Medtem ko so nam letošnji predvolilni plakati vsiljevali vizijo prihodnosti, kjer prepevamo le slovenske pesmi, in sejali paranojo z agresivnimi pripisi “NE!” ob fotografijah migrantov, je umetniška skupnost v Pekarni ubrala povsem nasprotno smer. Deset slovenskih in avstrijskih umetnikov je v sklopu festivala GUSTART skozi svoja dela nagovorilo tematiko rušenja predsodkov. Skozi različne medije in zorne kote so umetniki na razstavi Predsodki / Prejudices v Galeriji Hladilnica Pekarna nastavili ogledalo družbeni ozkomiselnosti. Namesto frajtonarc in obujanja tradicije pa so svoj pogled usmerili naprej.
Čas, ki je pred nami, se je tako že na predvolilnih ulicah pokazal kot test človečnosti. Predvsem pa kot test tega, v kolikšni meri bomo dopustili, da nam vsakdan usmerja sistemsko vcepljena paranoja, ki bo v prihodnjih tednih in mesecih še pričakovano naraščala. Ob zaključku festivala se je vizija prihodnosti, osvobojena iluzij in predalčkanja, konkretizirala v Dvorani Gustaf. Poslušali in ogledali smo si avdio-vizualni performans z elektronsko glasbo projekta Trilowbeat [tríloubít] in vizualijami umetnika Tolge Balçija.
Trilowbeat sestavljajo trije glasbeniki - intermedijski ustvarjalec in noiser Chemomorph, iranski multiinstrumentalist Bang Bangal in svojeglasbena ustvarjalka Muzikačaka. Glasbo so umetniki označili kot “haloško-perzijsko-prekmurski golaž”. V njej so kombinirali tradicionalne in eksperimentalne zvoke različnih kultur. Že odrska postavitev je na prvi pogled obetala večplasten zvok - na odru je bilo vsaj dvakrat toliko instrumentov kot nastopajočih. Prvi vtis ni zavedel, pred nami je bil večer hipnotične multikulturne psihedelije.
Nastop se je odprl z nežnimi ambientalnimi toni sintetizatorjev. Njihovo večplastnost je dopolnil umirjen perzijski vokal Bang Bangala, ki je glasbi dodal močno čustveno težo. Začetna mističnost pa ni ostala ujeta v coni udobja, zasedba je v glasbo subtilno vpletla tudi elemente eksperimentalnega noisea. S tem je stopnjevala hipnotičnost in ustvarila stalno prisotno napetost. Pesem je mestoma izbruhnila v bas solaže in solaže s piščalko duduk [dudúk]. Nato pa zvok prepletla z atmosferičnimi sintetizatorji. V ozadju smo videli abstraktne premike črt in vijug, ki so v povezavi z glasbo ustvarili sinestetičen občutek.
Za vizualije je poskrbel umetnik, kipar in svetlobni improvizator Tolga Balçi. Grafike so se premikale vse od abstraktnih oblik in glitchy gradientov do video kolažev z urbanimi motivi potovanj po Turčiji in Norveškem. Grafike niso bile prepuščene avtomatski avdio-reaktivnosti, ampak jih je Balçi usmerjal ročno, v sinergiji z igrano glasbo.
Koncert se je nadaljeval v bolj dinamičnem ritmu. Skladbo z anatolskim beatom so spremljale vizualije turških ulic in trgovin. Bang Bangal pa je zasviral na tradicionalno anatolsko brenkalo saz. Urbani vizualni motivi so ustvarili kontrast z organskim občutkom glasbe, hipnotičnost pa se je prenesla tudi na (zmeraj bolj) zibajoče obiskovalce. Naslednja skladba je vodila v bolj elektronske vode, z več dinamičnega ferceranja in noisy vložkov.
Sobotni “zvočni golaž” je nato prešel v sklepno fazo. Na zaslonu so se izrisale psihedelične vizualije - v črnem krogu na oranžnem ozadju so lebdele ilustrirane ikone iz islamske knjige Čudesa stvarstva. Te starodavne podobe živali so v Gustafu na novo zaživele ob spremljavi nežnih sintetizatorjev in vokala, ki je prehajal iz farsija v slovenščino. Bili smo nekje med Iranom, Prekmurjem in Halozami in samo lebdeli v tem kulturnem hibridu kot ikone na zaslonu.
Konec je bil rahlo nenaden in sramežljiv - brez priklona in brez priložnosti, da bi zasedbo z aplavzom povabili nazaj na oder. Chemomorph je tehniku samo naročil: “lahko zaj ono muziko daš, ko je mapa tam ‘PO KONCERTU’.” Malo hecen zaključek glede na atmosferičnost zadnje pesmi je bil budnica, da se vrnemo nazaj v realnost.
V sklopu tematike rušenja predsodkov je bil zaključni dogodek projekta odličen povzetek. Prepletanje tradicionalnih zvokov je namreč ustvarilo občutek, da so se na sobotnem koncertu zabrisale vse meje. Z zaključkom festivala in zaprtjem razstave pa se je debata o predsodkih šele odprla. V kakšno prihodnost se usmerjamo? Ali bomo živeli v realnosti ali v iluziji predsodkov ter kako odprtomiselni smo še lahko v svetu, ki nas uperja drugega proti drugemu?
V časih, kakršni se kažejo na obzorju, postane eksperimentalna, čezmejna umetnost nujno sredstvo za prebijanje namerno ustvarjenih zidov. Avstrijsko-slovenski projekt je dokazal ravno mednarodno povezovanje in ustvarjanje novih svetov, v katerih se občutki mej, predsodkov in paranoje razgradijo.
