MARŠ 26 pod streho Gustafa in Narodnega doma.
Arhivske oddaje
Vljudno vabljeni na praznovanje 26. leta delovanja mariborskega študentskega in skupnostnega medija Mariborski radio Študent – MARŠ. Kot že leta doslej ob tej priložnosti pripravljamo več sklopov koncertov, kjer glasbe iz MARŠ-evega etra na frekvenci 95,9 MHz predstavljamo na mariborskih odrih v koncertni obliki. Česa vse se lahko nadejamo:
Vojna je dobiček. Sirski konflikt pa lep dokaz. V politično geo - strateški položaj tega področja vstopa kar nekaj akterjev.Z izkazovanjem vojaško -tehnološke "premoči" se pletejo različna politična zavezništva.Eni so za radikalno, drugi ščitijo svoje interese, tretji se navajajo na igro.
Pariška konvencija 195 držav išče in raziskuje možnosti, kako bi spustili raven toplogrednih plinov pa še, kako bi Zemljo ohladili vsaj za dve stopinji. Pogajanja se odvijajo okrog pol stopinje, ko bi lahko, po drugi strani, z že podpisanimi podobnimi preskusi s preteklosti že dosegali pomenljive rezultate. Črke ostajajo na papirju, vse lepe in poštimane kot pravijo, da ni možnih reinterpretacij. Dejanja pa so, kot vidimo, usmerjena predvsem v povišanje proizvodnje dobičkonosnosti in zanimivih interpretacij.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci. Pred nami je izven redna, dalo bi se reči, da celo obredna Polizika. Tokrat bomo na valovih Radia MARŠ predvajali posnetek pridigê našega kardinala dr. Franca Narodeta.
Pestro dogajanje z več perečih žarišč kaže, kot da je Evropa v vojni. Begunska kriza polni novice, odpira razprave, podpihuje predsodke in širi strah. Na meje pošilja vojake, gradijo se ograje. Po terorističnih napadih v Franciji pa se sploh širi strah, napihuje predsodke, podpira napade na skrajne islamistične sile, polni novice, izbira med svoboščinami, postavlja izredno stanje in brani svoje meje.
Demokracija je zelo zapletena stvar. Demokracija je proces, ki se ga poskuša obvladat že vsaj dve tisočletji, a kot kaže brez uspeha. Demokracija v osnovi pomeni, da je ljudstvo tisto, ki vlada. V našem primeru, pa če se konkretno opiram na evropske primere ali samo pogledamo našega, slovenskega, lahko ugotovimo, da demokracija kot taka NI način, ki deluje, ne na evropskih tleh, še manj pa na slovenski grudi. Kako to?
Beloruska novinarka in pisateljica Svetlana Aleksijevič, letošnja Nobelova nagrajenka za literaturo, dokazuje s svojim delom, da je upor proti totalitarnim zagotavljanjem resnice možen in to na način, ki presega para-državne meje, ko govori o malem človeku, pravzaprav skozi malega človeka, ki ostaja osrednji lik njenega zanimanja. V svojih delih skozi pogovore zaokroži pričevanja, ki so javnosti bolj ali manj zakrita, kot na primer, ko je šlo za poskus racionalizacije černobilske katastrofe.
Pestro se nam godi v tej dolini Šentflorjanski. Zaradi pomanjkanja sredstev se je g. Miha Turšič odločil za gladovno stavko; podpira namreč idejo, da je treba prevetrit vse tiste, ki po zakonu in z zakonom prispevajo k zmanjšanju proračunskih sredstev za kulturo, po drugi strani pa se bori za to, da bi KSEVTv(..) pridobil sredstva za "normalno delovanje", po vrhu vsega pa se postavlja na stran s prepričanjem, da je potrebno dvignit sredstva za kulturo s proračuna na cela 2% BDP.
Še zmeraj smo v krizi in, kot vse kaže v raznih medijih in debatah na socialnih omrežjih, ostajamo pri trenutno največji krizi, tej razvpiti krizi beguncev, ki se vali po Evropi in zadava na pre-nekatere bodičaste in druge mreže ter oblikuje mnenja posameznikom, ki so ali na eni strani ali pa se znajdejo na popolnoma drugi strani. Vmesnega stanja ni. Prav tako se Slovenci postavimo ali na eno politično stran ali vztrajamo pri drugi, diametralno nasprotni. Ali imamo raje najboljšega soseda ali pa edinega slovenskega trgovca. Ali pa imamo absolutno prav in vsi drugi narobe.
