Zdravo, tokrat se lotevamo še drugega dela knjige Marka Hočevarja, Od nacionalnega do kompradorskega kapitalizma, ki je letos izšla pri založbi *cf. V prejšnji oddaji smo se dotaknili prvega obdobja gospodarske zgodovine samostojne Slovenije, ki je temeljil na poskusu ustvarjanja nacionalne buržoazije. Sprva skozi hegemonski projekt stranke LDS, nato pa tudi preko Janševe vlade, vse do svetovne gospodarske krize leta 2008. Drugo fazo tega obdobja je spremljal tudi poskus prodora slovenskega kapitala v države nekdanje Jugoslavije s pomočjo izdatnega kreditiranja, ki pa je zaradi krize propadel.
Hočevar prikaže, kako je kriza premešala vse karte. Najprej je nastopila vlada pod vodstvom SD Boruta Pahorja. Socialni demokrati so se že pošteno premikali v smeri blairovske tretje poti in zagovarjali več prožnosti in privatizacijo javnih storitev. Kot odziv na krizo so zagovarjali varčevanje in vzpostavili tudi kratkotrajno zavezništvo z SDS, ki je nato vlado formiral leta 2012. V skladu z zahtevami Evropske Unije se je lotila novega gospodarskega projekta razprodaje državnega premoženja tujim lastnikom in sanacijo bank. V ta namen je ustanovila Družbo za upravljanje s terjatvami bank in Slovenski državni holding. Sindikati so se njuni ustanovitvi želeli zoperstaviti z referendumom, ki pa ga je ustavno sodišče prepovedalo. Ker je vlada doživela množične proteste in dočakala nezaupnico, je naloga dokončanja tega projekta padla na naslednjo vlado pod vodstvom Alenke Bratušek.
Ta je že takoj po nastopu mandata razglašala nujnost preprečitve možnost referendumskega glasovanja o davkih in nekaterih drugih za delavstvo bistvenih zakonodajnih temah. Hkrati je uvedla zlato fiskalno pravilo, ki je zakonsko omejila javne izdatke, s pomočjo tujih agencij, pri čemer je sodelovala tudi naslednja vlada Mira Cerarja, pa naredila seznam podjetij za prodajo. S tem je bil konec projekta ustvarjanja nacionalne buržoazije in začetek kompradorskega kapitalizma dokončno utrjen. Kar ni uspelo vladi SDS, sta suvereno izpeljali obe liberalni vladi. Temu je s svojimi spodbudami, svetovanjem in konferencami močno pripomogla plenilska Ameriška gospodarska zbornica, pri čemer se je ameriška ambasada celo poskusila vključiti v oblikovanje vlade. V tem obdobju je bilo v nekem smislu tudi konec suverenosti in preostankov gospodarske demokracije, ki bi omogočala vsaj približno koherenten razredni boj.
Vse stranke so postopke zagovarjale s klasičnim moralističnim argumentom kot ga vsak na svoj način še danes uporabljata tako antijanšizem kot janšizem: da ne smemo izgubiti verodostojnosti v očeh mednarodne javnosti. V takratni situaciji je to pomenilo, da se je treba podrediti plenilskim finančnim elitam, ki so sprožile krizo, obubožale milijone in zdaj zahtevajo socializacijo lastnih dolgov ter izpadov profitov. Spomnimo se, da se je tedaj močno razširil tudi diskurz o vrednotah, ki je bil v veliki meri uperjen proti tajkunom oziroma zametkom nacionalne buržoazije. Ta se je v svojem podvigu med letoma 2004-2008 namreč pretirano zadolžila. Govoričenje o vrednotah pa je služilo tudi kot kritje za razprodajo in izključitev delovnih ljudi iz procesov odločanja. Politične stranke so ga dopolnjevale s pokroviteljskimi ocenami o nedoletnosti prebivalstva. Pri tem je grozil tudi primer Grčije, ki so jo finančne institucije in Evropska Unija popolnoma izčrpale. Varufakis je izjavil, da je bil slovenski finančni minister v vladi Mira Cerarja, Dušan Mramor, tako fanatično naperjen proti suverenističnim težnjam tedanje grške vlade, da mu je celo koristil. Ustavil se je tudi večji val izvoza slovenskega kapitala na Zahodni Balkan, medtem, ko so kapitalisti s tega območja začeli v Slovenijo izvažati svojega. Patetičen poskus, da bi Slovenija postala mikroimperialistična sila, se je sfižil in govoričenje o pomembni vlogi, ki naj bi jo imela pri evrointegracijah na tem območju, je zgolj sanjarjenje.
Drobljenje sindikatov in izguba državnega premoženja za katerim bi stale levoliberalne stranke je, sklepamo, pripeljalo do sodobnega stanja, v katerem imamo samo še janšizem in antijanšizem. Politika janšizma je negativna, nasprotovalna in brezsramno neoliberalna, zato ji uspeva ohranjati bazo, medtem, ko se levoliberalci v odsotnosti gospodarske baze ne morejo konsolidirati, zato jim ostane le negacija negacije, torej antijanšizem. V gospodarskem smislu pa vlada temeljni konsenz: Slovenija ni več suverena država, s tem pa je delavski razred glede vprašanj ohranjanja socialne države bolj ali manj prepuščen na milost in nemilost diktatu mednarodnega kapitala. Zdi se, da ta delavski razred egalitarno kulturo in se še vedno domoljubno upira njenemu popolnemu razkroju, medtem, ko si desnica, ki zgolj performira domoljubnost, prizadeva za uničenje.
Osrednje kvaltiete knjige Marka Hočevarja smo izpostavili že v prejšnji oddaji, tokrat lahko dodamo le še naslednje: s tistim, ki ni prebral dela Od nacionalnega do kompradorskega kapitalizma, odslej nima več smisla razpravljati o slovenski politiki.
