
Dnevno dozo delavske zgodovino začenjamo v črni Ameriki.
Na začetku 60. let prejšnjega stoletja, ko je v Ameriki še vedno vladala segregacijska politika, je gibanje za državljanske pravice Afroameričanov dobilo močan zagon. Nenasilne taktike, katerih najprepoznavnejši zagovornik je bil Martin Luther King mlajši, so bile tiste, ki so marsikaterega Američana, Američanko prepričali, da je afroameriškim aktivistom v boju preprosto potrebno stopiti ob bok. Ena izmed omenjenih taktik je tako imenovani “sit-in protest”, ki bi ga lahko prevedli kot sedeči protest - posameznik ali skupina sede na določeno mesto v javnem prostoru, z mirno provokacijo pa čaka na odziv okolice in ne zapusti svojega mesta.
1. februarja 1960 se je odvil prvi takšen protest v boju za enakopravnost Afroameričanov, v katerem so štirje afroameriški študentje v Severni Karolini sedli za jedilni pult in naročili kavo. Postrežba jih je zavrnila, študenti pa so to preslišali in potrpežljivo sedeli naprej, kljub grožnjam in ustrahovanju zaposlenih in mimoidočih. Prvi sedeči protest je označil začetek “sit-in” gibanja, poimenovanega po Greensboru, mestu, v katerem se je zgodil. Gibanje se je razširilo v študentski skupnosti Severne Karoline in obsegal več kot 70 tisoč ljudi.
10. februarja 1960 je gibanje doseglo tudi severnokarolinško mesto Raleigh, v katerem je 150 temnopoltih študentov organiziralo mirne proteste zoper lokale in trgovine, ki so stregle izključno belcem. Večdnevni protest je lokale in trgovine prisilil v začasna zapiranja, rasističnih belcev pa so nadlegovale protestnike, dogajanje je mestoma preraslo v nasilje.
V odziv na dogajanje je župan Raleigha, William Enloe, dejanja študentov obsodil kot grožnjo prijateljskim in sodelovalnim medrasnim odnosom v Raleighu. Enloe je segregacijo označil za “običaj”, a protestniki, in na koncu tudi splošna javnost, se z njim niso strinjali - do leta 1964 je večina podjetij v Raleighu ukinila svoje sporne prakse, sprejet je bil Zakon o državljanskih pravicah, s tem pa tudi formalna prepoved segregacije.
________
Ameriški Raleigh in novozelandski Raglan sta blizu kot slovarska zapisa, povezuje ju tudi solidarnost v boju in raba orodja nenasilnih protestov - Raglan ob severni obali Nove Zelandije šteje skromnih štiri tisoč prebivalcev. Leta 1941 je novozelandska vlada za potrebe za potrebe vojske zgradila letališče na ozemlju plemena Maorov, Tainui Awhiro, in s tem uničila domove in kmetije enajstih družin ter sveto lokacijo.
Svet okrožja Raglan je leta 1969 ponovno zasegel ozemlje plemena Tainui in ga dal v najem lokalnemu golfskem klubu za namen igrišča. Sprva bi poseg lahko označili za zgodbo o uspehu - s palicami so se po igrišču preganjali tudi staroselke in staroselci. A klub je igrišče čez čas razširil, z zemljo zravnal sveto grobišče in ga spremenil v bunker, vodni dom svetih bitij spremenil v zadrževalni dom, pleme pa preselil na bližnjo lokacijo in jih prisilil v ponovno izgradnjo skupnosti in infrastrukture.
Eva Rickard se je sprva veselo posluževala golfišča, po tej potezi pa je pisala klubu, okrožnem svetu in vladi, ki za njene pritožbe niso imeli posluha. Iz frustracije je pričela z organiziranjem protestov, in postala ena ključnih figur nenasilnih protestov in zasedb golfišča Raglan med letoma 1975 in 1978.
