnim škotskim mladeničem Jamesom je pravzaprav tipični otrok svojega časa in natančneje sledi postulatom romantike. Zgodbo je prvi zapisal znani francoski literat Charles Nodier (1780–1844) Trilby, ou Le lutin d’Argail, v kateri silf – bajeslovno bitje – očara mlado kmečko dekle. Libreto za balet je adaptiral in nekoliko preobrnil Adolphe Nourrit, tako da silfida očara mladega fanta ter ga popelje v brezmejni svet sanj.
Praizvedba prve različice baleta je bila leta 1832 v Parizu (Dvorana Le Peletier), in sicer v koreografiji Filippa Taglionija, ki je balet ustvaril za svojo hčer Marie Taglioni, a se je do danes ohranila le različica v koreografiji danskega baletnega mojstra Augusta Bournonvilla (1805–1879), ki je bila ustvarjena posebej za tedaj mednarodno priznano dansko balerino Lucile Grahn. Premiera Bournonvillove različice na glasbo norveškega skladatelja Hermana Severina Loevenskiolda je bila leta 1836 v Kopenhagnu. Že od svojega nastanka je zaradi svoje eteričnosti, gibalne elegance in konsistentnejše koreografske naracije zasenčila izvirno verzijo in se tako uvrstila med najžlahtnejše klasične stvaritve zgodnjeromantičnega baleta.
Tipično romantična zgodba nas tako popelje na Škotsko k mlademu kmečkemu fantu Jamesu, ki ga tik pred poroko zapelje silfida. Radovedni James ji – z upanjem po uresničitvi ljubezenskega hrepenenja – sledi v čarobni domišljijski svet, z njegovim popotovanjem pa se pravzaprav začne tragična shakespearjanska zgodba o mladeniču, ki za ljubezen tvega svoje življenje. Če je postal James ena izmed prvih moških žrtev lastne zaslepljenosti z obljubo ljubezni, je postala Silfida s svojo nadzemeljsko prezenco nekakšna baletna "sirena", nehotna zapeljivka in junakinja, ki je v domeni plesnega gledališča na široko odprla vrata novim eteričnim bitjem, zlasti vilam, kakor je narekovala tedanja moda oziroma romantična fascinacija nad nadnaravnim, iracionalnim in okultnim.
Vsaka nova baletna upodobitev teh bitij, med drugim tudi v baletu Giselle, pa je v skladu z domišljijskim svetom baletnih libretistov in koreografov prejkone izhajala pretežno iz lokalnega, folklornega kolorita kot pa iz nadzemeljskih oblik antičnega sveta. Balet La Sylphide tako predstavlja predvsem zaradi svojega edinstvenega plesnega sloga, odetega v rahločutno tančico tragičnosti, nadzemeljske lahkotnosti in posebnega ambienta posebno repertoarno obogatitev mariborskega Baleta v koreografiji priznane danske baletne plesalke in koreografinje Karine Elver, ki tudi v svojih najzanosnejših idejah ostaja zvesta duhu romantike, še posebej Bournonvillovemu izvirniku.