Aleksandar Vučić predstavlja eno izmed najbolj intrigantnih in kontroverznih političnih figur, ne samo balkanskega, temveč širšega evropskega področja.
Razpon kontroverz se razlega od notranjepolitičnih delovanj do zunanjepolitične akcije ter bogatega repertoarja bizarnih retoričnih ekscesov. Čeprav je danes »zgolj« predsednik Republike Srbije, ki je prav tako kot pri nas na papirju bolj kot ne zgolj protokolarna funkcija, je večjemu delu javnosti, predvsem pa strokovnjakom, jasno, da bi bil Aleksandar Vučić formalno lahko tudi zgolj hišnik v predsedniški palači, pa se brez njegove vednosti in privolitve v državi ne bi premaknilo nič. Avra njegove de facto absolutistične moči se kaže v nefiltriranem javnem nastopanju, kjer si lahko privošči najbolj bizarne, neprimerne izjave, ki niso sankcionirane, niti se zanje ne terja davek, saj v Srbiji vse poti vodijo k Vučiću. Če je bil Ludvik XIV. znan kot »sončni kralj«, lahko Vučića opredelimo kot »senčnega kralja«, saj dela izza senc, obenem pa senči še, kar je sončnega preostalo v državi.
Njegov politični vzpon ni sui generis; kot premnogi politiki teh prostorov se je politično prilagajal potrebam in razmeram duha časa. Kot marsikateri slovenski politik, ki je v obdobju SFRJ vedril in oblačil kot partijski funkcionar, ob rojstvu samostojne Slovenije pa se je iz rdečekožca prelevil v pobožnega konzervativca, tako je tudi ob zatonu 90. let in Miloševićevega padca Vučić našel svoj novi obraz. V 90. letih je bil zagrizeni mladi član nacionalistične Srpske radikalne stranke, ampak takrat je bilo to hip. Takrat je bilo to pop. Tudi njegov črnogorski kolega Đukanović je v tistem času zastopal srbske nacionalistične ideje, kasneje pa sta se kot mnogi drugi prelevila oziroma na novo etiketirala. Vetrovom poslušni politiki Balkana imajo v srbskem urbanem žargonu povedno ime: preletači. Že v času Miloševićeve vladavine je Vučić zasedal pomembno funkcijo ministra za informiranje, ki je najbrž močno zaznamovala njegovo razumevanje političnega delovanja. Manipuliranje z informiranjem namreč predstavlja enega od ključnih stebrov njegove vladavine.
Vučić je izkoristil nesrečno izpeljano tranzicijo šibkih demokratičnih sil Srbije, ki so dodatno vznevoljile prebivalstvo Srbije, ter v tedanjem političnem vakumu skupaj z nekaterimi bivšimi člani -- med vidnejšimi je bil tudi Toma Nikolić – ustanovil Srpsko napredno stranko. Njeni člani so se na novo definirali kot evropskim integracijam ter reformam naklonjeni politiki, katerih primarni cilj je obračunavanje s korupcijo. Srbsko demoralizirano ljudstvo, ki je po Miloševićevi eri upalo na boljše čase, je nesposobne nosilce tranzicije, ki so pohlevno sledili zahodnjaškemu neoliberalnemu diktatu in še dodatno osiromašili državo z destruktivnimi reformami, zamenjalo z upanjem, položenim v Vučićevo novo stranko. Prvi obraz Srpske napredne stranke je krajši čas predstavljal Toma Nikolić, ki pa ga je sposobnejši Vučić v machiavellistični maniri najprej potisnil v ozadje, nato pa na smetišče zgodovine. Od leta 2014 se v Srbiji lahko govori o prvih korakih dominacije in postopnega prehoda v de facto absolutistično vladanje Aleksandra Vučića. Kot je nekoč knez Miloš Obrenović izborjeno srbsko avtonomijo od sultana dobil kot skoraj osebni dedni fevd, kjer je vladal skoraj kot edini zemljiški gospod, klientelistično skoraj brez vseh pravnih vzvodov, ki bi ga pri oblasti omejevali, zato so ga pogosto klicali domači paša. Podobnosti so neverjetne. V Obrenovićevem primeru so se institucije postopno izgradile, Srbi pa so sprejeli tedaj eno najbolj progresivnih ustav na svetu, da bi uspeli omejiti delovanje Obrenovića kot samodržca ter demokratizirali državo. Vučić kljub formalno obstoječim institucijam ne odgovarja nikomur; sodišča, mediji, parlament so vse institucije, kjer je Srpska napredna stranka metastazirala s svojim vplivom. Največ, kar lahko Vučić žrtvuje, je kakšnega od svojih ministrov, da lahko nadaljuje s simulacijo pravne države, kjer nosilci oblasti prevzemajo odgovornost. Vendar so ministri zgolj podaljšek Vučićeve volje. Lahko zamenljivi in simbolnega pomena.
