Čas pošasti

Ker se nahajamo v rubriki Čas pošasti, katere naslov smo si sposodili od že zguljene ugotovitve slovitega Gramscija, je prav, da se poleg pošasti našega časa ukvarjamo tudi s pošastmi drugih časov pošasti. Najsi bodo te resnične ali namišljene. Ena takih je Gramscijev sodobnik Stalin. Nedavno je pri založbi Studia Humanitatis izšel prevod pomembnega dela italijanskega političnega misleca Domenica Losurda z naslovom Stalin: zgodovina in kritika črne legende.

Za naš čas pošasti je značilna unikatna časovnost. Nihamo med prepričanjem, da “se nikoli nič ne zgodi” in enkratnimi zgodovinskimi dogodki. Nič se nikoli ne zgodi, a v zadnjih letih smo doživeli pandemijo, globalni lockdown, vojno v Ukrajini, genocid v Gazi in vojno v Iranu, ki jo Iran dobiva, čeprav večina populacije česa takega nikakor ni pričakovala. In drugih dogodkov, ki so bistveni, a jim zahodno občinstvo ni vajeno posvečati pozornosti. Predstave o tem, kaj je normalno in kaj ne, se vztrajno rušijo.

Nekega dne bodo vsi bili vedno proti temu je fraza, ki se je začela uporabljati med genocidom v Gazi. Je samorazlagalna. Postala je tudi naslov knjige Omarja El Akkada.
Povzema pa splošni problem liberalne in desničarske drže imperialističnega centra in malomeščanskega političnega oportunizma. Ne moremo reči, da ta v celoti izhaja iz osebnostnih lastnostih njegovih svetohlinskih nosilcev. Izhaja tudi iz objektivnih pojavov pomankljivosti buržoazne družbene misli in pomanjkanja izkušnje resnega zatiranja.

“Živimo v demokraciji. V najboljšem izmed možnih svetov. Ostali živijo v despotizmu, in moramo jih rešiti.” To je uradna pripoved uradnega Zahoda v zadnjih desetletjih. Ni odveč ponoviti, da gre za mitologijo in obliko primitivnega mišljenja.