Danes se bacimo v retro snegeca — prešpilavali bomo kultno klasiko, ki to zares nikoli ni postala, in je zato bolj kot po naslovu večini geekov, ki so jo imeli čast spoznati, ostala v spominu kot “tisti smučarski špil”. FreakOut: Extreme Freeride.
Špil je bil izdan leta 2007, za osebne kompjutere, Plejstejšn 2 in PSP. Razvil jo je švedski ColdWood Interactive, izdal pa avstrijski JoWooD. Premisa je enostavna, kot je enostavno smučanje - spusti se po hribu dol, ne se ubit, pa bodi kul.
Gre za tretjeosebno smučanje po celcu, v katerem iščeš prilike za skoke, trike, grajndanje poledenelih robov in pobiranje zvezdic za “najjačega smučarja/smučarko u gradu”. Če je bila tvoja špurica res “noro odštekana in kul!”, potem ti špil odklene še kaki breg in izziv za novi spust. Zraven navrže še kakšen cekinček, da si lahko nabaviš boljše smučke, lepše špegle in bol zajeban retro kombinezon.
First things first - vstavimo cd plošček in zaženemo igro. Ta nas posadi na fotelj ob kaminu klasične smučarske koče. Ob sceni je še menü, po katerem se premikamo med nastavitvami, špilanjem “za gušt” (Single Player), mnogošpilstvom Multiplayerja ter osnovno, glavno zadevo igre, “Career Mode”.
Za profesionalno kariero najjačega skijaša oz. skijašice u gradu si lahko izberemo enega od šestih likov — tri tipe, tri punce. Imajo svoje statistične parametre (višina-težina-globina karakterja-frizurca) in svoje “special trike”; dejanske razlike, razen kozmetične, v točkovanju ali izvajanju trikov sicer ni. To ni igra, kjer bi maxal svoj build. To je simpl špil: izbereš lik z najboljšo čupico, pičiš dol, ponoviš.
Nato pa začnemo špilat zares: sam spust. Izbiramo med štirimi resorti, vsak ima dve varianti spusta po strmini, in vsaka varianta ima opcijo igranja za zbiranje kljukic (beri: opravlanje nalog, raztresenih po celotni planini) in opcijo “šponanja” - v njej je cilj, da v čim krajšnjem času čim bolj smooth izvedemo čim več čim bolj zajebanih trikov, in dobimo naj rezultat možen od 100.
Planine so narejene tako, da te ne silijo v eno idealno linijo. Ravno obratno — vabijo te, da greš malo po svoje. Med drevesa, čez skale, mimo hlodov, na rail, na skok. Kontrole so osnovne: puščice usmerjajo smučanje in obračanje, trije knofi so za različne trike (kakšen prijem, raznoška, slajd in podobno), preslednica za skok in klasičen C za menjavanje kamere.
Kot rečeno, špil ima štiri rezorte s po dvema planinama - da bi prišli do čisto vseh map, moramo opraviti z izzivi. Ti se v klasični različici ponujajo v štirih kategorijah - skok čez prepad, skok s trikom, slajd in pobiranje zvezdic. Ob tem imamo še kak cukerček - pobegle bernardince, ki jih je treba poloviti, recimo. Vsak rezort pa ima še malo drugačen čelendž - malo mapico s spretnostnim izzivom na profesionalnem parku.
Na vsakem runu si rečeš: danes grem po točno ta cilj. Pobrat vse markerje brez napake. Pobrat vse pse. Zadet določen skok. Zvozit zaporedje railov. Igra ti ne razlaga preveč — samo razmeče cilje po hribu in reče: izvoli.
In ker je vse to postavljeno precej “odprto”, se zelo hitro zgodi tista klasična situacija: zgrešiš en marker za pol metra, prideš v cilj in si rečeš… ja, gremo še enkrat.
Ena super reč pri špilu so padci. Takozvani ragdoll je tukaj ena boljših stvari. Ko se razletiš, se razletiš konkretno: smuči, palice, telo, vse gre po svoje. Včasih bi si celo želel, da bi te igra pustila še malo dlje kotaliti se po pobočju, ampak te pogosto kar hitro resetira in postavi nazaj na noge.
Še pomembnejši od vsega gameplaya, snežnih idil in natupiranih frizur pa je soundtrack — gre za “cringe” paket pop punka, skate punka, alternative in malo elektronike, ki je bil v ekstremnih športnih igrah takrat skoraj obvezen.
Iz menija sta osebna favorita “Diamond in Your Crown” od Malawi Rocks in “Adorable” od Marcusa Smallerja — akustični solo komad frontmana benda 3 Feet Smaller, ki imajo sicer največ komadov (in vse d’best komade) med dirkami. In potem pridejo še Point Leonard, Alien101, Jellybeat… vse skupaj pa deluje kot časovna kapsula sredine 2000-ih.
Še ena osebna opomba, ker smo na Radiu Marš: igra je kasneje dobila tudi digitalno življenje na Steamu — in moj brat Benjamin je bil tisti, ki je na steam-forumu takrat potiskal / pritiskal, da se to sploh zgodi. Ne kot velik comeback, ampak kot: tole obstaja, dejmo jo ohranit dostopno.
Za konec: FreakOut: Extreme Freeride si predstavljaj kot arkadno smučanje z jasnim ritmom. Vstopiš, izbereš lika, spust, cilji, odklep, ponovi. Ne pričakuj revolucije. Pričakuj to smučarsko — in uživaj v času, ko so igre znale biti dovolj že z eno dobro progo, par cilji in soundtrackom, ki te prepriča v “še en run”.
To je bil Baci retro da se igramo. Naslednjič: še starejše, še bolj obrobno — ali pa kaj povsem zgrešenega. Odvisno, kaj se bo našlo na digitalnem podstrešju.
