Parlamentarno kupčkanje se nadaljuje. Vedno bolj se zdi, da je osrednji zmagovalec volitev vodja stranke Resnica, Zoran Stevanović. Številni so vnaprej ocenjevali, da bo jeziček na tehtnici, in vlogo, ki mu jo je dodelila zgodovina, je odlično izkoristil.
Zdi se, da je izigral obe strani in da se v svoji nedosledni doslednosti drži sredinske linije »preseganja delitev«. Kaže, da je resno odločen končati ero spopadov med janšizmom in antijanšizmom. Paranoična tranzicijska levica, s katero se je stranka Levica zelo lepo zlila, medtem ko se je SD zelo lepo zlil s sredino, njegovo izvolitev seveda označujejo za prevaro. Kot smo zadnje čase že vajeni, je zanje predstavniška demokracija legitimna le takrat, kadar lahko sami dobijo več glasov. Kadar ni, bojkotirajo referendume in parlamentarna glasovanja. Kadar eni označijo glasovnice, da bi preverili zvestobo, je to kršenje anonimnosti in pritisk, kadar drugi skupinsko bojkotirajo glasovanje, da bi si zagotovili zvestobo, gre za vrhunec demokracije. V tem so vedno manj uspešni, maske vedno bolj padajo, dvoličnost pa je zmeraj bolj očitna.
Stevanoviću lahko še tako očitajo, da se je prodal Janši, toda s tem, ko mu omogoči manjšinsko vlado in nemara nastopi kot »konstruktivna« opozicija, ima v rokah tudi možnost, da to isto vlado sesuje. Ima precej manevrskega prostora za uresničevanje lastnih politik, saj lahko morebitno desno vlado izsiljuje, pri tem pa v ospredje potiska agendo zloglasne leve sredine. Vloga predsednika državnega zbora postaja politično relevantna. Jasno je, da bodo tisti, ki jim je pokvaril račune in ki jim morda še bo, nadvse razburjeni.
Vse dosedanje vlade so bile neoliberalne. Tranzicijska levica je skrbela predvsem za javno upravo, marginalizirane skupine in nekoč zmerno tudi za industrijski proletariat. Tega je, skupaj z Janšo, pomagala izriniti s političnega prizorišča, mu vzeti kar največ delavskih pravic in ga spremeniti v prekarce, v samostojne podjetnike. Ki bi jim nato pobrala čim več davkov. Zato bodo nekdanji industrijski proletarci, zdajšnji espejevski proletarci, seveda glasovali za manj davkov: njihova sociala je njihov trg. Na drugi strani želi desnica njihove glasove vpijočih v puščavi uporabiti za dokončno prevlado bogatih nad javno upravo, ki jim greni življenje.
Sklenemo lahko torej: gre za obračun premožnih proti srednjemu sloju v javni upravi, za poraz klasičnega proletariata in za poskus opolnomočenja prekariata. Gnostične sodbe, ki trenutno padajo z ene in druge strani, so seveda del igre. Igra ostaja ista, čeprav se njena pravila po zaslugi obeh strani zdaj temeljito spreminjajo.
Upajmo, da bomo postopoma deležni čim manj levoliberalnega moraliziranja in kulturnega boja. Morda bo ta izgubljal veljavo tudi zato, ker je uvožen iz ZDA, ki iz dneva v dan bolj izgubljajo legitimnost in vplivnost. Mladina in Nova sta bili v zadnjem obdobju kot kaže izpostavi nevladnih organizacij, ki jih preko obvodov sponzorira CIA. Manj kot bodo levoliberalci izpostavljali manjšine, manj bodo te na udaru.
Tako imenovana alternativna kultura, kakor smo jo poznali od osemdesetih, izginja. Golobova vlada je, kot piše N’toko, ki bo te zadeve poznal najbrž bolje kot kdorkoli drug, s Šutarjevim zakonom iz Metelkove naredila nevarno cono. Alternativci, džankiji in migranti bodo disciplinirani, Žižek in drugi ugledneži, ki tam živijo, bodo končno dobili svoj malomeščanski košček raja na zemlji. Dolgo so si ga gradili s pomočjo Zorana Jankovića.
Zdaj, ko bosta alternativna kultura in woke izgubili pomen, je morda čas, da se zresnimo. In se vrnemo k dejanski gradnji skupnosti, ki se že dogaja v različnih iniciativah, sindikatih, mrežah. Skupnosti, ki temelji na »third world« vprašanjih hrane, podnebja, vojn, ne pa na uvoženih subkulturnih besih in egolatriji sestavljanja subkulturnih identitet.