Eden od najbolj zanimivih segmentov Vučićevega delovanja je prav gotovo zunanjepolitični. Na prvo žogo se premalo informirani povprečni Evropejec lahko ustavi pri ideji, da je zunanjepolitično Srbija danes nekakšna politična utrdba ali satelit ruskega vpliva v regiji. Da sta Srbija in Rusija politično poravnani. Malo bolj informiran človek, ki morda celo v sebi nosi zametke jugonostalgije, pa bo v Vučiću celo videl Tita 2.0. V Srbiji so namreč hkrati prisotne vse velesile oziroma vsi glavni centri moči.
Naj se spomnimo, zunanjepolitično vodilo od spora Informbiroja leta 1948 je bilo vsaj navidez spretno krmarjenje med dvema velikima blokoma, kjer je Jugoslavija postala lider tretjega bloka, tako imenovanih neuvrščenih. Ker bi njena moč in geopozicija lahko predstavljala jeziček na tehtnici ravnotežja sil, sta se tako Zahodni kot Vzhodni blok odločila držati Jugoslavijo nevtralno, ta pa je vsaj v idealizirani naraciji to izkoriščala za poceni kredite in ugodnosti z obeh polov. Ne glede na to, da je to dokaj olepšana verzija zunanjepolitičnega delovanja prvega med enakimi v SFRJ, vseeno obstaja dejstvo, da Jugoslavija ni razprodajala svojih strateških surovin in bogastev, temveč je nasprotno v povojnem času nacionalizirala vse industrijske in rudniške obrate ter prevzela nadzor nad vsemi strateškimi surovinami.
Srbija je zgodovinsko gledano sredi Balkana na izredno pomembni legi, njeno delovanje za stabilnost regije prav tako, a je vseeno zanemarljiv faktor v primerjavi z nekdanjo Jugoslavijo. Vučićevo navidezno balansiranje med silami novo nastajajočega multipolarnega sveta ni posodobljena različica Titove zunanjepolitične doktrine, ampak predvsem njen antipol. Čeprav Vučićevi zagovorniki in predvsem njegov propagandni inženiring Vučića predstavljajo kot diplomatskega maga, je v svojem bistvu njegova politika avtokolonialistična. Aleksandar Vučić Srbijo kot svoj uzurpirani fevd kos po kos razdaja s tem, ko ključnim političnim akterjem daje točno to, kar želijo.
Srbija danes ni Jugoslavija 2.0. Srbija je podobna Kitajski v 19. stoletju. V času, ki se ga Kitajci spominjajo kot stoletje ponižanj, saj so bili tam prisotni vsi pomembni kolonialni igralci, ki so si kot v samopostrežni trgovini vzeli vsak svoj kos Kitajske. Zato se študentje proti Vučiću še dosti težje borijo, kajti v resnici prav nikomur od zunaj za zdaj še ne diši, da bi se Vučića odstranilo. Srbija je za velesile sanjska država, samopostrežni Eldorado, saj ima ogromno bogastev, od plodnih ravnic Vojvodine in izredno kakovostne zemlje na jugu in vzhodu do premnogih strateških surovin, med katerimi je bil zadnja leta v ospredju litij. Le-tega si je zaželela predvsem EU, ki za čim bolj neodvisno energetsko politiko potrebuje svoje vire, in ji pri tem ni bilo težko žrtvovati srbskih zalog plodne zemlje in pitne vode v dolini Jadra, da se dokoplje do lastnega litija, ki se načeloma pridobiva z ekstremno uničujočimi procesi za okolje.
Vučić tako odpira vrata Kitajski, ki jo zanimajo predvsem infrastrukturni projekti, s katerimi testira svojo projekcijo moči skozi ekonomsko aktivnost, kjer želi povezati Azijo in Evropo, Srbija pa ji predstavlja odlično izhodišče in vrata v Evropo. Kitajska tako gradi predvsem cestno in železniško infrastrukturo Srbije mimo mnogih varnostnih določil in priporočil, nekakovostno in nevarno, kar predstavlja nevarnost za domače prebivalstvo. Padec nadstreška železniške postaje v Novem Sadu predstavlja samo enega od tragičnih primerov simbioze srbske koruptivne oligarhične politike, kjer se mnogokrat preplačani, ceneni, pohitreni in nestrokovno preverjeni projekti izplačajo kitajskim podjetjem in srbskim elitam, davek pa plačuje srbsko prebivalstvo. Bratska Kitajska se je v Srbiji polastila še kar nekaj lukrativnih obratov, med katerimi izstopa rudnik v Boru. Eden od ključnih rudarskih kompleksov jugovzhodne Evrope, kjer se nahajajo resne količine bakra, zlata, srebra in še nekaterih drugih kritičnih kovin. Čeprav Srbija ni prodala celotnega deleža rudnika Bor Kitajski, pa je upravljanje povsem v domeni kitajskih lastnikov, ki v veliki meri pobirajo zaslužek, domačinom pa ostanejo ekološke katastrofe, intenzivno onesnaženje, zastrupljena zemlja; pozivi in protesti ter opozarjanja domačinov, ki trpijo mnoge zdravstvene težave, pa ostajajo preslišani.
