V tržni vojni, ki jo zadnje desetletje vedno bolj eksplicitno in intenzivno bijeta Ljudska republika Kitajska in Združene države Amerike, kjer slednja svetovna velesila s svojo ideologijo in mediji izpodbija vsak kitajski poskus stika z zahodnimi potrošniki, z lahkoto spregledamo nenadne oaze, ki, kot produkti kitajske filozofije trdega dela, kolektivne intelektualne lastnine in, seveda, kakor se za kitajski trg spodobi, miljarde yuan-ov (youAn) državnih subvencij, uspevajo, kot neke sorte kiber-komunistična središča razvoja.
