Enakost spolov pomeni, da so ženske in moški enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, da imajo enak položaj ter enake možnosti za uživanje vseh pravic in za razvoj osebnih potencialov, s katerimi prispevajo k družbenemu razvoju, ter enako korist od rezultatov, ki jih prinaša razvoj.
Uradni list Republike Slovenije v 4. členu Zakona o enakih možnostih žensk in moških iz leta 2002 zapoveduje, in državljanke, državljani upoštevamo. In enakost je.
Me je pač… Prjeu. Prjeu me je. Za pizdo me je prjeu....
Zaključuje se enoletni projekt Enakost spolov je zakon: ustvarjamo enako družbo za vse. Naslov projekta je žal usmerjen v prihodnost. V proaktivnost na področjih spolnega nasilja in nasilja na podlagi spola. O nujnosti ukrepanja na področju spolnega nasilja je zgovoren podatek, da sta spolno zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček, policiji pa je prijavljena komaj desetina primerov. Ob tem je nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih iz leta 2010 razkrila, da je vsaka 2. ženska po dopolnjenem 15. letu starosti doživela vsaj eno izmed oblik nasilja v zasebni sferi. S finančno podporo programa Active Citizens Fund je na pobudo glavnega partnerja, KUD-a Transformator, projekt združil Transformatorjevo skupino Magdalene Krivopete, Mirovni inštitut, Center gledališča zatiranih POKAZ in Radio MARŠ.
Projekt je naslavljal dve večji, med seboj prekrivajoči se problematiki:
Spolno nasilje je gotovo ena tistih oblik nasilja, o kateri težko spregovorimo, jo zato težje raziskujemo in težje prepoznavamo kot ostale oblike nasilja. To je ena oblik nasilja, ki ostane prikrita tudi zato, ker je težko dokazljiva. Problem pri dokazovanju spolnega nasilja se pojavi že pri samem definiranju in tudi pri stereotipnem razumevanju, kaj je za to obliko nasilja sploh značilno.
Poznamo pa še en termin, nasilje na podlagi spola, vsakršno nasilje, usmerjeno proti osebi zaradi njenega spola, spolne identitete in spolnega izraza. Kaže se v hujših oblikah nadlegovanja, trpinčenja, ustrahovanja idr.
Izpostavila bi rada še, da nadlegovanje zaradi spola in spolno nasilje nista nujno vezana le na spolno vedenje, ali pa usmerjeno na določeno osebo, ampak je pomemben element tudi to, da pod to uvrščamo javne negativne komentarje o določenem spolu; ne samo v slovenskem javnem prostoru, ampak tudi širše, to pogosteje ženske.
Slišale_i ste lahko razlago obeh terminov, kot ju je pojasnila Mojca Suhovršnik iz Društva SOS telefon, gostja enega izmed podcastov, nastalih v okviru projekta. Poleg serije osmih izobraževalnih podcastov so se v projektu zvrstile še gledališke aktivnosti in raziskava učinkov izobraževanja o nasilju na podlagi spola in spolnem nasilju.
Gledališče je vlogo v projektu odigralo kot izobraževalno orodje, temelječe na metodi gledališča zatiranih. Metodo je v 60. letih prejšnjega stoletja osnoval brazilski režiser, igralec, teoretik in politik Augusto Boal. Z vključujočim pristopom je metoda uporabljena v izobraževalne, terapevtske, tudi zakonodajne namene, s skupnim imenovalcem opolnomočenja zatiranih. Po modelu zakonodajnega gledališča je že pred nekaj sezonami v KUD-u Transformator nastala predstava Da, verjamem ti, ki je znotraj projekta gostovala na fakultetah in gimnazijah. Tehniki forumskega in zakonodajnega gledališča občinstvo vključujeta v proces skozi vlogo gled-igralke, to vključevanje pa odpira prostor za razpravo in iskanje rešitev. Omenjeno na primeru gostovanj predstavi članica zasedbe predstave Da, verjamem ti, Neja Šmid:
Skupno je bilo, da so na začetku vsi - se mi zdi, da je to odraz naše družbe - poskušali uravnavati, kako bi se morale ženske vesti drugače; če govorimo o nasilni situaciji v predstavi, so mladi ves čas ugotavljali, da je problem to, da ona pije. To je zelo ostalo z mano, kako imamo še vedno predstavo, da je žrtev tista, ki bi morala delovati drugače, da ne bi bila žrtev nasilja. Po drugi strani je to bil namen predstave, da odkrito spregovorimo o teh stvareh, tudi o razmišljanjih, in imamo na ta način priložnost odzvati se. Ker je to priplavalo na površje, smo lahko vprašale, pa se vam ne zdi, da to, da je nekdo opit, še ni izgovor za to, da ga lahko nekdo izkoristi.
