Kriplov zagovor, komedija, ki samo sebe postavlja pod narekovaje, se v solo izvedbi Simona Šerbinka in režiji Matjaža Latina spopade s temo položaja invalida v slovenski družbi. Da predstava res ni zastavljena kot lahkotna šaloigra, postane jasno takoj ob vstopu v dvorano, kjer nas pričaka pogled na dve nožni protezi sredi odra. V to močno vizualno podobo zareže glasen in barvit cirkusantski začetek s košarkarsko žogo v rokah Šerbinka in njim v invalidskem vozičku. Po nekaj obratih in simuliranih metih na koš, se Šerbinek spusti iz vozička in na tleh uprizori serijo vaj, ki ob vnaprej posnetem športno-komentatorskem vzpodbujanju ter ostalih zvočnih in lučnih efektih, delujejo samoironično. Iztek dinamičnega začetka pomeni tudi konec večjih fizičnih akcij v predstavi.
Šerbinek si po cirkuškem uvodu brez govornega predaha namesti levo in desni nožno protezo ter se iz dresa z vzorcem ameriške zastave preobleče v črne kavbojke in pulover. Po transformaciji nam postreže s splošnimi informacijami različnih stopenj invalidnosti in svojimi uradnimi zdravstvenimi diagnozami: 80% invalidnost v simbiozi z narcisoidno motnjo, ki nam jo pokaže v obliki uokvirjenega potrdila. Šerbinek tekom celotne predstave nagovarja občinstvo v prepletu forme pripovedovedništva in standup komedije, pri čemer občasna vprašanja ostajajo na retorični ravni.
Osnovo predstavljajo Šerbinkove anekdote, ki sta jih z režiserjem »dramaturško zavila v zgodbo«. V njej je zajet čas od samovšečnih, a odtujenih študentskih let na AGRFT do srečanja z ženo, družinskega življenja in poklicne poti; anekdote pa so vezane predvsem na naključne odzive okolice na invalidnost. Med pripovedovanjem, se s pomočjo zvočnega motiva vlaka v daljavi večkrat vrnemo k poskusu samomora, v katerem je Šerbinek ostal brez nog od kolen navzdol. Storytelling v izvedbi narcisa s potrdilom dosledno sledi prvemu pravilu standup komedije, ki pravi, da morajo biti šale najprej smešne njenemu pripovedovalcu. Tudi kadar se Šerbinek smeji sam, nas v
navdušenju nad sabo z vsako naslednjo šalo bolj prepriča v njegovo duhovitost. Obravnava tematike invalidnosti, posebej iz osebne izkušnje, je pogumna odločitev, ki jo v poplavi neskončnih interpretacij klasikov pozdravljamo, a prav zato je še toliko pomembneje, da opozorimo tudi na pomanjkljivosti.
Z nizanjem anekdot in šal iz Šerbinkovega življenja dobimo vtis o njegovem značaju, prijateljskih in družinskih odnosih ter doživljanju sveta. Vendar pa se zdi, da pogled na številne teme invalidnosti zgolj za trenutek odstrne in takoj zatem z novo šalo zagrne pred očmi gledalcev. Prav tako bi več časa in pozornosti lahko namenil obdobju pred nesrečo in vzrokih za poskus samomora. Morda se avtor ne zaveda koliko gledališkega materiala se še skriva pod uprizorjenim površjem ali pa na predstavitev tega še ni pripravljen. V njegovi šaljivi maniri bi lahko rekli, da si želimo, da bi se narcisoidna motnja Simona Šerbinka okrepila do stopnje, ko bi spoznal nenujnost šal za to, da bi bil zanimiv in zabaven. Pri tem bi moral veliko vlogo odigrati tudi režiser Matjaž Latin, za katerega se zdi, da je bil njegov prispevek predvsem v obliki igralskih napotkov in ne toliko v celostnem dramaturško-režijskem delu.
Razlog za pretirano anekdotno šaljiv pristop se deloma razkrije v intervjuju za Podcast Stand up Lent, v katerem Šerbinek na vprašanje na kakšen način je s predstavo »celil in zdravil sebe«, odgovoril: »Ko se uprizarjaš ali kar ti uprizarjaš na odru, daš najboljše od sebe [...] Seveda pa v vsem tem kar sem spoznaval, nisem bil zmeraj tako pameten, zmeraj nisem bil tako dober, zmeraj nisem bil tako pošten, zmeraj tudi nisem dal vse od sebe. In danes mi včasih rečejo, kje je zdaj tisti tvoj perfekcionizem, ki si ga imel, kje je zdaj tista tvoja pridnost, zakaj ne znaš, tako kot na odru neke stvari poveš, zakaj ne znaš v življenju tako stvari urejat«. Načeloma velja, da so človeške šibkosti bolj komične od kreposti, zato bi predstava najverjetneje pridobila na duhovitosti, predvsem pa pristnosti, enkratnosti, če bi bil Šerbinek pripravljen nekoliko spustiti prezenco zabavljača in se publiki večkrat pokazati v ranljivejših trenutkih.
Omeniti je treba tudi telefonski pogovor, v katerem posneti glas režiserja Latina, razlaga Šerbinku, zakaj je njuna predstava pomembna. Nekaj minut poslušamo dobesedno obrazložitev vloge, ki jo ima
tema invalidnosti v gledališču in sporočilnosti, ki jo ima ta za širšo družbo, nekaj kar bi posredno lahko vsak posameznik izluščil tekom uprizoritve, brez telefonske opombe. Dialog izpade kot poskus
neposrednega oblikovanja mnenja o predstavi znotraj predstave, ki po vsebini sodi v napovednik in je
do gledalca podcenjujoč. Drži, da je osebno politično, načelo po katerem sta Šerbinek in Latin želela
ustvariti predstavo ter to napovedala tudi v gledališkem listu, a elementa družbenokritičnosti ne premore zares. Za njegovo uresničitev, bi nam Šerbinek moral dovoliti intimnejši vpogled v svoje
življenje in poglede nanj, podkrepljene z ustreznimi režijskimi rešitvami.
Predstavo zaključi v Miklavža preoblečen Šerbinek, poslednja navezava na njegov neuresničeni nastop z dneva nesreče. Gre za posrečeno režijsko in kostumografsko (Miri Strnad) odločitev, vendar je Miklavžev nagovor predolg, da bi v celoti izkoristil potencial zadnjega prizora. Kljub vsemu naštetemu, nam Šerbinek v uro trajajoči predstavi zleze pod kožo. Ves čas ostaja nepretenciozen, njegove značajske napake so hitro razvidne in vedno bolj zabavne. Mesta kjer se iz njih uspešno ponorčuje tudi Šerbinek, so tako najmočnejši deli uprizoritve. Ker so prav značajske napake, poleg režijskega dela, v največji meri krive za pomanjkljivosti predstave, na koncu tudi te brez večjih težav oprostimo.
Recenzijo je spisal Jurij Torkar. Nastala je v okviru Kritiške delavnice z Zalo Dobovšek na 5. ZIZ festivalu.
