Epidemija korone in epidemija oportunizma

Počasi, a vztrajno se približujemo marcu, s tem pa tudi prvi obletnici razglasitve epidemije koronavirusa. Takoj pa je treba še pripomniti, da sta v tem obdobju bila dva valova okužb, v obeh valovih pa je bil odziv tako vlade kot širše javnosti bistveno drugačen. Če v prvem valu specifike virusa še niso bile povsem jasne in je takrat še nova vlada zavzela pristop, da je pri zaustavitvi gospodarskih dejavnosti bolje uvesti strožje kot preblage preventivne ukrepe, pa sta v drugem valu povsem prevladala razredni značaj kapitalistične d nržave in neizmerna nesposobnost vladnih funkcionarjev. Veliko ukrepov je povsem arbitrarnih; še vedno veljavna policijska ura in omejitev gibanja med občinami sta zgolj najbolj očitna primera.

A bistveno bolj zanimiv je odziv širše javnosti tako na samo epidemijo kot na vladne poteze, pa tudi širšega pojmovanja družbe nasploh. Tukaj nimamo v mislih niti nasprotovanja cepljenju niti nošenju mask, saj lahko vsaj zaenkrat oboje povzamemo z zelo kratkim komentarjem. To je fetišistični pristop, ki v obeh primerih izhaja iz pomanjkljivega razumevanja kapitalističnih družbenih odnosov. Tako je nasprotovanje cepljenju nasprotovanje predvsem kapitalističnim monopolom, a preneseno v nasprotovanje produktu, ki je proizveden pod tem monopolom. V tej zmedi se seveda izgubi vidik kapitalističnih monopolov ter vprašanja, kaj storiti z njimi. V primeru nasprotovanja maskam se nasprotovanje vladi projicira v nasprotovanje njenim ukrepom. V tem primeru to pomeni nasprotovanje vsem njenim ukrepom, tudi tistim, ki so vsaj v svoji zasnovi navkljub njihovim arbitrarnim izvajanjem smiselni.

A vse povedano je zgolj vmesna omemba. Pustimo maske in igle in se osredotočimo na bolj bistvena vprašanja. Epidemija je pretresla prejšnje normalno stanje; zaradi obsega ukrepov je takšna eskalacija bila bistveno bolj razvidna v prvem kot v drugem valu. Ukrepi za preprečevanje širitve virusi, če naj zares učinkujejo, zahtevajo tudi zaustavitev vseh nenujnih gospodarskih dejavnosti. Takšen ukrep, če naj se ga dosledno izvaja, pa zdaleč presega pristojnosti, ki jih sicer ima država nad kapitalistično ekonomijo. Nadalje takšna situacija legitimno postavlja pod vprašaj smiselnost kapitalističnih produkcijskih odnosov kot takih. Če zastoj v eni gospodarski sferi prizadene vse ostale dejavnosti, potem je več kot očitno, da je posamezni kapitalist gospodar edinole nad svojo delovno silo. V družbeni ekonomiji je le sestavni člen bistveno večje mašinerije, ki je močnejša od njenih sestavnih delov. Če posamezni kapitalist brez pomoči ne zmore prebroditi krizno obdobje, zakaj mu potem pustiti njegovo suverenost, ko si prisvaja dobičke? Pri tem spomnimo, da takšno protislovje ni posebnost koronakrize, ampak pride dodatno do izraza ob vsaki gospodarski krizi. Te so za kapitalistično ekonomijo stalnica.

Krizna obdobja so tako tudi priložnosti; priložnosti za prevprašavanje obstoječih družbenih odnosov in ne le artikulacije, ampak tudi dejanske vzpostavitve alternativ. A to ni zgolj priložnost, temveč objektivna nujnost; ko družbena protislovja dosežejo vrhunec, jih ni več možno enostavno pomesti pod preprogo, ampak se je do njih prisiljeno opredeliti. Krizne razmere pa same po sebi ne zagotavljajo radikalizacije; bolj smiselna je primerjava z indikatorjem-pH ali s stresno situacijo, v kateri so posamezniki prisiljeni pokazati svoje prave barve. To so obdobja, ko se frazaški revolucionarji izkažejo za oportuniste, nekaj oklevajočih pa se opogumi in stopi korak naprej. Velja še povedati, da dlje kot se kriza vleče, manj dvoumni so rezultati njenega preizkusa.

