Večer je podelil novi bob leta. Ob ogledu celotne situacije se je težko ogniti vtisu, da je nagrada relikt določenega obdobja in simptom zatona klasičnih medijev.
Nominirani so bili zgledni predstavniki liberalnega svetovnega reda, ki obstaja samo še kot ritual.
Nagrado je prejel kolumnist Marko Radmilovič, ki je dejal: "Na začetku in koncu človekovega življenja, pa kar nekajkrat tudi vmes, stoji medicinska sestra. Ne Golob, ne Janša, ne Jezus, ne Mohamed, ne frak in ne talar. Nehajte se zajebavati in jih plačajte!"
Liberalna civilna družba se je zopet pretvarjala, da gre predvsem za humanitarno in socialno občutljivo izjavo, čeprav gre po svojem bistvu za teološko in kulturnobojno. Nagrade ne bi prejel, če ne bi kritiziral krščanstva. Izjava bi potonila v mnogih preslišanih pozivih k družbeni pravičnosti in izboljšanju zdravstva. Ki ga uničujejo objektivni zgodovinski tokovi ob pomoči levo-desne oziroma desno-leve oligarhije.
Liberalne civilne družbe ne zanima toliko socialna država kot jo zanimajo njene službe, ohranjanje dolgoročno neubranljivega udobnega statusa quo in seveda odsotnost Cerkve kot tipa nadjaza, ki jim ni všeč. Tako zelo jim ni všeč, da brcajo njegovo truplo. Cerkev namreč že nekaj časa nima posebnega družbenega vpliva. Sodeč po nekaterih raziskavah, ki jim na oko vsekakor gre verjeti, večina državljanov Slovenije ne verjame v Boga. Na koncu življenja ne pričakujejo Jezusa niti fraka niti talarja.
Gre za značilnost celotnega Zahoda, ki sta jo jasno prepoznala francoska sociologa Olivier Roy v knjigi Ali je evropa krščanska? in Emmanuel Todd v delu Propad Zahoda. Ne, evropa ni krščanska, od leta 1968 vedno manj. Niti ni kako drugače religiozna. Evropa je neoliberalna, ateistična in hedonistična.
Toda bavbav religije je za reproduciranje levoliberalnega medijskega diskurza v umirajočem tipu glavnih medijev zaradi odsotnosti lastnih koherentnih prepričanj tako bistven, da ga ni mogoče kar tako odpraviti. Morda se Radmilovič zaveda, da živi v nereligiozni družbi, zato v igro proti vedno manj vplivnemu krščanstvu, da bi jo ohranil, vključi še nevplivni islam. To najbrž predstavlja začetek novega trenda. Krščanstvo ima vedno manjšo vlogo, islam postaja malce bolj etabliran, zaradi presečišča v vrednotah pa se bosta v našem delu sveta vedno bolj zbliževala in kampanjsko sodelovala. Torej bo tudi islam, tako kot krščanstvo, postal rednejša tarča liberalnih kolumen. Dokler se pač ne zamenjajo generacije. Prihaja generacija, ki se formira med apokalipso. Prepad med rituali liberalnega svetovnega reda in apokaliptično resničnostjo nikoli ni bil večji.
V redu, toda na začasno spremembo se je treba pripraviti. O islamu bi bilo dobro nekaj vedeti. Recimo to, da noben musliman ne verjame, da ga na koncu življenja čaka Mohamed. Prerok v islamu nima nadnaravnih značilnosti in ni predmet oboževanja. Radmilovič torej ne le enkrat, temveč udari proti slamnatemu možu.
Slamnati možje pa so generatorji kolumnizma. Žanra, ki naj bi izrekal »bobe«, ki naj bi bil brez dlake na jeziku. Realnost kaže drugačno podobo: kolumnisti izrekajo stvari, ki jih njihova publika ves čas izreka, ne izrekajo ničesar prepovedanega in ničesar kontroverznega. Gre za samonanašalni shadowboxing, za kolektivno iluzijo civilne družbe. Za prazne rituale, ki jih je treba ponavljati, za obča mesta, ki jim je treba ploskati in jih nagrajevati kot da so inovacije, zato da se ohrani celotna civilnodružbena ekonomija. V obliki poslanskih mandatov, zaposlitev v nevladnih organizacijah in časopisih. Dokler bo pač delovalo.
In vsi vemo, da so prebrani in da jim večinoma ne zaupajo. Da gre za fikcijo, za teater, pri katerem ljudstvo ni več niti aktivni gledalec. Saj si karte lahko zmeraj manj privošči. Karte za teater, v katerem si ta ali ona civilna družba prizadeva za njihove družbene pravice in ekonomsko dostojno življenje.
Avtor rubrike Čas pošasti je Muanis Sinanović
