Egalitarnost je hudir. Ne razumite me napak, v celoti in brezprizivno jo podpiram. Ampak vendarle zahteva veliko predanosti in pozornosti. Upoštevanja soljudi, njihovih potreb in želja. Zavedanje, da pravzaprav kot posameznik nisi pomemben, ampak si le del nekega širšega sistema. Kljub našim najboljšim namenom pa v vsakem od nas tli neki mali Stalin. Če ta diktator prevlada, pač postaneš neprijeten, ukazovalen kreten. Če ga dokončno umoriš, izgubiš svojo željo po avtonomiji, svoje samospoštovanje in voljo do tega, da uveljaviš svoj prav. Tako ga je vsake toliko treba spustiti na plano. Lahko si omisliš psa. Temu strogo ukazuješ in ga discipliniraš, v najboljši maniri vsake vojaške hunte. Sam pa pesjane raje razvajam in se jim smejim v obraz, ko počnejo neumnosti. Za zadovoljevanje svojih avtoritarnih teženj pa posežem po igricah.
Ni jih malo, ki te postavijo v vlogo nekega generala, župana ali celo boga. Vendar pa mi je med njimi verjetno najbolj pri srcu dobri, stari Tropico iz leta 2001. V tej gradbeni igri, narejeni po vzoru SimCityja, si postavljen v zloščene šolence El Prezidenteja. Kot ljubljeni vodja malega karibskega otočka moraš navigirati skozi obdobje hladne vojne, se prilizovati Amerom ali Rusom, hkrati pa hoditi svojo pot. Cilj je le ostati na oblasti. Če boš v svojem peskovniku zgradil Banana republiko, turistično velesilo ali pa socialistični paradiž, pa je seveda na tebi. Bodo Tropičani deležni visoke izobrazbe, ki jih bo zaposlila v donosnih naprednih industrijah? Bodo raje neuki ribiči, ki bodo živeli v lesenih barakah? Bo El Prezidente dovolil volitve, ali pa bo oblast ohranjal z železno pestjo? Igra je v tem oziru resnično svobodna. Poleg tega je dovolj kratka, da je mogoče eno vladavino odigrati v nekaj urah, po njej pa morebiti začrtati nove smeri razvoja.
Tudi El Prezidente ima svoje posebnosti, ki vplivajo na razvoj otočka. Morda je bolj diplomatične narave, zaradi česar ga imajo raje velesile, ali pa trpi za Tourettovim sindromom, ki mu navrže dodatne denarce od TV prenosov njegovih govorov. V vlogo šefa je mogoče postaviti tudi katero od zgodovinskih figur, denimo Fidela Castra, haitijskega zločinca Papa Doc Duviviera ali pa kar nemškega popevkarja Louja Bego. Četudi igra ne poteka v ritmih njegovega Mamba številka 5 pa je Tropico zaslovel tudi s svojo glasbo. Produciral jo je namreč znameniti Daniel Indart in z njo pobral tudi več nagrad. Glasbo izvajajo umetniki iz Kube, Kolumbije, Dominikanske republike in drugih karibskih dežel, soundtrack za igro pa morda prekosi le legendarni Buena Vista Social Club.
Danes je igra še vedno na volja za drobiž na GOG.com, skupaj z razširitvijo Paradise Island in neposrečenim, gusarsko obarvanim Tropico 2. Pravice za igro so kasneje odkupili švabi Kalypso Media in v svoji maniri izdali še pet bolj ali manj enakih nadaljevanj, zadnjega v letu 2019. Tudi nadaljevanja niso slaba. Igri dodajo več kart, dodatne industrije in naravne nesreče, ki pestijo ta mali otoček. Vendar pa nikoli niso dosegla šarma, ki je preveval izvorno inačico. Veste, bil sem na Kubi. Bajte tam so obarvane z enakim odtenkom modre ali rumene barve kot one v igri. Na nebu se v toku trgovskih vetrov, ki prevevajo Antile, kot ovčice podijo prav takšni oblački kot v igri. Skratka, nekdo se je potrudil. V Tropico je ujet duh karibov, v dobrem in v zlu. Želja po samobitnosti in veselju, vseprisotna grožnja ameriške intervencije, ves kič in pomp tamkajšnjih vladarjev. Tako lahko za nekaj ur prav takšen postaneš tudi sam, s tem pa nahraniš onega uvodoma omenjenega diktatorja.
