Začetek aprila - prebujamo se iz zimskega spanca, haluciniramo zaradi cvetnega prahu v zraku, v nedeljo pa nas čakajo prelomne madžarske volitve. Popolno kaotičen teren torej, da zavijemo s klasičnih koncertnih tirnic in petkov večer preživimo v družbi klovnovsko-glasbene zasedbe Poetically Uncorrect.
V klubu Narodnega doma Maribor smo minuli petek prisluhnili njihovemu 21. performativnemu koncertu, tokrat v organizaciji Društva ZIZ. Zasedbo Poetically Uncorrect sestavlja slovensko-madžarsko-nomadska ekipa: Maja Dekleva Lapajna, Gergely Dózsa in Simeon Huzun. Skupina izhaja iz sveta performensa, plesa in klovnovstva, zato je njihov izraz primarno nastopaški, glasbeno pa eksperimentalen. Tako kot so “nekorektni” poetično, so “nekorektni” tudi žanrsko. Zasedba je namreč zvočno fluidna - gibljejo se nekje med samoreflektivnim pankom, iskanjem lepote v fušu in treši sintesajzerskimi utripi.
Koncert je otvorila skladba Enkrat je prvič. Po besedah zasedbe - “ker se šika, da je to prvi komad.” S skladbo smo dobili uvodni vtis teatralnosti večera pred nami. Troglasje je spremljala harmonika, ki je zaradi svoje ritmičnosti dodala nekoliko šansonski pridih. Preprosto, a učinkovito besedilo je šaljivo nakazalo tematiko minljivosti, skladbo pa je zasedba spremenila v šov. Stopnjevali so intenzivnost in skladbo prekinjali ob nepričakovanih trenutkih. S tem so prebijali četrto steno in igrivo zavajali publiko, ki se je že ob tonu prve skladbe občutno sprostila.
“Ostali komadi niso neskončni,” nas je pomirila zasedba, preden je nadaljevala z repertoarjem. Nadaljnje pesmi kot je denimo Tiramisu, so melodično nadaljevale prej načet šaljiv ton, tokrat ob spremljavi ukulel in dramatičnih solaž s kazoojem. Hkrati je melodijo spremljalo komično, a tudi rahlo melanholično besedilo: “Molčeč v glasni družbi, brezposeln v službi, kjerkoli že, nikjer mi ni komot.”
Podoben kontrast med svetlo melodijo in morbidnejšim besedilom je še nekoliko poglobila skladba Lecc Divorsz (let’s divorce). Gergely je sicer po izvedbi razkril, da ni bil nikoli poročen, vseeno pa se je čutilo, da pesem črpa navdih iz osebne izkušnje razpadlega odnosa. Skozi glasbo in nastop se je pokazala kombinacija iskrene bolečine in katarzičnega smeha, kar je ustvarilo prostor, v katerem se je cinizem raztopil v iskrenost.
Po ZIZ-ovskem principu “osebno je politično”, je tudi zasedba Poetically Uncorrect svoje skladbe usmerila navzven. Komad So Important se je začel z nagovorom o prihajajočih madžarskih volitvah, kjer se je prvič po šestnajstih letih prebudilo upanje in zgodil padec Orbánovega represivnega režima. Pesem je vsake toliko časa izbruhnila v refren madžarske ljudske pesmi Hej, Jancsika, potem pa se spet vrnila nazaj v ostro brenkanje.
Iz intenzivnejših pesmi so skladbe prešle tudi v nežnejše sfere. Skladbi Luna in Bubbles sta ustvarili atmosferično poslušalsko izkušnjo. Pri skladbi Luna smo bili v čisti temi, le s projekcijo zvezdic po opečnih stenah kluba. Pri skladbi Bubbles pa so nas pozvali, da zapremo oči in jih odpremo šele, ko se bomo počutili, da imamo pesmi dovolj. Medtem so nas spremljale nežne glasovne harmonije in kitarsko-ukulelsko brenkanje. Ta del koncerta je deloval meditativno, vendar je bil prehod iz komičnosti v resnost za poslušalce morda malce prehiter. Med mirnima skladbama se je namreč v publiki slišalo še malce hihitanja od uvodnega nagovora in prejšnjih pesmi.
Za konec se je vzdušje spet naelektrilo. Skladbi Ljubezen zdaj! in Sam se igram sta koncertu dodali bolj energičen pridih. Pristop je zasedba označila kot “punky” - nekaj med pankom in funkom. Obe pesmi sta delovali divje z govorom o ljubezni in impulzivnosti. Malo seksi, malo noro, ampak v sklopu dramatičnosti večera zelo smiseln zaključek. Za ton večera je poskrbel tudi tehnik Damjan Dobrina, ki ga je zasedba zelo ponosno označila kot “4. vogal, da skupina sploh stoji.”
Poetically Uncorrect so odlično tempirali vzdušje. Čutilo se je, da se je ob njihovem nastopu občinstvo sprostilo, se smejalo in vračalo veliko energije nazaj na oder. Zaradi svoje lahkotnosti je skupina pridobila zaupanje publike, ki se je nato pod njihovimi vajetmi pustila voditi skozi celoten spekter človeških čustev.
Ravno zaradi te avtentičnosti so žalostne pesmi, kot denimo Oprostite, ste kje videli mojo žalost?, zadele toliko globlje. Omenjena pesem je v ospredje postavila nežen vokal v kombinaciji z madžarskimi ljudskimi citrami. Instrument je pesmi dodal nekoliko nostalgičen pridih. Ker seveda ne bi šlo brez teatralnosti, sta se kasneje nežnemu vokalu pridružila tudi dramatičen jok in tuljenje, ki sta dodala nekoliko komičen element. Komad, ki govori o potlačeni žalosti, je zajel občutek manije, ki izbruhne iz ignoriranja svoje žalosti. Kot nam je v nagovoru pred pesmijo zaupala zasedba: “Žalost je fajn čutiti, ker to pomeni, da smo res živi.”
V nepredvidljivih časih, ko se upanje hkrati prebuja in postavlja pod vprašaj, zasedba Poetically Uncorrect odprtomiselno raziskuje in ustvarja nove možne svetove. Ob koncu koncerta nas je lahko zadel občutek, da turbulentnih časov ne rabimo jemati kot usodo. Ravno v poetično in žanrsko nekorektni mentaliteti namreč najdemo tisto človečnost, ki jo v trenutnih časih še kako potrebujemo.
Če ste petkov koncert zamudili, brez skrbi. Marca je namreč izšel album “Enkrat drugič”, ki ga lahko zavrtite sami ali slišite na MARŠu, spremljajte zasedbo na njihovih kanalih ali pa jih ujemete v živo enkrat drugič.
Na koncertu je bila Beti.
