V tokratni Poliziki se bomo podrobneje posvetili pojmu fašizma, saj je tekom zadnjega leta bilo možno zaslediti opazen porast v rabi samega termina; pri tem seveda upoštevamo tudi njegovo rabo v besedni zvezi antifašizem. S povečano rabo izraza pa se pojavijo tudi spremembe v njegovi definiciji. Pri tem ne le, da fašizem ni izjema, ampak je eden izmed primerov, ki z razširjenostjo uporabe neredko izgubi na pomenu, večinoma zaradi poenostavitve same definicije termina. Ena izmed bolj problematičnih poenostavitev je tendenca, da se vsak neprijetni element kapitalizma označi za fašističnega. Takšna pozicija ima tako teoretično kot praktično pomanjkljivost, da več zakriva kot razkriva; drugače rečeno, da postavlja več vprašanj kot ponudi odgovorov.
Začnimo z definicijo, kaj točno sploh je fašizem. Pri tem se bomo osredotočili na tri njegove sestavne elemente: na širši družbeni kontekst, potreben za vzpon fašizma, njegove ekonomsko-politične značilnosti ter njegovo razredno bazo.
Prvi element je širši družbeni kontekst, potreben za vzpon fašizma kot relevantne politične sile. Ta pogoj je realna možnost revolucije, za kar pa je potreben militanten in politično organiziran delavski razred. V praksi ta politična organiziranost pomeni obstoj komunistične partije, ki ima znaten vpliv tako znotraj delavskih organizacij kot med samim delavstvom. Dodaten in pomemben dejavnik so gospodarske krize. Pri teh namreč prideta dodatno do izraza tako razredna nasprotja kapitalistične družbe kot ekonomska protislovja samega kapitalističnega načina produkcije. Ker krizno obdobje pomeni zastoj v cirkulaciji kapitala, s tem pa tudi zastoj v realizaciji presežne vrednosti, so s tem tudi omejeni reformistični ukrepi, ki v času konjunkture blažijo razredna nasprotja.
Drugače povedano je eden izmed ključnih pogojev za vzpon fašizma visoka družbena polarizacija, pri čemer istočasno obstaja relevantna revolucionarna pozicija. Fašizem se pri tem pojavi kot rešilna bilka kapitalizma, in to kar s treh vidikov.
Prvič, da tako kot komunisti vzdržuje revolucionarno retoriko; vsaj do prevzema oblasti. S tem se tudi uspe distancirati tako od liberalne kot socialdemokratske struje, ki v krizi izgubijo politično iniciativo. Glavni tekmec fašizma tako ni liberalna demokracija, ampak komunizem. S slednjim namreč tekmuje, kdo ponuja boljši odgovor na protislovja tako kapitalističnega načina produkcije kot liberalne demokracije kot njene nadstavbe. Ključna razlika med obema je seveda v ponujenih odgovorih. Komunistična pozicija ostaja na področju samih produkcijskih odnosov; posledično odgovore išče v razrednih nasprotjih kapitalizma. Drugače rečeno: osrednji konflikt je konflikt med delom in kapitalom. Fašistična pozicija sicer izpostavlja razredna nasprotja, a jih ne prikazuje kot taka, temveč jih projicira v nacionalno vprašanje.
Drugič, da v kriznem obdobju posega v kapitalistične ekonomske odnose. Ta poseg istočasno nevtralizira njihova protislovja in jih potencira do skrajnosti. Fašistična država poseže v gospodarstvo, ko tržni mehanizmi povsem odpovejo in ko bi po njihovih lastnih zakonitostih morali propasti tudi največji kapitalisti družbe. Fašizem je tako za kapitaliste dvorezen meč. Sicer reši kapitalistično privatno lastnino in omogoča, da se akumulacija presežne vrednosti nadaljuje. Navkljub temu, da je njen najmočnejši akter, pa kapitaliste potisne v podrejen položaj fašistični stranki. Ta paradoksni položaj obstaja tudi na političnem področju. Fašizem se pojavi, ko liberalna demokracija ni več zmožna brzdati razrednega boja, hkrati pa komunistični poziciji iz takšnih ali drugačnih razlogov ne uspe prevzeti državne oblasti. Buržoazija je tako kot pri ekonomskem vidiku ponovno v paradoksnem položaju; fašistična oblast ohranja njeno oblast, a jo istočasno spravi v podrejeni položaj. Buržoazija bi se tako fašizma znebila ob prvi priložnosti, a kaj, ko bi se s tem znašla v položaju, ki jo je prisilil, da je iskala uteho v fašizmu.
