V teh vročih dneh Bostonu zaradi Škotov zmanjkuje piva, velik del zahodnega sveta pa se sprašuje, kje za vraga so Zelenortski otoki. Posledično je čas, da spregovorimo o najpomembnejši postranski stvari na svetu. O igri, ki po čedalje bolj netočnih besedah Seppa Herbergerja traja 90 minut in ima okroglo žogo. O fuzbalu, jebiga. Ta je na računalniške ekrane prispel že rano. Prvi je bil v bistvu variacija Ponga iz leta 1974, za njim pa so se inačice kar vrstile, no, do danes. Boljša grafika, boljši zvok, boljši nadzor, več možnosti – seveda, napredek računalniške tehnologije se lahko meri tudi v kvaliteti nogometnih iger.
Ampak med vsemi nami možatimi možmi, ki brez kakršnega koli homoerotičnega pridiha ure in ure strmimo v mogočna stegenca atletskih polbogov, tiči neka prihuljena vrsta čudakov. Le-ti ne pijejo piva in zrejo mogočnih ramen visokoraslih obrambnih igralcev, ampak v mračnih čumnatah berejo statistike. Takšni kalibri sicer v družbi delujejo relativno normalno, četudi bolj molčeče. Ko srebajo pivo namreč ne občudujejo lepotcev, ampak analizirajo taktično postavitev. Večje razlike pa se pojavijo v domačem okolju. Tam namreč ne nabijajo Fife ali Pro evolution soccerja kot vsi normalni ljudje. Takšni posebneži na računalnikih zaganjajo Football Managerja. Serija menedžarskih iger se je sicer njega dni imenovala Championship manager, prvič pa je izšla leta 1992. To inačico sta brata Collyer napisala svoji spalnici v angleškem Shropshiru (šropšajru, op.p.), uspeh pa je kmalu prinesel ustanovitev studija in selitev v London. Igra je v poznih devetdesetih in zgodnjih dvatisočih podirala prodajne rekorde, vzgajala nove nogometne zanesenjake in bila specifično navedena kot razlog za vsaj pet ločitev. Najuspešnejši med njimi je bil tretji del, ki je že poznal napreden sistem treninga, mladinske in rezervne reprezentance, imel pa je tudi bazo podatkov z več kot 25.000 nogometaši. V tej igri je njega dni Grizli s svojimi celjani iz pokala UEFA izločil AC Milan, se preselil v West Ham, kupil Zlatana Ibrahimovića in z njim osvojil angleško ligo.
A studio je nedolgo za tem razpadel, kar je s sabo prineslo nastanek novejše inačice te igre. Football manager je namreč predvsem igra prečesavanja podatkovnih zbirk. Kar je nekoliko šokantno je, da je igra pogosto pustila svoje odtise v resničnem nogometu. Angleški prvoligaš Everton s pomočjo igre išče potencialne mladinske igralce ter se pripravlja na nasprotnike. Pred dobrim desetletjem je Azarbejdžanski prvoligaš Baku zaupal vodenje svoje rezervne postave študentu, ki je pač obvladal Football managerja. Zaradi te igre je bil v čilsko reprezentanco vpoklican Ben Brereton, Phil Younghusband pa bi brez nje ostal izven Filipinske. Ko so ga na podlagi anonimnega namiga nekega navdušenca nad Football managerjem končno vpoklicali je postal najboljši strelec te reprezentance. Tudi zaradi teh uspehov v resničnem življenju je e-športna veja FIFE predlani organizirala prvo svetovno prvenstvo v tej igri.
Ta simulacija nogometnega menedžerja, bodisi v izvirni obleki, bodisi v prenovljeni, je postala družbeni fenomen. Ni le domena trogloditov v svojih mračnih sobanah, čeprav zagotovo le-ti ob njej silno uživajo. Postala je realistična simulacija igre, ki melje neskončne variacije in permutacije orjaških baz podatkov. Ob tem se zanaša na predano skupnost, ki te podatkovne baze ves čas polni z novimi podatki o igralcih iz njihove lokalitete. Tako je morda bolj pomembno kot vse poprej omenjeno prav medsebojno zaupanje med založniki igre in predanimi navdušenci. Eni brez drugih ne bi mogli obstajati. Popolna povratna zanka medsebojne soodvisnosti. Četudi včasih slovenski drugoligaš porazi kakšne Špance.
