Recenzija predstave Futraj moj ego 2, uprizorjene na 5. ZIZ festivalu, 17. oktobra 2023.
Predstava Futraj moj ego 2 je nadaljevanje multipersonaža Anje Bezlove, v katerem se avtorica z nekoliko dokumentarnim pridihom poglablja v temo vojne in posledično miru. Njena dvojna vloga režiserke in izvajalke se kaže v kohezivnosti uprizoritve in monodramska oblika se glede na avtobiografsko naravo predstave izkaže za učinkovito. Premišljena izbira vsebine je očitno povezana s sodobnimi družbenimi vprašanji, kar dobro komunicira z aktualnim časom in širšim občinstvom, vendar je čutiti, da se avtorica (namerno ali nenamerno?) dotakne le površine problematike in poziva 'naj bo mir' brez konkretnejše analize ali kritike, kar sproži vprašanja v kontekstu trenutne družbene dinamike. Hkrati pa se ta odločitev lahko bere kot satiričen prikaz situacije, ko si posamezniki v varnosti lastnega doma želimo 'mir za vse' brez kakršnegakoli poznavanja situacije. Predstava ustvarja mnogo vzporednic s trenutnimi burnimi odnosi po svetu – čeprav sprva nenamerno, ta pronicljiva relevantnost dodaja igri nepričakovano plast, kar je še posebej omembe vredno glede na marčevsko premiero.
Bezlova se spretno preobrazi v vrsto različnih, rahlo karikiranih likov, kar uprizoritvi doda globino in preko njih vzpostavi očarljiv stik z občinstvom. Tema se gladko prepleta z avtobiografskimi vložki, s čimer se zabrišejo meje med fikcijo in otipljivo sedanjostjo. Skozi predstavo se igralka zanaša na aktivno sodelovanje publike - četrto steno prebije že z vstopom na sceno s strani občinstva, vrhunec pa doseže s povabilom treh gledalcev na oder. Ti na odru predstavijo svoje predloge za postavitev kipa v čast njim samim, preostali člani občinstva pa s ploskanjem in navijanjem za te ideje glasujejo. Vse skupaj na koncu izzveni, ko ob zaključku predstave gledalce povabi k hkratnemu predvajanju pesmi Sag mir wo die blumen sind Marlene Dietrich na mobilnih telefonih. Čeprav se zdi aktivno sodelovanje občinstva pri soustvarjanju predstave eden glavnih namenov avtorice, izvedba pušča vtis naključnost in nepopolnosti, kar se pokaže v pričakovanju, da gledalka na odru naredi nasprotno od naročenega in se publika vmeša s svojimi mnenji, kar izzove mešanico različnih vtisov.
Tempo predstave je dinamičen, saj je sestavljena iz zaporedja prizorov, kjer nizanje statičnega besedila za govorniškim pultom prekinjajo plesne in pevske sekvence, interakcija z občinstvom in avtoričino posrečeno upravljanje z lučmi in tonom na odru, kar prispeva k živahni gledališki izkušnji. Predstava se odvija z intenzivnostjo, ki gledalcu zagotavlja hitro minevanje časa, vendar so trenutki, ko bi določenim prizorom koristila bolj pretanjena elaboracija. Kostumografija, scenografija in uporaba glasbe učinkovito odražajo značilnosti in osebnost likov.
Izbira prizorišča, klub Narodnega doma Maribor, brezhibno dopolnjuje intimno vzdušje predstave, ki spretno vključuje prvine kabareta. Nekonvencionalno okolje s sedenjem za mizami, pijačo in kokicami je pomembno prispevalo k splošnemu vzdušju in ustvarilo sproščeno okolje, ki je omogočalo nemoteno komunikacijo med igralko in publiko. Takšna postavitev je tudi občinstvu omogočila lažjo in bolj organsko vključevanje v razvijajočo se pripoved. Prostorski minimalizem, omejen na govorniški oder, kostume in slovenske zastave, krepi igralkino vodilno prisotnost in poudarja tematsko odmevnost pripovedi. Sinergija med prostorom in kostumografijo je otipljiva in ustvarja harmonično vizualno tapiserijo.
Moč predstave je v dekonstruiranju umetniških mej, s čimer je protagonistki na odru omogočeno izražanje osebnega mnenja brez strahu. Kljub temu se na površinski ravni pokažejo pomanjkljivosti v obliki površnosti in nedokončanosti, vendar se odrešilna lastnost pojavi v igralkinem implicitnem zaupanju v podporno vlogo občinstva, četudi ta dinamika krene po rahlo kaotični poti. Avtobiografski elementi se gladko vključijo v pripoved ter ji dodajo plast pristnosti. Uprizoritev uspešno presega meje tradicionalnega pripovedovanja zgodb ter ponuja ogledalo sodobni družbi in življenju resničnih ljudi in s tem gledalce spodbudi k razmisleku o tematskem odmevu, ki sega onkraj meja odra. Predstava je našla primeren dom med dovzetnim občinstvom festivala Ziz v Mariboru, mestu, željnem avtonomne umetniške scene. Skratka, Futraj moj ego 2 ima hvalevredne lastnosti, vključno z avtoričino odprtostjo za izražanje in ustvarjanjem intimnega vzdušja, vendar bi lahko bolj niansirano raziskovanje teme vojne in miru povečalo splošni učinek predstave, saj ob trenutni poplavi novic, fotografij in videov grotesknih prizorov, publiki ni dovolj le poziv za mir.
Na futranju ega je bila Nina.