Je pa zato bistveno bolj pomembna tretja specifika, ki je v primerjavi s prvima značilnostma zdaleč največja posebnost fašizma; to sta njegova razredna baza ter modus operandi samega fašističnega gibanja. Pri tem moramo nujno ločiti med fašističnim gibanjem pred in po prevzemu državne oblasti. Pred prevzemom oblasti je med načinom delovanja komunistične in fašistične stranke več podobnosti. V obeh primerih gre za množično gibanje z močnim avantgardnim jedrom. V obeh primerih je tudi prisotna revolucionarna retorika; v komunističnem primeru je pristna, v fašističnem primeru pa zgolj navidezna. Je pa med obema strankama pomembna razlika v razredni bazi. Komunistična stranka se opira na delavski razred, fašistična stranka pa svojo bazo najde v vrstah drobne buržoazije. Slednjo namreč konkurenca z večjim kapitalom eksistenčno ogroža; zgodovinske okoliščine, kot je na primer bila hiperinflacija, problem še potencirajo. Za drobno buržoazijo je zdrs v vrste delavcev oziroma proletarizacija zelo zastrašujoč scenarij, hkrati pa nima goreče želje vrniti se v svoj prejšnji prekarni položaj. Iz tega razloga je drobna buržoazija zelo dovzetna za fašistično retoriko. Na eni strani ji obljublja izhod iz njenega prekarnega položaja; iz tega tudi dovzetnost za revolucionarni del. Istočasno pa drobna buržoazija še ni dosegla dna družbene lestvice, temveč je zaenkrat samo možnost, da se bo to zgodilo; iz tega izhaja tudi pogoj, da je revolucionarna retorika res zgolj fasada. Drugače rečeno: da je to revolucija brez revolucije. Dovzetnost za fašistično propagando tako ni stvar psihologije, ampak materialnih razrednih interesov.
S prevzemom oblasti pa se spremeni tudi razredna baza fašizma. Če se je fašizem prej opiral na drobno buržoazijo, se sedaj opira na kapitalistične monopoliste, ki so z ekonomskega vidika zaradi kolapsa trga eksistenčno ogroženi in za svoje preživetje potrebujejo prej omenjeno fašistično intervencijo. Znotraj same kapitalistične produkcije ima fašizem še pomembnega zaveznika v tako imenovani tehnični inteligenci, ki zelo grobo sovpadajo s kategorijo belih ovratnikov; takšen primer so inženirji in administrativno osebje, ki je v ozračju družbene polarizacije še kako zainteresirano ohraniti svoj poseben položaj znotraj kapitalistične produkcije. Razredni bazi fašizma pred in po prevzemu oblasti sta tako v medsebojnem konfliktu, zato takšna menjava ne more miniti brez nasilnega trenja. V primeru nemškega fašizma so ta trenja dosegla vrhunec v likvidaciji nacističnega paravojaškega krila SA v Noči dolgih nožev.
Fašizem je eden izmed primerov, kjer je negativna definicija ravno tako pomembna kot pozitivna definicija. Sicer je pomembno, kaj sploh je fašizem, a ravno tako je pomembno tudi, kaj ni fašizem; vsaj samo po sebi ne. Trenutna priljubljenost samega izraza, predvsem v kontekstu antifašizma, pritrjuje pomembnost negativne definicije. V tem prispevku se bomo osredotočili na dva elementa, ki se ju pogosto označuje za fašistična: represijo in rasizem.
Če oboje smatramo za posebnost fašizma, je temeljni problem v tem, da bistveno razširimo nabor režimov, ki jih lahko označimo za fašistične. S tem tudi sama beseda fašizem izgubi na pomenu in postane sopomenka bodisi za avtoritarizem bodisi za rasizem ali seveda oboje hkrati.
