Dobrodošli v novi radijski sezoni Časa pošasti. Zunaj je še vedno ista sezona. Tokrat se bomo lotili knjige Od nacionalnega do kompradorskega kapitalizma Marka Hočevarja, ki je letos izšla pri založbi *cf.
Gre za ključno delo slovenske gospodarske in vzporedno tudi politične zgodovine, ki nas povzeto in ovrednoteno skozi mirijado dokumentov in drugih virov informacij popelje od začetka samostojne Slovenije do današnjega trenutka. Zaradi obsežnosti gradiva se bomo knjige lotili v dveh delih. Prvi bo obravnaval obdobje od osamosvojitve do začetka svetovne finančne krize leta 2008.
Hočevarjeva analiza skozi vzvratni pogled razlaga tudi današnjo politično situacijo. V javnosti imamo podobo dveh popolnoma nasprotujočih si političnih taborov s popolnoma različnim odnosom do gospodarstva in sociale. V nasprotju s tem avtor pokaže, da je šlo v prvem poosamosvojitvenem obdobju za poskus vsesplošnega plenjenja in uveljavitve doktrine šoka, kakršno so spoznali milijoni drugih v nekdanjem vzhodnem bloku. Hitro sta sledila padec standarda in rekordna brezposelnost, razkroj pa so z množično stavko preprečili tedaj močni sindikati.
Z novimi kapitalisti, ki si pogosto prav tako niso želeli hitre izgube dobičkov v rokah imperialističnega kapitala, so oblikovali model politike in gospodarstva, ki ga še danes poznamo pod imenom socialno partnerstvo. Ureditev se je stabilizirala in utelesila v politični hegemoniji stranke LDS, ki je združevala najširšo sfero kapitalskih interesov ter vključevala tudi konservativne struje.
Vendar pa s tem ni fiksirala dokončne forme države kot socialne demokracije. Na poti k Evropski Uniji je prihajalo do vedno večji koncesij mednarodnemu kapitalu in uvajanja neoliberalnih reform, navsezadnje tudi prehajanja bank v tuje lastništvo. Ko se danes politiki na tako imenovanem levem polu sklicujejo na socialno partnerstvo, koncept iz srede devetdesetih, se sklicujejo predvsem na mit. Temu nikoli ni bilo namenjeno obstati in ni ga odpravil Janša, temveč postopoma vse zaporedne vlade.
Res pa je, da je Janševa vlada, ki je nastopila leta 2004, proces pospešila. V tem nastopu lahko prepoznamo ves cinizem njegove politike. Sam Janša do tedaj sploh ni imel prepoznavnega gospodarskega koncepta. Pred preimenovanjem v Slovensko demokratsko stranko je šlo za Socialnodemokratsko. Ideje so bile meglene in neusmerjene. Linijo je začrtala predvsem skupina neoliberalnih mladoekonomistov, ki so nasprotovali obstoječemu “tovariškemu kapitalizmu” in zagovarjali pospešitev neoliberalnega pristopa. Zdi se, da so Janševi obsesivni želji po oblasti in njegovemu političnemu resentimentu moč dali šele ti ekonomisti, ki so s svojimi idejami na stranko uspeli vezati nove ambiciozne posameznike, željne postati kapitalisti.
Leta 2004 se je jajotu vse posrečilo. Slovenija je vstopila v Evropsko Unijo in z njo v svetovni obtok financializacije. Poceni krediti ob pomoči zadolževanja slovenskih bank pri tujih so padali kot za stavo, s pomočjo državnih institucij pa se je z odkupi utrjeval in sočasno ustvarjal slovenski kapitalistični razred. Pri tem ni šlo niti brez obstoječih “tovariških kapitalistov”, ki so svoje interese skušali zastopati skozi novoustanovljeni Forum 21. Danes ga poznamo kot krog levo usmerjenih intelektualcev, estradnikov in politikov, v veliki meri pa je šlo tudi za gospodarski blok. Pri novem valu privatizacije je prišlo do preloma z LDS hegemonijo, vendar pa tudi do sodelovanja levih in desnih tajkunov, denimo Bavčarja in Boška Šrota, danes znanih zapornikov.
Hkrati pa so slovenski kapitalisti svoja zlata štiri leta želeli dopolniti s tem, da bi prešli od enostranske podrejenosti imperialističnim gospodarstvom k elementom imperialističnega širjenja na Zahodni Balkan. Tedanja vodja gospodarske zbornice Marta Kos, danes predstavnica Evropske Unije na tem območju, je to utemeljevala s poceni delovno silo in surovinami. Klasični imperialistični diskurz torej, ki razbije še zadnje iluzije, da Evropsko Unijo na Balkanu zanimajo kakršnekoli pravice in pozivi protestnikov. Poskus naskoka pa je v patetično usedlino pokroviteljstva brez dejanskega vpliva preprečila finančna kriza.
Prvi del knjige nam razloži protislovno enotnost desnega in levoliberalnega političnega tabora, ki se zaradi prepletenih interesov nikakor ne more izviti iz sovražnega objema, s tem pa tudi ne volilci. V naslednji oddaji se skozi branje tega prelomnega, učbeniškega dela, lotimo pokriznega obdobja, ko je zaradi nestabilnosti in nezmožnosti vzpostavitve nove hegemonije ta prisilni objem postajal le še bolj železen. In nas stiska še danes, ko se nakazuje nov zgodovinski prelom.
Naš povzetek je seveda precej poenostavljen. V knjigi se namreč pojavljajo številna imena, danes znana ali pozabljena, politikov in intelektualcev, dokumenti različnih nacionalnih in mednarodnih institucij ter opombe pod črto, ki pogosto zasedajo večino strani. Knjiga je zato veliko bolj zavezujoča, kot jo uspemo tu predstaviti, hkrati pa je, kljub svoji teoretski izčiščenosti, pisana jasno in dostopno tudi za širšo publiko.
