31. oktobra 1972, je s položaja predsednika slovenskega izvršnega sveta odstopil Stane Kavčič. Nekdanji vodja republiške vlade in najpomembnejši predstavnik »partijskega liberalizma« v Sloveniji je svoj mandat zaznamoval s krepitvijo nacionalizma in zagovarjanjem liberalnih tržnih reform. Slednje so povečale ekonomske razlike v družbi ter najbolj zahodno jugoslovansko republiko zbliževale z državami kapitalističnega bloka. Republiškemu in državnemu vodstvu s Titom na čelu je Kavčiča leta 1972 naposled le uspelo odstaviti.
Eden od pomembnejših mejnikov pri vzponu partijskega liberalizma v socialistični Jugoslaviji je bilo sprejetje t. i. gospodarske reforme leta 1965. Ta je med drugim predvidela znižanje carin, devalvacijo domače valute in nižje davke za podjetja, ki so hkrati pridobila večjo samostojnost. Novo tržno usmeritev jugoslovanskega socializma je leto pozneje dodatno spodbudil obračun s centralizmom, kar je okrepilo politično avtonomijo posameznih republik ter prispevalo k uveljavitvi nacionalno in liberalno usmerjenih komunističnih voditeljev na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji.
Ko je Stane Kavčič, nekdanji sindikalist in partizanski prvoborec, leta 1967 postal predsednik slovenske vlade, si je v skladu z novimi smernicami prizadeval preusmeriti slovensko gospodarstvo iz težke v lahko industrijo, okrepiti izvoz ter spodbuditi razvoj znanja, informatike in storitvenih dejavnosti. Simbol nove, potrošniško usmerjene gospodarske strategije je postal ljubljanski Maximarket, zgrajen v tem obdobju nasproti skupščine, leto po Kavčičevem nastopu funkcije pa je Televizija Ljubljana začela predvajati Dnevnik tudi v slovenskem jeziku.
Enotnost Zveze komunistov Slovenije (ZKS) se je prvič resneje zamajala po izbruhu t. i. »cestne afere« julija 1969. Zvezna vlada v Beogradu je Sloveniji tedaj odrekla pričakovana finančna sredstva za gradnjo odseka načrtovane primorske avtoceste, posojila Svetovne banke pa namenila drugim projektom v manj razvitih jugoslovanskih republikah. Takoj zatem je v Sloveniji prišlo do izbruha šovinizma in medijskih napadov na zvezno vlado, ponekod pa so bili organizirani celo manjši protesti. Odločitvi Beograda je dejavno nasprotoval tudi Stane Kavčič, ki se je politično vse bolj spogledoval z nacionalizmom. Že pred tem se je poleg večje avtonomije zavzemal tudi za to, da bi Slovenija revnejšim republikam nakazovala manj finančnih sredstev. Zvezni izvršni svet, ki ga je tedaj vodil ravno Slovenec Mitja Ribičič, je pri svoji odločitvi vztrajal. Utemeljeval jo je s tem, da je bila Slovenija že upoštevana pri razdelitvi drugih posojil in da bo pri financiranju avtocestnega projekta prišla na vrsto drugič.
Zaradi spora je bil teden pozneje sklican partijski vrh, na katerem je glavnina jugoslovanskih komunistov s Titom na čelu obsodila nacionalistično politiko slovenskega izvršnega sveta. Kljub Titovi ostri kritiki je Kavčič vseeno ostal na čelu slovenske vlade, ki pa je izgubila del podpore med domačimi komunisti. Slovenska partija se je namreč v veliki meri razdelila na Kavčičeve zagovornike in podpornike Franceta Popita, tedanjega voditelja Zveze komunistov Slovenije. Slednji je kot predsednik ZKS večkrat javno kritiziral podpihovanje nacionalizma in t. i. »tehnobirokratizem«. S tem izrazom so na komunistični levici označevali pojav, pri katerem so namesto delavcev in samoupravnih organov vse večjo vlogo pri odločanju prevzemali direktorji, menedžerji in uradniki, ki so zaradi tržnih reform v obdobju partijskega liberalizma pridobili večjo družbeno in gospodarsko moč.
Tovrstnim nesocialističnim praksam v družbi se je zoperstavilo tudi levičarsko študentsko gibanje, ki je opozarjalo na grožnjo restavracije kapitalizma v Jugoslaviji. Pred dokončno odločitvijo za zasedbo Filozofske fakultete v Ljubljani spomladi 1971 se je študentom na pogovorih pridružil celo Stane Kavčič, ki jih je skušal odvrniti od načrtov. Ljubljanski študenti njegovih prizadevanj niso upoštevali, saj so le nekaj dni pozneje zasedli prostore fakultete pod geslom »Naše gibanje je boj za socializem.«
Politične napetosti in afere so se nadaljevale. Poleg slovenskega nakupa orožja v tujini za novoustanovljeno Teritorialno obrambo, o katerem Jugoslovanska ljudska armada ni bila obveščena, je poleti 1971 izbruhnila še t. i. »afera 25 poslancev«. Del liberalno usmerjenih poslancev je namreč v slovenski skupščini brez soglasja Zveze komunistov in mimo uradno predlaganih kandidatov predlagal svojega kandidata za člana jugoslovanskega predsedstva, kar je še dodatno načelo enotnost v partijskih vrstah.
Politični vrh s Titom na čelu se je do tedaj že dobro zavedal nevarnosti liberalnih reform in nacionalizma, ki sta vse bolj ogrožala enotnost in socialistični značaj skupne države. Že konec leta 1971 je Titu uspelo odstaviti politično vodstvo na Hrvaškem, jeseni 1972 pa še v Srbiji. Kmalu zatem je jugoslovanski predsednik ob podpori Franceta Popita dosegel tudi odstop Staneta Kavčiča. Po 29. seji Centralnega komiteja ZKS se je moral slovenski politik zaradi številnih očitkov naposled umakniti. Odstop s položaja predsednika Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije je podpisal 30. oktobra 1972, na svoj 53. rojstni dan.
Padcu partijskega liberalizma je sledilo obdobje t. i. dogovorne ekonomije, ki je deloma omejila tržne odnose v gospodarstvu. Ta usmeritev se je tudi v Sloveniji ohranila vse do druge polovice osemdesetih let, ko je na čelo Zveze komunistov Slovenije (ZKS) stopil reformist Milan Kučan, predstavnik desnega krila tedanje slovenske partije. Pod njegovim vodstvom in v zaostrenih razmerah politične in ekonomske krize so se nacionalistične in liberalne težnje znova izrazito okrepile, ZKS pa se je do konca desetletja dokončno preobrazila v meščansko stranko liberalnega tipa.
Zgodovinski prispevek je nastal v sodelovanju med Inštitutom za delavske študije in Radiem Marš.