Če je uporaba represivnih sredstev smatrana za fašistično, potem moramo, če hočemo biti dosledni, označiti tako rekoč vsako državo na svetu za fašistično. Po takšnih kriterijih je francoski predsednik Emmanuel Macron fašist, ker so rumeni jopiči bili deležni represivnih ukrepov. Isto velja za indijsko vlado Narenda Modija, ki je proti stavkajočim kmetom uporabila tudi solzivec. Če se obrnemo v zgodovino, je čilski vojaški diktator Augusto Pinochet bil fašist, in to navkljub temu, da je njegova ekonomska politika bila neoliberalna. Enako velja za bivšo britansko premierko Margaret Thatcher, ki se je zgledovala po Pinochetu. In navsezadnje to vsekakor potem velja tudi za ameriško vlado, in to še zdaleč pred Donaldom Trumpom.
Če se obrnemo na rasizem, je slika zelo podobna. Če je rasizem značilnost fašizma oziroma natančneje, če je rasistične prakse upravičeno označiti že za fašistične, potem je fašizem že zelo star družbeni sistem. Je tudi tako trdoživ in zahrbten, da se ga najde v obdobjih in državah, ki jih sicer nikoli ne bi posumili. Če je za oznako fašizem dovolj že rasizem, potem so vsi kolonialni imperiji bili fašistični. Apartheid Južnoafriške republike in fašizem sta potemtakem sinonima. Slovenska policija, pa še mnogo drugih, so ravno tako fašistične, če jih ocenjujemo po njihovem ravnanju z migranti. Če se ponovno ustavimo pri ZDA, so te po takšnem kriteriju bile fašistične že od svojega nastanka dalje. Do državljanske vojne je na primer bilo razširjeno suženjstvo z zelo močno rasno komponento. Odprava suženjstva pa še ni prinesla niti pravne rasne emancipacije, na katero je bilo treba čakati še stoletje. Pri tem spomnimo, da je v obdobju med obema svetovnima vojnama za vse, razen za najbolj radikalne opcije, rasna emancipacija bila smatrana za smrtni greh. Pri tem ne mislimo zgolj tako demokratske kot republikanske stranke, ampak tudi zmernejše, reformistično naravnane sindikate. A tudi po deklarirani rasni enakosti ta še naprej ostaja prej formalnost kot realnost.
Ob zelo površnem branju oziroma poslušanju se zlahka ustvari zmoten vtis apologetstva. Da na primer zagovarjamo policijsko represijo in da trdimo, da rasna diskriminacija pa ja ni nič kaj tako strašnega. Resnica je pa ravno nasprotna. Ravno s tem, ko takšnih praks ne označimo avtomatsko za fašistične, izpostavljamo, da niso značilnost zgolj te ali one vlade ali države, ampak imajo globlje, sistemske izvore. Da je na primer temelj razredne družbe izkoriščanje producentov, kar povzroča sistemski konflikt med izkoriščevalci in izkoriščanci oziroma vladajočim razredom in producenti. Posledično je potrebna tudi država, ki regulira te konflikte in preprečuje, da bi ti dosegli revolucionarne razsežnosti; ko odpove ideološki pristop, poseže po represiji.
Za rasizem bi bilo zgodovinsko nepravilno reči, da se je ta pojavil šele v kapitalizmu. Je pa za kapitalizem vsekakor uporaben. Diskriminacija, pa naj bo ta rasna, spolna, nacionalna ali kakršnakoli je že, omogoča postavljanje dvojnih standardov za delavce. Drugače rečeno: enim skupinam delavcem je možno naložiti večje delovne obremenitve za nižje mezde, kar se prevede v višjo mero presežne vrednosti. Zaradi tržnega delovanja ti diskriminirani delavci predstavljajo konkurenco "privilegiranim" delavcem, za kar obstaja izraz "dirka proti dnu"; slabši položaj diskriminirah delavcev postavlja standard, h kateremu kapitalist sili preostanek delovne sile. Ob nizki razredni zavesti ima to še dodaten priročen učinek za kapitalista, da takšna konkurenca med delavci podžiga etnične konflikte in spodjeda njihovo razredno enotnost. Za kapitalista je torej rasizem dvakratno uporaben. Ne le, da lahko na takšen način brutalno izkorišča najnižje sloje delavstva in na isti nivo potiska vse ostale; hkrati lahko s prstom kaže na najbolj izkoriščane delavce in jih v sveti jezi domoljubnosti označi za vzrok kapitalističnega izkoriščanja!
