Danes v duhu narodnega prebujenja prisluhnemo žogobrcni pesnitvi, delu Slovenska nogometna navijaška himna Objem benda. Zaplala nam bo kri po žilah - pivo v roke, čips pod glavo, gremo naši!
Mi smo pa fantje
iz Slovenije.
Iz majhne, ponosne,
lepe deželice.Za fuzbal navijamo,
in dobre volje smo,
ko gol za-biii-je-moooo.
Mi smo pa fantje
iz Slovenije.
Iz majhne, ponosne,
lepe deželice.Za fuzbal navijamo,
in dobre volje smo,
ko gol za-biii-je-moooo.
Žiga žaga - naša zmaga!
Hojlarijarom.
Žiga žaga - naša zmaga!
Hojlarijarom.
Žiga žaga - naša zmaga!
Hojlarijarom.
Žiga žaga - naša zmaga,
mi gremo naprej!
Kdor ne skače ni Sloven'c,
hej hej hej!
Slo-Slo-venija gre naprej!
Kdor ne skače ni Sloven'c,
hej hej hej!
Slo-Slo-venija gre naprej!
Pesnitev obsega šest kitic mešanih barv dresov in dolžine frizurce - srečamo dve trivrstičnici, dve štirivrstičnici, eno šestvrstičnico in eno osemvrstičnico. Če sledimo poskočni navijaški metriki podalpskega karakterja, jo lahko na igrišče razporedimo v dve enajsterici v postavitvah 4-3-3. Avtor pesnitve žal ne izkoristi “zicerja”, žargonsko poimenovane stoprocentne priložnosti, da bi uporabil tudi tradicionalni jambski enajsterac, neskladje zlogov in ritma pa lahko morda beremo kot taktiko totalnega nogometa - to pesniško strategijo je v 70. letih prejšnjega stoletja vpeljal nizozemski virtuoz Johann Cruyff, v svojem počelu pa pomeni, da lahko katerikoli igralec na igrišču igra katerokoli vlogo. V našem primeru pa totalni nogomet pomeni zamenljivost verzov, ki jih v alkoholiziranem zanosu kljub preprostosti ni enostavno navajati na pamet in v pravilnem vrstnem redu. Verzi so sicer uigrani, rima teče in točno podaja, četudi kdaj žogo vrača vratarju, in štiklc se začne od začetka.
Vsebinsko pesem stoji pokončno in z roko na prsih ter pogledom proti izločilnim bojem. Nič nenavadnega torej, da je pisana v prvi osebi množine. Strumnost pesnitve nakazuje ponovitev prvih dveh kitic, v katerih avtor sebe in druščino označi z “mi smo pa fantje iz Slovenije”. Pohvalno je, da s tem nakazuje na še vedno prisotno razdvojenost naroda na “naše” in “naše”, ki pa ga pod državnim grbom združuje pesem na ustih in žogobrc. Pohvaliti je potrebno tudi fair-play vzgib, ki ga avtor vpelje skozi frazo “za fuzbal navijamo” - s tem se sicer nacionalno zagreznjena pesnitev lahko poveže tudi z internacionalno navdušenostjo nad nogometom, “to čudovito igro”.
Pesnitev je tudi preroška - predvideva nacionalnega heroja Žigo, ki bo žagal do “naše zmage”. V trenutni slovenski postavi Žige sicer ni, morda je to akronim, sinonim ali drzna napoved, da se ji bo pridružil nadobudni nogometaš. Še bolj drzna pa je napoved zmagovalnega niza slovenske reprezentance, naša zmaga se namreč večkrat ponovi, stavek “mi gremo naprej” pa namiguje na napredovanje v izločilne boje.
Z izrazito “dedjim”, kdo bi se obregnil, prikrito mizoginim stavom se pesnitev uvršča v kánon slovenskih navijaških, dobro se ujame z veteransko Na fuzbal me pust', a najbolj očitna je navezava na veteranski slogan slovenskega navijanja, Kdor ne skače, ni Sloven’c!. Če nas, drago poslušalstvo, ob takšni pesnitvi ne zagrabi, da bi spili 5-6 pirov, se ponečedili v hlače in mahnili naključnega mimoidočega okrog kepe, potem res nismo prave Slovenke in Slovenci. Slovenija do Minkena!
