Današnje Balkanalije se bodo osredotočale na 28. 6, dan Svetega Vida, datum, ki je vsaj v srbski nacionalni zavesti zarezan globoko v spomin kot datum prelomnih monumentalnih dogodkov srbske zgodovine. Kot praizvor in ključni dogodek, ki dodaja vsem ostalim ključnim in manj ključnim patino svetosti in jih žlahtni, pa stoji kot nepresihajoč vir nacionalnega naboja, kohezivne moči, kot sila mobilizacije in elementarni dogodek, ki se je odvil na ta datum: Kosovska Bitka, osrednji srbski nacionalni mit.
Davna preteklost, njena interpretacija, spomin in pa tudi instrumentalizacija tega dogodka so bili krojači ne samo bolj sveže srbske, temveč tudi širše zgodovine. Odmev bitke in nacionalnega zanosa je med drugim spodbodel metek strelnega orožja Gavrila Principa, ko se je znašel v neposredni bližini Franza Ferdinanda, ter zaznamoval potek svetovne zgodovine. Evokacija Kosovske bitke predstavlja izjemen energijski potencial vse do današnjega dne, čeprav se danes pogosto predstavlja predvsem kot destruktivna sila - skozi njo se je kot nesporni lider in odrešitelj srbskega naroda namreč ustoličil Slobodan Milošević, ko se je dokaj naključno znašel kot govornik na proslavi 600. obletnice omenjene bitke - je imela v zgodovini tako pozitivne kot negativne učinke. Pozitivna moč, ki jo je mitologizirana naracija o borbi za nebeško carstvo naproti suženjstvu v materialnem svetu predstavljala v prvih fazah srbskega boja za osvoboditev izpod osmanske oblasti, kjer je podžigala srbsko nacionalno revolucijo, so zasenčile kasnejše etape destruktivnega nacionalizma, ki je počivalo na instrumentalizaciji epskih pesnitev, ki slavijo Kosovski Boj.
Danes je Kosovska bitka enako aktualna kot nekoč, v različnih družbenih ešalonih in diskurzivnih formah pa predstavlja živahen predmet razprave, kjer protagonisti neopremljeni s historiografskim znanjem in aparatom ter izrazito amaterskim šaknovskim znanjem antropologije, etnologije in ustnega slovstva, stoječ na različnih bregovih, vsak svojemu nacionalizmu naklonjeno tolmačijo ta zgodovinski dogodek. Tako kot vse ostale zgodovinske dogodke.
Mit o Kosovski bitki se je razvijal stoletja, njegove variacije pa same po sebi predstavljajo dragocen vir, ki svedoči o tem, kako so preteklost tolmačili in razumeli ljudje v različnih zgodovinskih obdobjih ter kako je njihova realnost sooblikovala nove komponente mita. Kosovski mit je v svoji osnovi tipičen evropski državnoformativni in nacionalni mit, ki črpa navdihe iz srednjeveških dogodkov; to kar je bitka pri Agincourtu za Angleže in kar je Ivana Orleanska za Francoze, to je Kosovska bitka za Srbe.
Kosovska bitka se je odvila 28. 6. 1389 na Kosovu polju, v bližini današnje Prištine. Resnejša rekonstrukcija dogodka je kot v večini primerov srednjeveškega zgodovinopisja izredno zahtevna, saj so najzgodnejši viri izredno skopi v svojih informacijah, kasnejši, obilnejši, pa zaradi časovnega zamika manj verodostojni, v njih pa že opazimo tudi vpliv razvijajočega se mita. Citat sodobnega srbskega zgodovinarja Sime Čirkovića, da se o Kosovski bitki zdaj ve manj, kot so vedeli predniki, kar pa vemo, pa je dosti bolj verodostojno, govori o tem, da je dejstev, na katera se lahko naslonimo, pravzaprav zelo malo. Gre za eno izmed bitk v nizu osmanskih osvajanj, v katerih so Osmani s svojimi številnimi krščanskimi vazali, med katerimi so se poleg mnogih grških in bolgarskih, makedonskih velikašev, znašli tudi številni srbski fevdalci, ki so v času bliskovite osmanske ekspanzije morali priznati vrhovno oblast osmanskega sultana. Na drugi strani je stala pretežno srbska koalicija, ki jo je vodil knez Lazar Hrebeljanović, levemu in desnemu boku pa sta poveljevala njegov zet Vuk Branković in pa herceg oziroma vojvoda Vlatko Vuković Kosača, ki je prišel kot del kontigenta bosanske vojske, ki jo je poslal bosanski kralj Tvrtko I. Kotromanić. Tvrtko I. je bil zaveznik kneza Lazarja ter nominalno tudi srbski kralj, saj je kot potomec srbske vladarske dinastije Nemanjić imel v primerjavi z drugimi fevdalci najbolj legitimno pretendentstvo za srbski prestol. Bitka se dogaja v obdobju, ko je mogočna srbska država po izumrtju direktne linije dinastije Nemanjić razpadla, različni srbski velikaši pa so v procesu razkrajanja oblikovali svoje manjše državice, kjer nobeden pravzaprav ni prevladal; knez Lazar pa je bil tisti, ki je de facto zgradil najmočnejšo državico in katerega je, v ideološkem smislu kot naslednika dinastije Nemanjić, poskušala v ospredje postaviti srbska pravoslavna cerkev, kot začetnika nove dinastije.