Največji protest je potekal 12. februarja 1978, ko je 250 pripadnikov plemena skupaj s svojimi zavezniki zasedlo golfišče. Nenasilni protest je prekinila policija, ki jih je, kljub temu, da so le ležali in sedeli na trati, inasilno aretirala. Evi Rickard je policija tudi trajno poškodovala zapestje.
Medijska pozornost protestom je naraščala, tudi zahvaljujoč “partiji golfa pred parlamentom”, ki jo je pred televizijskimi kamerami na zelenici pred stavbo parlamenta protestno odigral Ben Matthews, vidni organizator za pravice Maorov. Javna podpora Maorom je naraščala. Sčasoma je predsednik vlade poklical Rickard in ponudil prodajo zemlje nazaj plemenu, vendar je Eva Rickard v imenu staroselcev ponudbo zavrnila z argumentom, da vlada za zemljo sploh nikoli ni plačala.
Novozelandska vlada je poleti 1987 popustila in plemenu Tainui Awhiro vrnila zemljišče, ki je služilo za igrišče za golf. Med drugim po zaslugi aktivizma Angeline Greensill, hčere zdaj že pokojne Eve Rickard, pa je koncem leta 2022 končno bila sprejeta odločitev, da se tudi območje letališča vrne potomcem domorodcev.
________
Mark Ashton, rojen leta 1960, je bil britanski aktivist za pravice istospolno usmerjenih. Odraščal je v obmorskem mestu Portrush na Severnem Irskem. Ko je dopolnil 18 let, se je odselil stran od protigejevske konservativne verske politike, ki je zaznamovala Irsko v času Severnoirskega konflikta, v komparativno znatno manj homofobni London, kjer je lahko zaživel v svoji lastni, gejevski identiti.
Začel se je celo oblačiti v drag. Kot je v svoji avtobiografiji zapisal njegov prijatelj Richard Coles, ko je Mark delal v privatnem, “džentlmenskem” društvu Conservative Club, si je nadel lasuljo in se pretvoril iz točaja v svetlolaso točajko. Markova preobrazba je bila tako prepričljiva, da Richard nikoli ni bil prepričan, ali so stranke kdaj opazile.
1982. leta je Ashton obiskal svoje starše v Bangladešu. Revščina, ki jo je tam videl, je motivirala njegovo politično aktivacijo. Pridružil se je podmladku britanske komunistične partije ter gibanjem za pravice LGBT in rasnih manjših ter za jedrsko razorožitev.
Dve leti kasneje je s prijateljem Mikeom Jacksonom ustanovil zavezništvo LGSM (Lesbians and Gays Support the Miners, ali Lezbijke in geji podpirajo rudarje), ki so, seveda, podprli Nacionalni sindikat rudarjev med stavko med letoma 1984 in 85.
V časopisu Capital Gay sta objavila oglas za 'LGSM' ter održala prvi sestanek članov v Ashtonovem stanovanju. Skupina je začela z zbiranjem donacij na ulici navkljub grožnjam policistov z aretacijo, organizirala je zbiralne akcije in uspešen dobrodelni koncert. Do konca stavke rudarjev se je v Združenem kraljestvu pojavilo enajst podružnic LGSM. Samo londonska fakcija je do leta 1985 zbrala 22.500 funtov (današnjih približno 67 tisoč funtov).
Marca 1985 so rudarji izglasovali prekinitev stavke. Na sindikalnih in delavskih konferencah pozneje istega leta so delegati Nacionalnega sindikata rudarjev prav tako lobirali za sprejetje politik v podporo pravicam lezbijk in gejev. Na konferenci laburistične stranke je bil predlog za podporo enakim pravicam za las izglasovan, zahvaljujoč delu rudarskega sindikata. Roka umije roko.
Takrat je Ashtonova smrt sprožila velik odziv. Prej omenjeni prijatelj Richard Coles je kot polovica dvojca The Communards zanj napisal pesem 'For a Friend', ki jo slišite v ozadju. Skupina LGSM in Mark sta bila ovekovečena v kritiško opevanem filmu Pride (Ponos) iz leta 2014.


