Ko hebe kolonializem

Današnjo dozo delavskega zgodovine začenjamo z angolsko državljansko vojno. Začela se je 11. novembra 1975 z razglasitvijo njene neodvisnosti, in s tem konca portugalske 500-letne kolonizacije.

Portugalska kolonija je bila osnovana v 16. stoletju, na trgovini s sužnji. Vendar Portugalci so - zaradi odpora domorodnih skupin - popolno kontrolo nad ozemljem dosegli šele ob začetku 20. stoletja. Protikolonialni boj proti Portugalcem se je v 50. letih razvejil v tri nasprotujoča si odporniška gibanja: Prvo je bilo Narodno gibanje za osvoboditev Angole (vladajoča MPLA), ki sta ga podprla Sovjetska zveza in Kuba — pa tudi Jugoslavija; drugo, uporniško gibanje UNITA, prvotno maoistična in pozneje protikomunistična skupina, ki so jo podprle Združene države in apartheid režim Južne Afrike; tretia je bila militantna organizacija Narodna fronta za osvoboditev Angole (FNLA), ki so jo podprle Združene države in režim v Zairu, vendar je v vojni odigrala bolj obrobno vlogo. Državljanska vojna je zato pravilno opisana kot posredniška (“proxy”) vojna med Sovjetsko zvezo in ZDA, ki so skupaj s svojimi zavezniki podple med seboj sprte frakcije.

Protikolonialni boj se je okrepil z angolsko vojno za neodvisnost, med leti 1961 in 1974. Ta se je formalno končala, ko je bila na Portugalskem po državnem udaru ustanovljena vojaška vlada, ki je takoj privolila v predajo oblasti v angolski koaliciji, sestavljeni iz vseh treh gibanj. Vendar tranzicijska vlada je hitro razpadla zaradi nezaupanja med gibanji in s pomočje portugalske komunistične partije je prišla MPLA. Njen vodja Agostinho Neto, je 11. novembra 1975 razglasil neodvinost Angole. Tako je postal prvi predsednik Angole, kot marksistično-leninistične enostrankarske republike, in formalno zapečatil začetek državljanske vojne.

S prenehanjem hladne vojne pa se je pokazala prva priložnost za mir v Angoli.  Leta 1991 je bil podpisan mirovni sporazum, ki so mu sledile prve predsedniške in parlamentarne volitve, na katerih je večino dobila MPLA. Vendar niti to, niti drugi mirovni sporazum, podpisan leta 1994 v Lusaki s ciljem integracije in razorožitve UNITE, niso privedli do miru. Vojna se je končala šele februarja 2002, ko je angolska vojska ubila vodjo upornikov UNITE Jonasa Savimbija, kar je sprožilo ponovne razgovore o premirju.

27 let konflikta je terjalo najmanj pol milijona življenj, notranje razseljenih je bilo več kot 4 milijona ljudi, tretjina angolske populacije. Večini populacije ni imela dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe in vode, za tretjino angolskih otrok se je pričakovalo, da bo umrlo pred petim letom, s skupno pričakovano življenjsko dobo v državi manj kot 40 let. UNITA in vlada sta na tisoče otrok prisilili v bojevanje in na tisoče mladoletnih deklet, se je poročalo z vojaki UNITE. Nesanirane protipehotne mine še dandanes ogrožajo življenja civilistov, žrtve pa niso upravičenih do nobene državne podpore. Angoli že od osamosvojitve vlada ista stranka, MPLA, ki je sistematično zatirala disidente. Od izvolitve predsednika Joãa Lourença leta 2011, je vlada uvedla protikorupcijske ukrepe ter izboljšala stanje na področju medijske svobode in civilne družbe. Korupcija, kršitve predpisanega postopka (due process violations) in zlorabe s strani varnostnih sil pa še vedno ostajajo velik problem. 

_____

V vojnah umirajo mase nedolžnih ljudi, vendar tudi v manj militarnih bojih za delavske pravice, umirajo angažirani posameznic in posamezniki. Ena od posameznic je bila Karen Silkwood: ugledna ameriška kemična tehnica in sindikalna aktivistka, aktivna na področju zdravja in varnosti v jedrski industriji. Leta 1972 se je Silkwood pridružila oklahomski tovarni plutonija Kerr-McGee, velikanu v sektorju jedrske energije. Zaradi prizadevanj, da bi razkrila nepravilnosti v podjetju, je bila ubita v – morda? – zrežirani prometni nesreči, 13. novembra 1974.