Trenutna koronakriza glede tega ni nikakršna izjema. Spomnimo, da so ob njenem začetku bile tudi pobude po vsaj deklarativno radikalnem premisleku kapitalistične družbe. Postavilo se je vprašanje, ali naj družba služi interesu kapitala ali človeški rasi. Izmed bolj relevantnih vprašanj je bilo tudi spodkopavanje ideje, da je kvalificirana delovna sila že zgolj s tem večvredna in bolj nepogrešljiva kot tako imenovana nekvalificirana delovna sila. Tudi zato, ker se je z epidemijo izkazalo, kako je na primer delo čistilnih, komunalnih in trgovskih delavcev izrednega pomena. Izpostavljalo se je tudi, da v sami proizvodnji interes kapitala prevlada nad interesi delavcev, tudi z vidika preprečevanja širjenja bolezni, predvsem pa je pokazalo, da za povečanje izkoriščanja delovne sile vsak izgovor prav pride.

Ampak kot je bilo rečeno: dlje kot traja kriza, bolj postane razvidna razlika med spontanim odzivom in antagonizmom, ki temelji na poglobljeni analizi kapitalizma. Prvi je sicer lahko naklonjen revolucionarni poziciji, a če ne obstaja avantgarda, ki jo je zmožna podati in voditi v realnost, bo spontani antagonizem ostal ujet v ideoloških okvirih kapitalistične družbe, iz katere izhaja. Kapitalistični odnosi se bodo iz dejanskega produkcijskega procesa premaknili v medosebne odnose, politična preobrazba pa se bo omilila v opozicijo vladajoči opciji. Vprašanje izkoriščanja bo postalo vprašanje empatije, kritika liberalne demokracije pa se bo spreobrnila v njeno nostalgično poveličevanje. Oba vidika sta dovolj relevantna, da si zaslužita nadaljnje obravnave,

Ekonomsko vprašanje ima posebnost, da je epidemija neposredno razkrila problematičnosti kapitalistične privatne lastnine in tržnega gospodarstva, ki izhaja iz slednje. Več teh vidikov smo že omenili. Da so individualni kapitalistični obrati le redko zmožni pokrivati kaj več kot najbolj kratkoročne izpade produkcije in da v tem primeru potrebujejo zunanjo pomoč. Nadalje se izpostavi, da kapital po svoji funkciji ni osebna lastnina, ampak družbeni odnos. Dodaten moment, ki prikazuje slednje, je povečanje brezposelnosti tekom epidemije. Posledično tudi kapitalist kot tak ni abstraktni državljan ali izoliran zasebnik, temveč je funkcija javnega značaja. Hkrati pa se tudi razkrije dvoličnost kapitalistične mantre o nedotakljivosti kapitalistične privatne lastnine. Ko kapitalist potrebuje finančne injekcije ali kar finančne infuzije, naj bi bilo popolnoma razumno, da se njegove potrebe krije z državnimi sredstvi. Ko pa pride do prisvajanja presežne vrednosti, so že zgolj obdavčitve nedopusten poseg v zasebno poslovanje ubogega podjetnika.

Že ob površnem pregledu se pojavi legitimno vprašanje, zakaj sploh prepustiti kapitalistom upravljanje s produkcijskimi sredstvi. Ta več kot očitno že dolgo niso več stvar zasebnika, temveč so že zaradi družbene delitve dela kolektivnega značaja. Nadalje posamezni obrati, če so upravljani izolirano, niso zmožni prebroditi nenadnih sprememb, ki so s kapitalističnimi krizami zagotovljene. Hkrati se pojavi še problem, da vsak posamezen obrat glede predvsem na svoje interese, s čimer so vsakršni večji družbeni projekti za skupno dobro močno oteženi, če ne naravnost onemogočeni. Če kaj, je koronakriza dobro prikazala zastarelost kapitalistične privatne lastnine; pokazala je, kako se je ta nezmožna odzvati na krizne razmere in potrebo po nadomestitvi tržne anarhije ter kapitalističnega dobičkarstva s planskim gospodarstvom, temelječim na družbeni lastnini in delavskim upravljanjem.

