Spoštovano poslušalstvo, pozdravljeni v decembru! Brez odvečnih besed, prfuknjeno.
Spet se bliža tisti čas,
ko se glasba na ves glas
po ulicah razporedi
in ljudi spodbudi,da izbirajo besedo več
kot v celem letu prej,
pošiljajo voščilnice
pozabljenim sorodnikom.Nori prazniki, intenzivno je.
Nori prazniki, čas užitkov je.
Nori prazniki, ampak so mi všeč.
Nori prazniki.Spet se bliža tisti čas,
ko mi kile grejo gor,
saj mama kuha cele dni,
mi šporhet nujno prismodi.Sosed name se jezi,
saj glasbo ‘mam spet prenaglas.
Radio se vseh reklam
med jedjo sili k nam.Nori prazniki, vsega je preveč.
Nori prazniki, zgoščeno je vse.
Nori prazniki, vse naprodaj je.
Nori prazniki.Z darili v zadnjem hipu si glavo belimo že spet,
a v trgovini praznične frustracije pač sproščamo.
Med večerjo sikamo, a se končno strinjamo,
da po koncu praznikov, svet spet čist "tapravi" bo.
Če si slovenska gospodinjstva ob koncu koledarskega leta česa res ne želijo; je to odstopanje od norme. Pesnica v pesnitvi tako uporablja štiri verze na kitico, teh naštejemo prazničnih sedem. V spremni besedi izdaje je uporabljena tujka “funky”, ki se v svoji odštekanosti poleg naslovne besedne zveze, rabljene v refrenih, kaže tudi v preigravanju ritma in rime. Če nas prva kitica z jambom (v variaciji) zaziblje v domačnost zaporedne rime AA-BB, že druga kitica rimo in ritem pošlje ubožjumater. Tudi kasneje si pesnitev požvižgava malce mimo, vse do zadnje kitice, ki z rimo A-BBB v pričakovanje prikliče tričetrtinski takt vinervalceja dunajskih filharmonikov na novega leta dan.
Primerno cenam energentov avtorica ne zaganja bojlerja, da bi izumljala toplo vodo pri izbiri jezikovnih sredstev. Tu in tam srečamo kakšno poosebitev; “svet” pač mora biti pravi, žlahta pa lahko kar zlobno “zasika”. Da zares zadiši po domačem, se tu pojavita še pogovorni izraz “kil”, ki “grejo gor”, ter narečni “šporhet”. Pri vseh pogrnjenih vrsticah pa se predvsem najemo stalnih besednih zvez, ki jih je v prihajajočih tednih moč pričakovati, v izobilju.
Vsebinsko pesmi ni kaj pridodati. Vsega je prav praznično preveč, v slogu kičaste holivudske amerikanske komedije. Od neopisljive povezanosti širše skupnosti, ki jo povežejo le trivialni praznični štikli, do čustvene drame pozabljenih členov in članov družbe - na trenutke se nam zazdi, da se med vrsticami skriva še kakšna močna kritika sistema, ki nas na konec leta opominja že trenutek po dnevu reformacije. A če se ponovno spomnimo spremnih besed, se “avtorica strinja, da remek delo v predprazničnem času nastavlja ogledalo, a hkrati še vedno uživa v taistem utripu, skupaj z drugimi”. Demantí kritikom, ki bi iskali kritiko, torej, in pesnitev brez pronicljivosti, brez predrznosti ter brez karakterja. Imamo pa funk. In lučke.