Ob izvajanju delavnic in ponovitvah je nastala tudi nova predstava Vsaka druga eno ujame. Predstava na temo neenakosti med spoli na področju kulture in umetnosti je navdih poleg resničnih zgodb današnjega časa iskala tudi v antični zgodbi o Antigoni. Nastala je z uporabo tehnik gledališča zatiranih, podobno kot predstava zakonodajnega gledališča je v pogovoru z občinstvom oblikovala konkretne predloge o naslavljanju problematike skozi sistemski okvir. O predstavi Vsaka druga eno ujame spregovori Metka Bahlen Okoli, soavtorica in soizvajalka:
Zbralo se nas je 9 ustvarjalk, delujočih na različnih področjih kulture. Kot koncept smo želele izpostaviti razmerja, nesorazmerja moči na podlagi spola v kulturnih in ustvarjalnih procesih. Tako ali tako smo prišle do zaključka, da je naš segment izbran, ampak je to aplikativno na katerokoli področje življenja, me smo si pač zožale raziskovalno področje, smo raziskovale na področju kulture. In ta predstava, ki je nastala, res odpira neko brezno, se mi zdi.
Vsaka druga eno ujame je bila premierno uprizorjena v Pionirskem teatru v Ljubljani 8. marca 2024, ponovitev bo na sporedu v maju.
Gledališki aspekt dopolnjuje še delovanje partnerske organizacije Centar za kazalište potlačenih POKAZ, zagrebškega centra gledališča zatiranih. V sklopu projekta je poleg predstave Etikete, ki naslavlja položaj romskih žensk v družbi, POKAZ ustvaril tudi predstavo Nećemo feminizam u škole, ki je s tematiko spolnega nasilja nagovarjal mlade v izobraževalnih zavodih, pa tudi, kot izpostavi članica POKAZ-a Doria Jukić, vlogo in situacijo zaposlenih v omenjenih zavodih:
V projektu se me je najbolj dotaknil strah bodočih strokovnjakinj_ov pred soočanjem s temami neenakopravnosti in konkretnimi situacijami družinskega oz. partnerskega nasilja, pa tudi pred podporo žrtvam in ukrepanju proti storilcem.Strah ne pomeni, da tega ne prepoznavajo - to so pokazali tudi rezultati raziskave in odzivi na predstavo, torej da prepoznavanje in senzibilnost obstajata. A načini reševanja, občutek nemoči in strahu za svoje delovno mesto je močno vtkan v njihov spomin in njihovo delovanje.
Po drugi strani pa so imeli študentke in študenti genialne predloge in zgodbe, ki so jih podelili, in ta zagovorniški moment, ustvarjen skozi zakonodajno gledališče, ti konkretni predlogi o večji podpori, dodatnem izobraževanju, superviziji, uvajanju socialnega dela v šolstvo, pridobivanju mreže podpore, o medsektorskem sodelovanju, postavljanju prioritete ničelne tolerance do nasilja na šolah, ti predlogi so rezonirali v vseh.
Tako lahko zaključim, da so mladi pripravljeni prepoznati in ukrepati. Res pa je treba premisliti o okvirih sistemske podpore in razvijanja te zgodbe, da bi lahko dosegli spremembo v tem smislu.
Gledališke aktivnosti je pospremila raziskava Mirovnega inštituta o učinkih predstav zakonodajnega gledališča na percepcijo problema neenakosti med spoli in nasilja na podlagi spola ter kakšno spremembo stališč so prinesle udeleženim. Skupno 293 mladih iz Slovenije in Hrvaške je pokazal dvig ozaveščenosti med mladimi, pa tudi na manko dogodkov, ki bi izpostavljali problematiko, pojasni dr. Živa Humer, raziskovalka Mirovnega inštituta:
Tudi mladi so tekom predstav izpostavljali, da pogrešajo tovrstne vsebine. In zakaj ne bi začeli s tem, da bi enkrat na leto en dan posvetili ozaveščanju, torej različnim delavnicam, predavanjem in drugim aktivnostim, ki se bi jih udeležili tako otroci in mladi kot vsi zaposleni v teh institucijah.
Projekt je izluščil še vodilo: ključno je ozaveščanje in izobraževanje na vseh ravneh - v izobraževalnih in javnih institucijah, z zakonodajnim okvirom in v vsakdanjih kontekstih, kjer so potrebni varni prostori, v katerih je izkušnje mogoče deliti in ukrepati. Pomemben rezultat projekta pa je serija podcastov, ki poglobljeno in etično raziskujejo spolno nasilje in nasilje na podlagi spola v Sloveniji. Tjaša Kosar, soustvarjalka:
Na podlagi teh tematik smo izbirale strokovnjakinje. Zgodovinski konteksti, zakaj do tega prihaja, kako je razširjeno, kaj so posledice tega. Tudi same smo ustvarile varen prostor, celo malo terapevtski, da smo podelile zgodbe - ne vseh, a vseeno določene, ki so v tistem trenutku prišle na plan. Želele smo se tudi zahvaliti vsem, ki so spregovorile_i. Tudi opogumiti tiste, ki samo preživijo, da niso same. Dosti vidikov je, ki so se jih podcasti dotaknili.”
Ob zaključku projekta vas tako, spoštovano poslušalstvo, še povabimo k poslušanju podkastov, dostopnih na distribucijskih portalih, pa na uprizoritve predstav, nastalih in odigranih med projektom, katerih datume boste ujeli na spletu in družbenih omrežjih partnerjev.
Predvsem pa vas nagovarjamo k razmisleku, če imate zanj trenutek ali dva. K ozaveščanju tistih trenutkov, ki se zdijo samomevni, dokler jih površno spregledamo in si rečemo: "Tako pač je." K dejanjem, ki bodo spreminjala statistiko, korak po korak, zgodbo po zgodbo.
Nisi sama in nisi kriva.
 |