Kot primer, zakaj je kapitalistični način produkcije v nasprotju z interesi človeštva, vzemimo razvoj cepiva, pri katerem pridejo do izraza vsa protislovja kapitalizma. Za začetek nujno spomnimo, da je edini razlog za tako nagli razvoj cepiva ravno državna intervencija tako na področju razvoja kot distribucije končnega produkta. Sam razvoj cepiva je večinsko financiran iz javnih sredstev, države kot najpomembnejši odjemniki cepiva pa tudi eliminirajo tržna tveganja. Razvoj in ditstribucija cepiva kapitalističnega sveta tako zelo dobro prikazuje vse najslabše vidike javno-zasebnega partnerstva. Kapitalisti namreč profitirajo dvakrat: najprej z nepovratnimi sredstvi za raziskavo cepiva, nato pa še z monopolnimi cenami, pri čemer je glavni odjemnik država. S tem še toliko bolj pride do izraza dejanski namen intelektualne lastnine; maksimiranje profita. Vsekakor ne spodbuja raziskovalne dejavnosti; ta je potekala pred patentiranjem in, ponovno spomnimo, z davkoplačevalskim denarjem. Nasprotno je njen izključen namen omejitev števila podjetij, ki proizvajajo cepivo, s čimer ta ohranjajo monopolni položaj. To je tudi sicer značilnost patentov, farmacevtska industrija pa je eno izmed področij, kjer ta značilnost pride še posebej do izraza. Če primanjkuje cepiva, to ni zato, ker ga ne bi bilo možno proizvesti, ampak zato, ker to ne bi bilo v interesu farmacevtskih kapitalistov, ki držijo monopol nad njegovo proizvodnjo. To pa je zgolj trenutno najbolj odmeven, nikakor pa ne edini primer, kjer so dobički nad zdravjem in življenjem ljudi, in to brez pretiravanja.

Če primerjamo povedano z dejanskim stanjem vsaj prevladujočega diskurza, je razlika več kot očitna. Kapitalistična privatna lastnina ostaja nedotakljiva svetinja. Natančneje: nacionalizacija v smislu pretvorbe pomoči v lastniški delež je bila omenjena zgolj s strani Levice, in še to na začetku epidemije. Program Koalicije ustavnega loka sicer omenja lastniške deleže, a le v dveh primerih: bolniških nadomestil v primeru okužbe ter pretvorbe državega kredita v lastniški delež, v kolikor je podjetje nelikvidno [https://damijan.org/2020/12/03/kul-pkp-nacrt-ukrepov-proti-epidemiji-covid-19/]. V obeh primerih je to bodisi simbolična poteza bodisi skrajen ukrep; v svojem bistvu se ne razlikuje od klasičnega državnega intervencionizma v kapitalistično gospodarstvo. Če kapitalistična lastnina ostaja temelj produkcijskih odnosov in se vanjo posega samo izjemoma, potem logično odpade tudi kritika tržnega gospodarstva; slednje navsezadnje izhaja ravno iz kapitalistične privatne lastnine. Kratkovidnost reformističnih ekonomskih pozicij ponovno ponazorimo na vprašanju cepiva. Kot glavno vprašanje se prikazuje, kako čim bolj ugodno nabaviti odmerke cepiva, sploh pa se ne postavi vprašanja, zakaj potreba po kupovanju cepiva, če imamo sami industrijske kapacitete, da ga proizvajamo. Takšno vprašanje bi načelo tako vprašanje intelektualne lastnine kot kapitalističnega načina produkcije nasploh, oboje pa je nad vsakršno kritiko.

Podobno je pri kritiki političnega sistema. Tukaj pa moramo izpostaviti razliko med taktičnimi in strateškimi cilji ter nujnosti prepletanja obeh. Bolj konkretno povedano: moramo upoštevati, da taktično sodelovanje in istočasna kritika začasnih zaveznikov nikakor nista medsebojno izključujoča. Ravno nasprotno. Politična zavezništva nujno vključujejo tudi frakcijske spore, pa naj govorimo o oportunističnih koalicijah ali zgodovinsko progresivnih zavezništvih, kot so na primer ljudske fronte v primeru fašistične okupacije oziroma narodno-osvobodilnega boja nasploh. Takšna zavezništva povezuje boj proti skupnemu sovražniku; ko je ta premagan, vodstvo ponovno prevzamejo notranja protislovja zavezništva.

Ponazorimo povedano na primeru aktualne slovenske politike. Aktualni vladi je možno nasprotovati in občasno tudi skupno nastopati z levoliberalnim krilom; aktualen primer je izglasovanje nezaupnice. A takšno taktično sodelovanje nikakor ne zahteva opustitev vsakršne kritike levoliberalizma niti ne zahteva opustitev politične suverenosti lastne stranke. Pri tem ciljamo predvsem na zgrešen pristop Levice, ki je v imenu svetega boja proti janšizmu uspela pozabiti, da veliko kritiziranih politik ne izvaja samo SDS, ampak tudi ostale članice KUL. Nobena izmed zdajšnjih zaveznic Levice ni na primer nasprotovala privatizaciji, vse so pa tudi goreče zagovornice zveze NATO. A Levica je prerasla takšne "levičarske" otročarije. Zdaj jo že skrbi ugled Slovenije v civiliziranem svetu EU in ZDA; drugače rečeno, v istih državah, ki vsiljujejo neoliberalizem in imperializem.

