V teh dneh obeležujemo začetek delovanja Društva prijateljev Sovjetske zveze. Junija 1940 so namreč napredne politične sile, na čelu s Komunistično partijo Slovenije, začele oblikovati široko antifašistično platformo, na temeljih katere je bila pozneje organizirana Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Častni predsednik novega društva je postal nekdanji ljubljanski župan in liberalni voditelj Ivan Hribar.
Že pred začetkom druge svetovne vojne se je slovenski meščanski tabor začel vse bolj odkrito spogledovati z idejami fašizma in nacizma. Z napadom na Poljsko septembra 1939 in padcem Francije v naslednjem poletju je tudi v zunanji politiki jugoslovanskega kraljevega režima prišlo do preobrata, saj se večnacionalna balkanska država na oslabljene zahodne sile ni mogla več zanašati. Vladajoča politika je v upanju, da se lahko izogne vojni, začela z nacifašističnimi silami zgolj še dejavneje sodelovati. Z naraščajočo grožnjo napada na Jugoslavijo je tudi med meščanskimi krogi prišlo do delitev. Za kraljevino sta se namreč vse jasneje izrisovali dve strateški možnosti: odvisnost od nacifašističnih sil ali ohranitev neodvisnosti z naslonitvijo na Sovjetsko zvezo.
Zavezništvu s socialistično državo so bili v Jugoslaviji najbolj naklonjeni komunisti, ki jih je kraljevi režim ostro preganjal in zatiral. Komunistična partija Slovenije (KPS) je zato sprožila pobudo za ustanovitev Društva prijateljev Sovjetske zveze (DPSZ), ki naj bi se zavzemalo za začetek jugoslovanskega povezovanja z velesilo na vzhodu. Ker KPS zaradi prepovedi svojega delovanja te pobude ni mogla uresničevati sama, je vanjo vključila tudi druge napredne sile in zaveznike. Da bi pobuda dobila vsenarodni značaj, je bilo treba zanjo pridobiti tudi ugledna imena iz kulturnih krogov ter predvsem vplivne posameznike iz meščanskih političnih vrst.
Ključno ime, ki ga je slovenskim komunistom z Borisom Kidričem na čelu uspelo pridobiti na svojo stran, je bil znameniti ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je mesto vodil med letoma 1896 in 1910 ter se v tem času uveljavil kot najpomembnejša osebnost liberalnega političnega tabora pri nas. Kot eden izmed radikalnejših voditeljev slovenskega narodnega gibanja se je Hribar vseskozi odločno zoperstavljal vplivu nemštva v prestolnici. Kot zaprisežen podpornik panslavizma je že tedaj zagovarjal povezovanje s slovanskimi narodi na čelu z Rusi, zaradi česar so ga avstrijske oblasti med prvo svetovno vojno celo zaprle.
Nekdanji liberalni voditelj je pozneje v času prve Jugoslavije sicer komunizmu nasprotoval, vendar je mlademu Kidriču kljub temu uspelo meščanskega politika prepričati, da se Društvu pridruži kot prvopodpisani član in častni predsednik. Hribar je namreč brezpogojno nasprotoval uklanjanju nacistični Nemčiji in fašistični Italiji, v politični naslonitvi na Sovjetsko zvezo pa je prepoznal edino možno rešitev za preživetje ogrožene jugoslovanske države, pri nastajanju katere je tudi sam dejavno sodeloval.
S Hribarjevim podpisom je podpornikom povezovanja s Sovjetsko zvezo uspelo dati gibanju močno veljavo tudi zunaj komunističnih vrst. Poleg njih so k organizaciji zbiranja podpisov za ustanovitev društva pristopili tudi krščanski socialisti in napredni del liberalnih Sokolov. Pomemben prispevek k razvoju sokolskega gibanja na Slovenskem je dal tudi Hribar, ki je društvo vodil še v času Avstro-Ogrske. To panslovansko telovadno društvo, ki je združevalo šport z narodnimi in liberalnimi idejami, je že v šestdesetih letih 19. stoletja prodrlo k nam s Češke in postalo eden izmed ključnih dejavnikov narodnega organiziranja na Slovenskem.
Priprave za ustanovitev DPSZ so se začele konec junija 1940, do srede julija pa je bil že sestavljen odbor, ki je kmalu oblastem predložil prošnjo za dovoljenje za ustanovitev društva. Kljub podpisom pomembnih in spoštovanih osebnosti iz sveta politike in kulture, na čelu z Ivanom Hribarjem, je antikomunistična oblast prošnjo vseeno zavrnila, režimski tisk pa je podpisane ožigosal za »prijatelje rdečega imperializma«. Iniciativni odbor je zato sprožil ljudsko akcijo zbiranja protestne peticije. Decembra 1940 je eden glavnih pobudnikov zavrnjenega društva, književnik Josip Vidmar, odpotoval v Beograd in sovjetskemu veleposlaniku izročil zbrane podpise v umetniško izdelani skrinjici, prekriti z marmorno ploščo z vdelanim zemljevidom Slovenije. Kljub nadaljnjim poskusom društvo uradnega dovoljenja za ustanovitev nikoli ni dobilo.
6. aprila 1941 so nemške sile v jutranjih urah z bombnim napadom na Beograd naznanile začetek vojaške invazije. Po enajstih dneh bojev je poražena kraljevina dokončno kapitulirala, razkosano slovensko ozemlje pa so si razdelile Nemčija, Italija in Madžarska. Slovenski narod je bil pod novo oblastjo obsojen na prisilno asimilacijo, izgon in iztrebljanje.
Le dan po uradni kapitulaciji kraljevine, 18. aprila, se je 89-letni nekdanji župan, zavit v jugoslovansko zastavo, pognal v Ljubljanico in tako končal svoje življenje. Za seboj je zapustil poslovilno pismo s Prešernovimi verzi: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.« Hribarjev samomor tako ni odmeval le kot dejanje obupa, temveč tudi kot simbolni akt upora, množična prisotnost na njegovem pogrebu pa je bila zgovorna manifestacija nasprotovanja tuji zasedbi.
Le devet dni po smrti Ivana Hribarja so se politične skupine iz DPSZ zbrale na tajnem sestanku v Vidmarjevi hiši v Rožni dolini. Slovenski komunisti, krščanski socialisti in Sokoli so na ustanovnem srečanju Osvobodilne fronte sprejeli odločitev o oboroženem uporu proti okupatorju, zavezniška gibanja pa so soglasno potrdila predlog, da se za narodno in socialno osvoboditev organizirajo vsi protifašistično usmerjeni Slovenci.
Avtor prispevka je Grega Hrib.