Lazarjeva koalicija, je po najbolj verodostojnih izračunih štela od 15 do 20 tisoč mož večinoma težkih konjeniških oklepnikov, medtem, ko naj bi Osmanska vojska, ki ji je poveljeval sultan Murat I., štela približno dvakrat toliko mož. Njegova sinova, Bajazit in Jakub, sta poveljevala vsak svojemu boku, osmanska vojska pa je bila za razliko od krščanske dosti bolj raznovrstna: središče pod Muratovim poveljstvom so sestavljali elitni janičarski odredi, na bokih pa so prevladovali predvsem različni tipi osmanske lahke konjenice, spahije in akinždije. Silovit nalet težke konjenice je v začetnih fazah skoraj zlomil enega od osmanskih kril, v nadaljevanju pa sta sledila stabilizacija fronte in brutalen masaker, ker sta obe strani pretrpeli strašanske izgube.
V srbskem mitološkem imaginariju se bitka tolmači kot poraz srbske oziroma krščanske strani ter predstavlja konec srbskega carstva in začetek turškega jarma. Prvi razvojni element mita, ki je izrazito krščanski in se napaja iz motivov Kristusove zadnje večerje, ki ga je začela srbska pravoslavna cerkev, je kanonizacija kneza Lazarja kot mučenika ter njegovega žrtvovanja za nebeško carstvo. Historiografija jasnega odgovora na rezultat bitke ne more dati, izgube so bile na obeh straneh strašanske, umrla sta oba vladarja - tako knez Lazar kot tudi sultan Murat I. - srbska država pa ne da ni samo izginila, temveč je obstajala še 70 let in vmes doživela tudi ekonomski in kulturni preporod, vse do padca srbske despotovine leta 1459.
Smrt obeh vladarjev v času bitke je dejstvo, glede načina pa so si viri izredno kontradiktorni.
Po nekaterih virih je bil knez Lazar zajet in usmrčen, po drugih je umrl po padcu s konja. Še bolj kontroverzna pa je smrt sultana Murata I.. Zgodnji krščanski viri omenjajo skupino vitezov, ki se uspe prebiti do sultanovega tabora in ga uspe usmrtiti, sčasoma pa se iz širše skupine, v poznejših virih, kot nosilec podviga izkristalizira vitez Miloš Obilić, ki naj bi hlinil prestop, ter sultana zabodel v njegovem šotoru. Osmanski viri ne negirajo obstoja Miloša Obilića, omenjajo ga pravzaprav vsi, pa čeprav v različnih variacijah njegovega imena. Ne negirajo tudi njegovega podviga, trdijo pa, da se je njegov atentat na sultana pripetil šele, ko se je bitka končala. Takšne distinkcije imajo predvsem politično in propagandno konotacijo, zanesljivega odgovora pa ni.
Po novici o sultanovi smrti je Bajazit svojim možem naročil, naj usmrtijo njegovega brata Jakuba, in si tako zagotovil sultanski prestol, ter začel s prakso fratricida, s katero se je preprečevalo potencialne državljanske vojne in solidificiralo oblast in ki se je tudi uradno formalizirala v času sultana Mehmeda II..
Če je mitologiziran knez Lazar rezultat predvsem cerkvene propagande in je v dokončani varianti mita postal tudi gostitelj zadnje večerje v maniri Kristusa, se mitologiziran Miloš Obilić napaja na indo-evropskih poganskih idejah kot človek, ki se v bitki žrtvuje za skupnost, da bi se ta lahko ponovno prerodila. Knez Lazar je zato predvsem rezultat cerkvene kanonizacije in cerkvene propagande, medtem ko je mitski Miloš Obilić zrasel na generacijah ljudskega slovstva, med preprostim prebivalstvom, ki je kljub nominalnemu krščanstvu v veliki meri ohranjalo poganske običaje in tradicije, ter v svoji esenci pravzaprav baziralo na prastari indo-evropski interpretaciji stvarnosti.
