Na današnji dan leta 1971, drugi dan študentskega upora na Univerzi Filipinov v Dilimanu, je filipinska orožništvena policija brez naloga vdrla v ženski študentski dom Sampaguita. Iskali so študent(K)e, ki so dan prej postavljale barikade proti vladi Ferdinanda Marcosa. Ranjenih naj bi bilo najmanj 60 študentk in študentov.
Povod je bilo zvišanje cene goriva za tri centave. To je neposredno prizadelo voznikov jeepney-jev, najbolj priljubljeno sredstvo javnega prevoza na Filipinih. Študenti so jim izrazili podporo z barikadami okoli kampusa. Ko je profesor matematike Inocente Campos skušal prebiti eno izmed kontrolnih točk, je prišlo do streljanja. Študent Pastor “Sonny” Mesina mlajši je bil hudo ranjen in nekaj dni kasneje umrl.
Upor se je razširil, študentom so se pridružili profesorji. Skupaj so branili barikade, uporabljali improvizirana sredstva in preprečevali vstop policije. Zavzeli so univerzitetno radijsko postajo in tiskarno ter kampus razglasili za osvobojeno območje – Malayang Komunidad ng UP Diliman. Ime Diliman Commune je bilo zavestna navezava na Pariško komuno iz leta 1871.
V uporu so sodelovale različne politične skupine: maoistični nacionalni demokrati, socialni demokrati in anarhisti, organizirani v mladinskih gibanjih, kot sta Kabataan Makabayan in Samahang Demokratiko ng Kabataan. Leto kasneje je Marcos razglasil vojno stanje. Diliman Commune je tako ostala kot neposreden predhodnik avtoritarnega obrata države.
3. februarja 1994 je v Ekvadorju izbruhnila splošna stavka proti gospodarski politiki desnosredinske vlade predsednika Sixta Durána-Balléna. Neposreden povod je bil nenaden, približno 70-odstotni dvig cene bencina, razglašen čez vikend, brez posvetovanja s sindikati ali parlamentom.
Podražitev je bila del varčevalnega paketa za krpanje proračunske luknje, ki je takrat znašala okoli 500 milijonov dolarjev. Vlada je trdila, da je gorivo še vedno poceni. Sindikati pa so opozarjali, da se je življenjski standard večine prebivalstva v letu in pol fiskalne discipline močno poslabšal. Dražje gorivo je pomenilo dražji prevoz, hrano in osnovne storitve.
Splošno stavko je razglasila največja sindikalna konfederacija, United Workers’ Front. V Quitu in drugih večjih mestih so se delavcem pridružili študenti. Prišlo je do uličnih spopadov. Policija je uporabila vodne topove in oklepna vozila, aretirala več deset ljudi. V enem izmed protestov so demonstranti kamenjali avtomobil podpredsednika Alberta Dahika, glavnega arhitekta vladnih tržno usmerjenih reform.
Stavka je sledila že devettedenskemu šolskemu stavkovnemu valu, v katerem je sodelovalo približno 130.000 učiteljev. Ta se je končal šele, ko je vlada zagrozila z razglasitvijo izrednega stanja in z vojaško disciplino za stavkajoče.
6. februarja 1919 se je prvič sestala Weimarska nacionalna skupščina, kar v zgodovinopisju velja za datum ustanovitve Weimarske republike. Ta predstavlja nemško državo med koncem prve svetovne vojne in Hitlerjevim prevzemom oblasti.
Novonastala republika se je takoj znašla v kriznem stanju - karte, ki so ji bile razdeljene: izčrpavajoča 1. svetovna vojna, izstradano prebivalstvo, visoke vojne reparacije in ranjen nacionalni ponos, ne le po 1. svetovni, pač pa tudi pruski vojni pol stoletja pred tem. Šibki temelji za državo, v zraku pa prevrat. V odgovor na socialistična in komunistična delavska gibanja, tradicionalno močna v nemških urbanih območjih, so se aktivirali vojaki in paravojaške “Freikorps” - ironično so pendreke nad delavstvo dostikrat vihteli pod komando socialnih demokratov. Dodajmo še kakšen pivniški puč na Bavarskem, in vrlim možem institucionalističnih nazorov v začetku Weimarske republike ne moremo zavidati. A nekako je bila prva kriza pregažena, weimarski korak je še stopil vštric ekonomskega buma rjovečih dvajsetih, materialno blagostanje pa se je vzpelo do ravni proletarskega optimizma za družbene spremembe. Tako v levo, kot v desno, tako komunistična KPD kot nacistična NSDAP sta pridobivala na glasovih in močeh. Centristi so izgubljali moč in voljo, na koncu so se elite vdale in oblast prepustile gospodu Adolfu. Naprej pa dobro vemo, kaj in kako.
Kratek obisk pri optimističnem razsvetljenskem institucionalnem poglavju nemške zgodovine zaključimo s pomembnima lekcijama, čeprav jih eksperiment Weimarske republike ponuja še več. Torej: Fašizem vzklije na pogoriščih neuspeha levice, socialistične in komunistične ideje pa uspešno pogasi tudi social-demokratska represija in minglanje s centrizmom.
Podobnost z globalno in lokalno situacijo 100 let kasneje absolutno ni naključna, opozarja delavski odred Mariborskega radia študent.
