Dnevno dozo delavske zgodovine danes začenjamo pred filipinskim parlamentom v Manili.
Na današnji dan leta 1970 je v Manili izbruhnil protest ob prvem nagovoru predsednika Ferdinanda Marcosa v njegovem drugem mandatu. Zbrali so se študenti, delavci in revni prebivalci mesta. Povod ni bil simboličen, ampak zelo konkreten.
Marcos je leto prej zmagal na volitvah z rekordno drago, z državnim dolgom financirano kampanjo. Država je obstala brez deviz. Vlada je posegla po receptu Mednarodnega denarnega sklada: sprostitev tečaja filipinskega pesa, povečanje izvoza, znižanje nadzora. Posledica je bila hitra inflacija. Minimalna plača je rasla počasneje kot cene.
Protest pred parlamentom se je začel organizirano. Ko je Marcos zapuščal poslopje, so proti njegovemu avtomobilu poleteli simbolični predmeti — lutke, krsta, krokodil. Policija je napadla množico. Protestniki so odgovorili s kamni. Najmanj dva študenta sta bila ubita.
Ni ostalo samo pri enem protestu. V naslednjih dveh mesecih so sledili novi: zasedbe univerz, napadi na ameriško veleposlaništvo, spopadi z vojsko. Študenti, ki so še leto prej zahtevali le reforme, so začeli naslavljati sistemske spremembe. Takoimenovani First Quarter Storm ni zrušil Marcosa – je pa ustvaril generacijo, ki je razumela, da se oblast ne bo umaknila sama. Leta 1972 je sledilo vojno stanje.
27. januarja 1919 je na škotskem Clydesidu s stavko pričelo približno 40.000 delavcev iz ladjedelništva in težke industrije. Zahtevali niso višjih plač, ampak krajši delovni čas: 40 ur na teden namesto 47.
Razlog je bil povsem praktičen. Po koncu prve svetovne vojne so se vojaki vračali domov, industrija pa je zmanjšala proizvodnjo. Grozila je množična brezposelnost. Delavci so skrajšanje delovnika zahtevali, da bi se delo razdelilo.
Stavka se je razširila. Pridružili so se rudarji, električarji, prevozniki. 31. januarja se je na George Square zbralo več deset tisoč ljudi.
Policija je brez opozorila napadla množico s pendreki, nekatere tudi ranila. Stavkajoči so se organizirali in policijo potisnili nazaj. Dogodek je postal znan kot Bloody Friday.
Nato je država vpoklicala vojsko. Zvečer so v Glasgow poslali enote iz drugih delov Britanije. Nekaj dni kasneje so prispeli tudi tanki. Ne zato, ker bi bilo mesto v razsulu, ampak ker je bil strah pred ponovitvijo ruske revolucije še zelo svež.
40-urni teden ni padel z neba. Bil je rezultat strahu oblasti pred organizirano delavsko močjo.
31. januarja 1938 je v San Antoniu delo zapustilo okoli 12.000 delavk v industriji luščenja ameriških orehov. San Antonio je bil središče industrije: polovica vseh ameriških pekanov je šla skozi te delavnice.
Delo je bilo ročno, prašno, brez sanitarij. Tuberkuloza je bila pogosta. Večinoma so bile Mehičanke, plačane po kosu – šest do sedem centov na kilogram. Ko so lastniki napovedali znižanje na tri cente, se je proizvodnja ustavila.
Delavke so izvolile vodjo: Emmo Tenayuca, domačinko, politično aktivistko, ki je že organizirala brezposelne in migrante. Stavka se je hitro razširila – pridružilo se je še več tisoč ljudi.
Oblasti so reagirale ostro. Policija je stavko razglasila za komunistično zaroto. Kljub temu je trajala več kot mesec dni. Aretirali so več kot 700 ljudi, uporabljali solzivec; prišlo je do pretepov. Po 37 dneh so delodajalci sprejeli arbitražo. Plače so zvišali. Kmalu zatem je zvezna vlada sprejela zakon o minimalni plači – in industrija je začela uvajati stroje, da bi se delavk znebila.
Stavka ni prinesla varnosti. Je pa pokazala, da lahko tudi najbolj izkoriščene delavke za trenutek ustavijo celoten sektor.