A tudi, če spregledamo takšne oportunistične poteze in se ozremo na vprašanje demokracije, ni slika nič boljša. Demokracija, pri čemer je seveda mišljena liberalna demokrcija, je postala brezmadežen ideal, ki se ga nikakor in pod nobenim pogojem ne sme vzeti pod drobnogled. Za začetek zgolj pripomnimo, da se v ideal povzdiguje politični sistem, pod katerim ni uspela niti ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Spomnimo še, da je pod pretvezo vzdrževanja socialnega dialoga nasprotovala celo Zveza svobodnih sindikatov Slovenije.

A liberalna demokracija ima bistveno večje probleme kot zgolj takšne tragikomične lapsuse. Njen najbolj osnovni problem je, da je to zgolj družbena nadstavba in je kot taka pogojena z bazo, ki so kapitalistični produkcijski odnosi. Bolj enostavno povedano: demokratičnost kapitalistične družbe je pogojena z interesi kapitalističnega razreda, ki pa nikoli ne bo samovoljno predal svoje ekonomske oblasti, pa naj je ta zahteva še tako demokratična. V kapitalizmu je demokracija edinole, dokler ni ogrožena diktatura buržoazije; ko je ta ogrožena, izginejo tudi pretveze o demokraciji. [Kardelj]

Zaradi prostorske omejitve omenimo zgolj še eno, nikakor pa ne edino dodatno pomanjkljivost liberalne demokracije; da je ta leglo karierizma. Za razliko od ekonomske alineje pa današnje levice ne moremo obtožiti nepoznavanja problema. Če kaj, je problem v tem, da tega sploh ne smatra za problem. Kot primer navajamo prispevek sedaj bivšega kandidata za mandatarja Jožeta P. Damijana. Ta povzema linijo Grega Repovža, da je najboljše varovalo demokracijo izplačilo rente poslancem. Ti naj bi tako bili razbremenjeni skrbi lastnega preživetja v družbi, ki so jo sami pomagali reproducirati in se tako lahko osredotočijo izključno na nasprotovanje Janši. Damijan argumentacijo reproducira, njegov doprispevek pa je še ekonomska računica, koliko bi takšna renta stala državni proračun, čemur daje naziv "cena delujoče demokracije". Pri tem omenimo še, da je Damijan poslance sredine, predvsem iz strank SMC in DeSUS, poskušal pridobiti na svojo stran z obljubami, da bo tudi zanje tudi kadrovsko bolje poskrbljeno v novi demokratični vladi. Kako torej rešiti demokracijo? Enostavno! S podkupovanjem politične oligarhije in da se jih razbremeni skrbi, da bodo nekega dne v zanje najslabšem primeru postali žrtve lastnih socialnih politik. [https://damijan.org/2020/09/19/koliko-stane-delujoca-demokracija/] [https://www.mladina.si/199896/poslanci-ne-smejo-biti-talci/]

Bilo pa bi napačno misliti, da je za vse opisano kriva epidemija korona virusa. Bilo bi tudi nepravilno  za vse povedano iskati krivca v napakah Levice; da je takšna stranka ena izmed bolj levih, je simptom, ne vzrok problema. Ravno tako ne smemo zapasti v nostalgijo in misliti, da je sprememba nenadna. Antikapitalistična pozicija je s korono doživela udarec, a je že prej bila, vsaj pri nas, na trhlih nogah; trenutno stanje je zgolj dodatno izpostavilo njeno marginaliziranost, njeno začasno nemoč.

Osnovni problem širšega spektra levice izhaja iz opustitve historično-materialistične analize kapitalizma kot prehodnega obdobja človeške zgodovine. S tem se namreč izgubi poglobljen teoretski vpogled v delovanje ne le kapitalističnega načina produkcije, ampak kapitalistične družbe nasploh. Hkrati se z izgubo tega vpogleda izgubi možnost preobrazbe te družbe na osnovi njenih lastnih protislovij. Brez tega je ideološko pojmovanje obstoječe družbe neizbežno, tako kot je neizbežna omejitev praktične politike na kozmetične spremembe. Rešitev iz tega začaranega kroga je organizacijsko, a tudi teoretično vprašanje. Če nam je prvo izhodišče za vprašanje, kako doseči želeno stanje, z drugim definiramo, kaj in zakaj sploh želimo doseči.

 

Foto: AP

Facebook Twitter Deli