Dnevno dozo delavske zgodovine danes začenjamo ob obali Indijskega oceana.
Na današnji dan leta 1964 je na Zanzibarju izbruhnila revolucija, v kateri je temnopolta afriška večina strmoglavila sultana in njegovo pretežno arabsko vlado.
Zanzibar je bil formalno neodvisen šele nekaj tednov. A oblast je ostala v rokah manjšine, ki je svojo moč podedovala iz stoletij arabskega in nato britanskega kolonialnega gospostva. Volitve leta 1963 so to neenakost samo utrdile – večina je glasovala, manjšina je vladala.
Zjutraj 12. januarja so pripadniki gibanja Afro-Shirazi Party zavzeli policijske postaje, se oborožili in v nekaj urah prevzeli nadzor nad prestolnico. Sultan je pobegnil. Stara oblast se je sesula skoraj čez noč. Sledilo je nasilje. Etnični obračuni, ropanje, umori arabskih in južnoazijskih civilistov. Število žrtev je do danes sporno in večinoma zamolčano.
Britanske čete so bile v pripravljenosti. A intervenirale bi le, če bi oblast prevzela levica. Ko se to ni zgodilo, so ostale na ladjah. Zahod je opazoval, vzhodni blok pa je novo oblast hitro priznal. Zanzibar se je kmalu združil s Tanganyiko v Tanzanijo – poteza, ki so jo sodobniki razumeli kot poskus zajezitve radikalnejših smeri revolucije.
Zanzibar danes revolucijo praznuje kot državni praznik. O njenih žrtvah se večinoma molči. A dogodek ostaja jasen opomin: konec kolonialne oblasti ni nikoli čist, nikoli miren – in nikoli brez cene.
Sredi januarja leta 1919 je v Berlinu v zraku še vedno vonj po revoluciji. Nemčija poražena v vojni, cesar je pobegnil, oblast pa so prevzeli socialdemokrati – s podporo množic delavcev in delavk.
Revolucijo so sprožili vojaki mornarice, ki niso hoteli več umirati za cesarstvo. Pridružili so se jim delavci s stavkami, zasedbami in delavskimi sveti. A ko so zahteve šle dlje od parlamenta – proti dejanski oblasti delavstva – se je nova vlada obrnila proti lastni bazi. Socialdemokratska oblast je na ulice poslala desničarske paravojaške enote, Freikorps. Ti so zadušili vstaje in pobili na tisoče ljudi. Med tistimi, ki so vztrajali pri revolucionarni poti, sta bila Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht. Nekdanja člana socialdemokracije, ustanovitelja Spartakistične zveze, glasova proti vojni in proti kompromisom z vladajočim redom. Po porazu januarske vstaje je nemški tisk slavil: “Red vlada v Berlinu.”
Dan pozneje, 15. januarja 1919, so Roso in Karla Freikorps aretirali po ukazu socialdemokratske vlade. Pretepli, ustrelili in njuni trupli zavrgli – eno v kanal, drugo pred mrtvašnico.
18. januarja 1977 so se delavci in revni po vsem Egiptu uprli napadu na golo preživetje. Vlada je namreč čez noč ukinila subvencije za kruh, riž in sladkor – po diktatu Mednarodnega denarnega sklada. Skupaj z rezi v plače javnega sektorja.
Naslednje jutro so tovarne v Kairu in Helwanu obstale. Delavci so zapuščali delovna mesta, ponekod so jih zasedli. Študenti in javni uslužbenci so krenili proti parlamentu. Protesti so se razširili po vsej državi. Rezali so železniške proge, požigali policijske postaje, napadali simbole bogastva in oblasti. V Kairu je zagorela tudi stavba vladajoče stranke. Oblasti so odgovorile s streli. Ubitih je bilo okoli 800 ljudi. A kljub nasilju se je upor širil. V dveh dneh je zajel skoraj vsa industrijska središča države.
Po 48 urah je vlada popustila. Subvencije so vrnili. Ukrepe umaknili. Krušna intifada je pokazala nekaj zelo preprostega: ko oblast poseže po kruhu, ne poseže le v proračun – poseže v razredni mir.
Kruha, ne samo iger, nam v boju želi delavski odred mariborskega radia študent.