Določeni meddržavni sporazumi med Kitajsko in Srbijo uvajajo posebne režime za uvoz kitajskih delavcev ter stipulirajo tajnost delovnih razmerij, stanje na terenu pa odkriva številne zlorabe, kjer v podjetjih, kot je recimo Linglong Tire v Zrenjaninu, de facto ne veljajo več srbska pravna določila o delovnih razmerjih, temveč na skrivaj prihaja do eksploatacij delavcev, zato mnogi v Srbiji pravijo, da za Kitajce srbski zakoni ne veljajo.
Ruski vpliv, ki je stereotipno najbolj vplivna sila v Srbiji, je v resnici veliko manjši. Rusija s selektivnimi investicijami, predvsem simboličnimi, religioznimi in podporo srbske politike do Kosova. Ključna ekonomska moč Rusije v Srbiji se skriva v skoraj popolni kontroli energentov. S tem ko je Srbija pod ceno prodala Naftno industrijo Srbije Ruski federaciji, je Srbija energetsko postala povsem odvisna od Rusije, energetska dominacija Rusije v Srbiji pa za relativno majhno investicijo pomeni izjemno pomemben vzvod ruske politične moči, kar pa je od ukrajinske vojne dalje predstavljalo vse večji problem za državo, saj se na koncu ni mogla več izogniti posledicam sankcij proti Rusiji.
Kljub tradicionalno antiameriškemu sentimentu Vučić odlično sodeluje z Američani. Trumpov zet, Jared Kushner, je na območju nekdanjega Generalštaba Jugoslavije, ki simbolično ostaja poškodovan kot spomenik NATO bombardiranja Jugoslavije, želel izgraditi luksuzne hotele. Na lokaciji, ki predstavlja izredno občutljivo nacionalno območje in je zaščitena kot kulturna dediščina, je bil Vučić pripravljen podeliti koncesijo za luksuzne Trumpove hotele. Po pritisku javnosti se je za zdaj Srbija odločila projekt prekiniti, vendar pa je enako kot z rudnikom litija Vučić s svojim krogom ves čas v nizkem štartu, da prelisiči ali prehiti prebivalstvo, ki bi potencialno preprečilo podobne projekte.
Čeprav Aleksandar Vučić rad uporablja nacionalistično retoriko ter sebe prezentira kot nekakšnega varuha Srbov in srbskega interesa, je tudi pri vprašanju Kosova v besedah nacionalističen, de facto pa ves čas konformen ter po tihem podpisuje vsak sporazum s Kosovom, ki ga je od njega zahtevala EU. Tako si kupuje tudi podporo EU. Kljub temu da s svojo agresivno mašinerijo ugrabljenih medijev dnevno sebe predstavlja kot skorajda mitološkega domoljubnega diva in vsa svoja dejanja racionalizira kot strateške zmage za srbski narod, je v resnici predvsem vodja neskončne dražbe velikih, kjer ne smemo pozabiti, kako je netransparentno ter z obilico agresije in terenskih akcij organiziranih kriminalnih združb cel distrikt mesta Beograd očistil prebivalcev in lastnikov raznih gostinskih in obrtniških obratov, da bi lahko arabski denar Združenih emiratov pretopil v megalomanski Beograd na vodi. Slednjim je prodal kar nekaj večjih kombinatov plodne vojvodinske ravnice.
Lahko rečemo, da je Vučić mag, saj osrečuje marsikoga. Vučić je čarovnik, saj je edini, katerega podpirajo tako Rusija, kot Kitajska, EU in tudi arabske države. Po novem pa so svoj kos pogače odgriznili še Izraelci, ki zdaj v Srbiji proizvajajo določene vojaške drone.
Marsikdo Vučića vidi kot simbol antiimperializma. Ampak Vučić je blagoslov za velesile. Vučić je anti Robin Hood, ki daje velikim silam in jemlje svojemu narodu.
Avtor oddaje je Aljoša Rebrača.