Po dveh junakih popoln mit potrebuje tudi izdajalca, svojega Judo na Zadnji večerji. Tako na zadnji večerji Vuk Branković, srbski velikaš in zet kneza Lazarja, okleveta Miloša Obilića za izdajo, slednji se nato zaveže in zapriseže, da bo v jutrišnji bitki sam ubil sultana Murata. Mitska verzija Vuka Brankovića krivi za poraz, ker naj bi pred samo bitko umaknil svoje čete ter tako zagrešil izdajstvo. Tako se razlog za poraz, ki to v bistvu sploh ni bil, mitologizirano tolmači kot posledica izdaje.
Rehabilitacijo Vuka Brankovića, ki je v kultni knjigi Mavra Orbina o Kraljestvu Slovanov iz začetka 16. stoletja prvič omenjen kot izdajalec, je začelo srbsko racionalistično zgodovinopisje konec 19. stoletja, ki je skozi moderne historiografske metode razbilo prevladujoče mitske interpretacije zgodovine. Vuk Branković je kot srbski velikaš, ki je vladal teritoriju današnjega Kosova, tudi po kosovski bitki nadaljeval z odporom proti Osmanom ter dejansko umrl v osmanskem ujetništvu. Potencialni umik čet je bil dogovorjena taktika, ki se je prej in potem uporabljala med srbskim plemstvom za ohranjanje vojaškega potenciala, kot ključni demonizator Vuka Brankovića pa se kaže srbska pravoslavna cerkev, ki je njegov poskus, da po bitki prevzame Lazarjevo mesto osrednjega srbskega velikaša in liderja srbskih plemičev, dojela kot izdajstvo, saj je cerkveni interes iz Lazarja in njegove dinastije želel ustvariti novo kanonizirano dinastijo po vzoru Nemanjićev, čemur je ambicizoni Branković zaprl pot.
Kosovska bitka tako ni končala srbskega državništva, niti ni zaslužna za konec srbskega carstva. Srbsko carstvo se je zlomilo ob smrti Carja Uroša, ter porazu srbske vojske na Marici nekaj desetletij prej. Marička bitka je še mnogo bolj kot Kosovska uvita v tančico skrivnostnosti, viri zanjo so namreč še mnogo bolj siromašni, čeprav je morda v resnici bila v veliko večji meri usodna ne samo za srbsko državo, temveč celoten Balkan, saj je ogromen vojaški potencial takrat še močne srbske države propadel prav tam.
Težko je soditi o rezultatu Kosovske bitke, saj sta obe strani pretrpeli ogromne izgube, umrla sta oba vladarja, takojšnjih hudih posledic pa ni bilo. Vsekakor pa se je vojaški potencial Srbije za bodoče bitke močno zmanjšal, osmanska stran pa je še vedno razpolagala z ogromnim bazenom vojakov. Kar je zanimivo: zgodnji krščanski viri slavijo zmago, in tako bosanski kralj Tvrtko I. Kotromanić od florentinske pisarne malo po bitki prejme čestitke za veliko zmago. Bolj, ko se časovno oddaljujemo od bitke, bolj pesimistični postajajo krščanski viri.
Med mitom in zgodovino sta kosovski mit in kosovska morala še vedno močan faktor srbske družbe in države. V vsakdanjem diskurzu je Branković kljub zgodovinskim dejstvom še vedno arhetip izdajalca, knez Lazar arhetip svetosti in izbire nebeškega kraljestva, Obilič pa metonim za junaštvo.
Skozi izgradnjo moderne srbske države je ves čas prihajalo do instrumentalizacije tega mita, od nacionalne revolucije do različnih vojn - predvsem Balkanskih vojn, v katerih je Srbija priključila Kosovo, legitimizacija pa je temeljila predvsem na kosovskem mitu. Tudi vojne, ki so sledile razpadu Jugoslavije, so bile močno zaznamovane s tem mitom.
Neodločen rezultat bitke se je prelevil v mitologizirano čislanje poraza ter mitsko moralno zmago, saj je smrt za skupnost in višje ideale nad materialno eksistenco.
V času demokratizacije Srbije in poraza Miloševićevega režima se je zdelo, da Kosovski mit izgublja na svoji moči, novonastali mit o bitki na Košarah, ki se počasi zliva s kosovskim, pa mu je vlil novo moč in ga ponovno opolnomočil. Politična instrumentalizacija mita je vseeno lahko pozitivna ali negativna, kaj pa nam obeta prihodnost, za zdaj še ne vemo.
Avtor oddaje je Aljoša Rebrača.
