Nekje v noči iz enajstega na dvanajsti april je izpod okrilja avstralske založbe Future Classics splaval prvi album avstralskega srcelomilca Chet Fakerja. Obetavni zelenec je začel nastopati približno dve leti nazaj pod osebnim imenom James Murphy, vendar si je moral kmalu nadeti psevdonim, ker je opazil, da ljudje hodijo na njegove koncerte napak poslušati Jamesa Murphya iz LCD Soundsystema. Chet Fakerja so mi metali pod nos že lani z njegovim EP-jem Lockjaw, in treba je bilo priznati, da fant sila neortodoksno miksa in zelo prepričljivo poje.
Da ne bi površinsko in kvazi-dohtarsko-muzikološko pristopali k albumu komad po komadu in pogrevali toplo vodo z ugotovitvami da so komadi čustveni, dobro elektronsko sproducirani in pop-aranžirani bom preložil sodbo o temperamentu in obstojnosti albuma še za nekaj časa, da bom lahko zagotovil, da niso čustva ki jih je vložil Faker v novi album le muha enodnevnica. V prvem udarcu torej polovica albuma Biult On Glass Chet Fakerja.
Najbolj močna žavba albuma je dvojnost. Ena od teh dvoličnosti sta downtempo lumporita dokaj kompleksna elektronika na eni strani in akordična soft-porn soul klaviatura ali preprosta električna kitara brez efekta v drugem ušesu. K nečemu takemu se nagiba tudi Nicolas Jaar in njegov projekt Darkside, ki ravnotako diskutira med čutnostjo in surovostjo. Velika razlika med Fakerjem in Jaarom pa je verjetno ravno v hipnotičnosti vokala, ki je zagovoto bolj na strani Fakerja, kljub nenehnemu liri?nemu lezenju v hla?e. Zaenkrat se še ne morem tako raznežiti da bi komade izčrpno konzumiral, zato šele premlevam album iz produkcijske strani in se ob minimalizmu in korektnosti naslajam in mečem na zobe.
Kot sem že omenil je prerano je soditi o temperamentu albuma že po petih dneh, vendar pa slutim, da bo zlezel marsikateri punci v u?esa in vpeljal Fakerja v vedno bolj pop vode. Album pušča v pričakovanju da spoznamo še bolj grobo stran Fakerja, če jo sploh ima - in tega bi bil vesel. V dveh letih je Chet Faker tako globoko zabredel v glasbeno industrijo, da mu gre zavidati, kakor mogoče tudi opozoriti, da zvezda ki močno sije zgodaj ugasne.
Luka Šinigoj
