Na slovenskem parlamentarnem terenu vlada kaos, ki je odsev strukturnih značilnosti svetovne politike. Poslanci stranke Resni.ca poročajo, da so jih predstavniki tako imenovanih levosredinskih strank in državnih podjetij skušali podkupiti z namenom, da prestopijo na drugo stran. Najsi so očitki resnični ali ne, v njih ne smemo videti ničesar presenetljivega. V postfordističnem globalizmu je delitev dela svetovna, makroekonomske in fiskalne politike pa državam diktirajo nadnacionalne institucije, kot je Evropska unija. Po željah nemških in francoskih korporacij in bank, predvsem nemških. Nemčija si v neokolonialni maniri podreja manjše države Evropske unije, predvsem na vzhodu, kar je bil tudi ultimativni cilj nacistov.
V globalni delitvi dela manjše države prevzemajo podizvajalske proizvodne naloge, suverenosti pa ne morejo imeti, ker so se odpovedale svoji valuti. Politiki niso toliko odgovorni državljanom, kot so evropskim elitam. Enako je s sindikati, ki ne morejo več zadovoljevati potreb delavstva, zato imajo maloštevilčno članstvo, funkcionarji pa so strankarsko povezani. Države postanejo korporacije, ki jih upravlja peščica politikov-menedžerjev, ki odgovarjajo nadnacionalnim institucijam, skupaj z nevladnimi organizacijami, ki obenem odgovarjajo strankam. Mediji postanejo plen državnopodjetniških interesov in parlamentarnih politik, zato tudi sami postajajo strankarski. S svojim spektaklom in kulturnimi boji nevladniki in mediji skrbijo za to, da ima javnost vtis, da politiko dejansko skrbi za državljane in da ima politika sploh zmožnost skrbeti zanje v kakršnemkoli resnem smislu. Medijske, aktivistične, strankarske in podjetniške elite se zlivajo in zapirajo vase, politika pa postane skrb za posle in performans. Zato podkupovanje poslancev ne bi bilo izjema, temveč strukturni del političnoekonomskega sistema. Dva, trije poslanci več pomenijo možnost, da se posli nadaljujejo še štiri leta.
V Sloveniji ni bilo tranzicijskega šoka, kot v drugih postsocialističnih državah, predvsem zato, ker so močni sindikati in državna podjetja zavzeli defenzivno držo. Zato je politično-gospodarska moč ostala pretežno v rokah levosredinske strani. Ker pa je ta z desetletji vedno več moči prepustila Bruslju, je do danes že izgubila velik del družbene relevance. Postala je brezvsebinska, legitimira pa se le še z antijanšizmom, ki je svoj vrhunec doživel v trasherski kleptomaniji Svobode. Aroganca je največja tik pred padcem, kakor tudi amaterizem. Zaradi nesposobnosti »tranzicijske levice« zdaj na sceno stopajo druge menedžersko-politično-performerske tvorbe, kot je stranka Resnica, ki si želijo deliti plen pod svojimi pogoji. Politika je poslovna priložnost.
Resnica je pomagala pripraviti tako imenovani interventni zakon. Tako imenovane leve stranke skupaj s svojo civilno družbo napovedujejo referendum. Zakon je res še zadnja brca v truplo zapuščine socializma. Socialisti moramo proti njemu biti iz načelnih razlogov, obenem pa ne nasedati ceneni levoliberalni propagandi, ki se pretvarja, da smo do tega prišli nenadoma, ne pa po desetletjih postopne razgradnje države.
Ko govorijo, da je treba zaščititi javne storitve, ki da jih želi nova vlada uničiti, je treba poudariti, da so te že uničene. Potniški promet, zdravstvo, šolstvo so že zdaj disfunkcionalni in polni korupcije. Ko govorijo, da gre le za zakon za bogate, je treba opomniti, da ga podpirajo tudi mnogi samostojni podjetniki, ki nikakor niso bogati, temveč se komaj prebijajo iz meseca v mesec, s tem, da si prihodke delijo z drugimi zaposlenimi. Ko se govori o prispevku za dolgotrajno oskrbo, je treba izpostaviti tudi njeno disfunkcionalnost v praksi, zaradi katere je upokojence zlahka prepričati v zakon, ki bo ukinil obvezni prispevek zanjo. Tudi če bo do referenduma prišlo, torej nikakor ni nujno, da bo ljudstvo zakon zavrnilo. Sedemdeset procentov državljanov dela v malih in srednje velikih podjetjih, ki jih davčna bremena bolj prizadenejo, veliko je upokojencev in večina državljanov je najbrž nezadovoljnih s stanjem javnih storitev, za katere vplačujejo davke.