Silkwood je hitro postala vplivna članica Sindikata delavcev v naftni, kemijski in atomski industriji ter, prelomno, prva ženska v pogajalskem odboru Kerr-McGee. Razkrila je kršitve, kot so kontaminacije s plutonijem in ogrožanje varnosti delavcev, okvare opreme ter postopkovne pomanjkljivosti. Leta 1974 je pričala pred Komisijo za atomsko energijo in osvetlila varnostne napake v Kerr-McGee, ki so bile posledica pospešitve proizvodnje. Rutinski zdravstveni pregled leta 1974 je razkril, da je njeno telo vsebovalo skoraj 400-krat večjo mero kontaminacije s plutonijem, kot so dovoljevali standardi. Za kontaminirana so se izkazala celo površja pri Silkwood doma. Medtem so pa testiranja, ki jih je nadzorovalo podjetje, tem podatkom nasprotovala. Vodstvo Kerr-McGee je Silkwood celo obtožilo, da se je kontaminirala sama za voljo blatenja ugleda podjetja. Silkwood se je odločila zbrati ključno dokumentacijo in situacijo razkriti javnosti. 13. novembra, 1974, na poti, da bi se srečala z novinarjem New York Timesa in funkcionarjem zveznega sindikata, je Silkwood zletela s ceste in tragično umrla. Vendar prometna nesreča je bila sumljiva. Sledi zdrsa na cesti so nakazovale, da se je poskušala vrniti na cesto, potem ko jo je od zadaj trčilo drugo vozilo. Spornih dokumentov ni bilo z njo v avtomobilu.

Po Silkwoodini smrti so javni sumi sprožili zvezno preiskavo, ki je razkrila znatne varnostne pomanjklivosti v obratih tovarne Kerr-McGee. Njena družina je tožila Kerr-McGee v pravni sagi, ki je trajala sedem let in se zaključila z izvensodno poravnavo v višini 1,38 milijona dolarjev. Zgodba je bila ovekovečena v za oskarja nominiranem filmu Mikea Nicholsa  "Silkwood" iz leta 1983, z Meryl Streep kot Karen Silkwood in Cher kot njeno “cimro.” Prezgodnja smrt Karen Silkwood ni le izpostavila nevarnosti jedrske industrije, ampak tudi utrdila Silkwood kot simbol protijedrskih aktivistov in žvižgačev.

_____

Na srečo se ne končajo vse zgodbe zgodovinsko pogumnih žensk s femicidom ali sumom nanj.  Theresa Garnett, rojena leta 1888, je s svojim serijskim in “militantnim” protestiranjem postala ikona sufražetk za volilno pravico žensk. Že pred 20. letom starosti je postala članica Ženske socialne in politične zveze (WSPU). Leta 1909 je vzbudila nekaj zanimanja, ko se je skupaj s štirimi drugimi aktivistkami priklenila k enemu od kipov moških dostojanstvenikov v osrednjem preddverju parlamenta. Protestirale so proti zakonu, ki je prepovedoval prav takšna dejanja.

Vendar najbolj ikoničen moment za Garnett se je zgodil 14. novembra 1909, ko je na železniški postaji Bristol Temple Meads z bičem napadla Winstona Churchilla in mu porezala obraz. Oblečena v takrat moden klobuk 'vesele vdove' (ONI BIG KLOBUKI) in obkrožena z detektivi je pogumno razglasila: "Take that in the name of the insulted women of England!" Incident je postal medijska senzacija po vsej državi – čeprav je Garnett vztrajala, da se Churchilla ni nikoli fizično dotaknila. Bila je aretirana , a Churchill ni vložil tožbe, ker se ni želel pojaviti na sodišču. Namesto tega je bila obtožena “motenja miru” in obsojena na en mesec zapora. 

Na sprejemu, ki je bil pozneje prirejen v dvorani Colston Hall, je bil Churchill, ko je vstal, da bi spregovoril, izpostavljen hudemu “heckling”-u. Zunaj so bile varnostniki (bouncers), da bi ženskam preprečili vstop. Enega moškega so odstranili iz dvorane, ker je vprašal, zakaj liberalna vlada ni dala volilne pravice ženskam. Garnett pa je med enomesečnim zaporom začela gladovno stavkati – in poskušala zažgati svojo celico. Ženska socialna in politična zveza (WSPU) ji je podelila broško za prestano zaporno kazen in medaljo za “hrabrost” za gladovno stavko. Vendar leta 1910 distancirala od zveze, ko so namenski požigi v okviru sufražetskih protestov privedli tudi do posamičnih primerov smrtnih žrtev. Kljub temu je njena zavezanost družbenim ciljem trajala in med prvo svetovno vojno je služila kot medicinska sestra na zahodni fronti. Po vojni je Garnett še naprej podpirala feministična gibanja in leta 1960 postala častna urednica biltena Women's Freedom League. Njena zapuščina ostaja dokaz njene bojevite drže in inspiracija za bodoče vale militantnih feministk. 

 

GIRL POWER!

 

Facebook Twitter Deli