S tem se tudi odpre vprašanje razmerja med fašizmom in kapitalizmom, pri katerem pa je potrebna posebna previdnost. Če je fašizem skrajen odgovor na protislovja kapitalizma, ki jih pripelje do skrajnosti, pa iz tega še ne sledi, da je vsaka kapitalistična diktatura tudi fašistična. Drugače: fašizem je kapitalizem v vicah, ni pa vsak kapitalizem tudi že fašizem, četudi že v svoji kali vsebuje zametke zanj. To pa ni zgolj finesa, ampak je ena izmed manifestacij širšega trenda rehabilitacije desnice.
Na prvi pogled paradoksna trditev je potrebna obrazložitve. Gre namreč za rehabilitacijo "žlahtne", "zmerne" desnice nasproti njeni skrajni različici. Pri tem se značilnosti desnice kot take prikazuje kot deviacije njene skrajne različice. S tem se vzdržuje mit, da je možno najti skupni jezik s tako imenovano zmerno desnico, ki bi bila pripravljena na kompromise. Takšna taktično motivirana drža, ki je sicer značilna predvsem za zmerne odtenke levice, pa veliko pove tudi o sami zmerni levici. Natančneje: da se po vsebini ta frakcija zmerne levice bolj nagiba k desnici kot pa k skrajni levici. Tako raje išče rešitve v zmernem izkoriščanju kot odpravi izkoriščanja človeku po človeku nasploh; raje išče skupni jezik z "zmernimi" rasisti in šovinisti kot da bi pretresla njihov položaj in odpravila strukturne mehanizme diskriminacije.
Za zaključek komentirajmo trenutno priljubljeno definicijo antifašizma, ki fašizem pojmuje skozi prizmo boja fašizma proti demokraciji. Poleg tega, da se vsebinsko komentar poklaplja z opazko o zmerni levici, je tako zgodovinsko kot vsebinsko takšno pojmovanje pomanjkljivo. V boju proti fašizmu so res nastale ljudske fronte, ki so vključevale tudi socialdemokrate in celo liberalce. To je tudi bila uradna doktrina Kominterne med drugo svetovno vojno; Osvobodilna fronta je primer, vezan na slovensko ozemlje. Istočasno pa še velja, da po zmagi nad fašizmom ni sledila restavracija liberalne, ampak vzpostavitev ljudske demokracije. Temu podobno ekonomska politika ni predvidela restavracije kapitalističnega tržnega, ampak socialističnega planskega gospodarstva. Že s tega vidika je vprašanje fašizma ali demokracije neupravičena poenostavitev, saj se že na tem nivoju postavi vprašanje "Katere demokracije?" Če se vrnemo še dlje v preteklost, v čas vzpona fašizma, je (poistovetenje fašizma z liberalno demokracijo)* postavljanje liberalne demokracije za glavnega tekmeca fašizma še bolj problematično. Navsezadnje tako v Italiji kot v Nemčiji vzpona fašizma na oblast ni spremljala nenadna sprememba državnega reda, ampak je v obeh primerih prišlo do zakonite predaje oblasti fašistom. V obeh primerih zaradi družbene polarizacije vprašanje dneva ni bilo "Fašizem ali demokracija?", temveč "Fašizem ali komunizem?", pri čemer so zastopniki demokracije fašizem očitno smatrali za manjše zlo od komunizma.
Krilatica, da boj proti fašizmu nujno pomeni tudi boj proti kapitalizmu, je sicer pravilna, je pa na mestu vprašanje, kaj točno je mišljeno z bojem proti kapitalizmu. Ugotovitev, da je fašizem le kapitalizem, prignan do svojih skrajnosti, je na mestu; ni pa toliko na mestu mišljenje, da je že boj proti tem skrajnostim boj proti kapitalizmu. Ravno tako zmotno je označenje normalnega delovanja kapitalizma za fašistično, saj s tem nehote zapademo v kapitalistično apologetstvo. Če normalno delovanje kapitalizma smatramo za skrajno, s tem nehote predpostavljamo, da je normalno delovanje kapitalizma neproblematično. S tem tudi antikapitalizem postane poveličevanje idealiziranega pojmovanja kapitalizma; kar pa ni antikapitalizem, ampak utopični socializem.
* Napaka v izvirnem tekstu: poševno je naknadni vsebinski popravek.
