V teku je svetovno prvenstvo v nogometu. Mnogi upravičeno pozivajo k bojkotu: tu je genocid, ki poteka vzporedno, tukaj so visoke cene vstopnic, ameriško maltretiranje nekaterih reprezentanc, dekadentno propadajoči ameriški imperializem, skorumpirana Fifa ...
Vendar pa obenem prvenstvo kristalno jasno izraža resnico o svetu. O svetu, ki se deli na bogate in revne, na center in periferijo. Tudi svetli trenutki so: izrazi podpore Palestini, solidarnost mehiškega prebivalstva s preganjano iransko reprezentanco …
Poleg očitnega pa se osredotočimo na nekatere podrobnosti. Ogledali smo si lahko, denimo, tekmo med Francijo in Senegalom. Kolonizatorjem in koloniziranim. Nekateri obsedeni evropeidi kot zmeraj nakladajo o Franciji kot afriški reprezentanci. V skladu s pripovedjo o tem, kako se odvija zamenjava belcev, kolonizacija Evrope. S tem le ponavljajo Hitlerjevo zgroženost nad številom temnopoltih v francoski vojski. A to ne pomeni, da so Francozi dobrodušno vključujoči. Pomeni le velikanski uspeh kolonizacije. Francozi so pošiljali podrejene vojake umirat kot topovsko hrano. Njihovo življenje je pomenilo manj. Francozi kot metropola (neo)kolonije pobirajo talente iz periferije. Periferija je načrtno podrazvita, zvedena na dostavljalko surovin in polizdelkov, zato tehnična inteligenca težko najde delo. Odidejo v center in tam reproducirajo tehnološko prednost metropole. V tem primeru pa potomci koloniziranih reproducirajo francosko nogometno prednost. Senegal se menda sooča še s tipično slabo organizacijo in neizplačilom bonusov z afriškega prvenstva ter zamujanjem plač za selektorja. V tem je le odsev tipične skorumpiranosti kompradorske buržoazije na periferiji. Ta v zameno za svoje bonuse skrbi za center. To ne pomeni, da Nogometna zveza Senegala danes skrbi za tuje interese, le da odraža tipično institucionalno razsulo znotraj splošnega vzorca kompradorskega upravljanja. A ta doba se končuje, kar odraža izgon afriških vojakov iz Sahela, ki ga je Francija lahko le nemočno sprejela. Odraža se v tem, da je Slonokoščena obala kljub nesrečnemu porazu taktično nadigrala Nemce, ki so veljali za mojstre organizacije in načrtovanja pred celim svetom. In v dobri igri nekaterih drugih afriških reprezentanc.
Simpatije vzbuja reprezentanca Bosne in Hercegovine. To ima svoje razloge. Ne poznajo vsi zgodovine, začutijo pa “vibe”. Ozrimo se na gol ekipe proti Kanadi. Iz kota je podal Hrvat Ivan Šunjić, podajo je z glavo podaljšal Bošnjak Sead Kolašinac in jo nato z glavo v gol zabil Srb Jovo Lukić … Ne glede na klasične kolonialne prakse v Bosni, ki temeljijo na principu “deli in vladaj”, organska praksa medetničnega sodelovanja še vztraja in se izraža v reprezentanci. Gre za alternativo rasiziranemu kapitalizmu v sodobnem svetu, kjer se ta strahotno razgalja. In to pritegne. Tukaj je še podpora navijačev Palestini, ki jo redno izražajo. Evropski narod, ki je solidaren z zahodnoazijskim.
Pa še nekaj: gre za primer, ko se je veliko talenta dejansko iz tujine vrnilo nazaj v reprezentanco in pomagajo domovini. Med mladimi nogometnimi zvezdami Bosne in Hercegovine, pri katerih se za nekatere zdi, da jih čaka bleščeča kariera v velikih klubih, je kar nekaj takih, ki so se rodili v tujini. Eden med njimi na Jesenicah. Ne, ne gre za nehvaležnost državi, v katero so se rodili. Gre za dekolonizacijo in simbolično kompenzacijo za neokolonialno uničeno državo, ki ji nikoli ni bilo dovoljeno, da se po vojni suvereno in celostno razvija. Bosna in Hercegovina v nogometu uresničuje to, kar ji ni uspelo v gospodarstvu in politiki. Nogomet je opij za ljudstvo. Je uteha zatiranih. Vendar ne ostane zmeraj zgolj pri utehi, nogomet ima lahko mobilizacijski potencial.
